Ali so podzemne vode res le vir pitne vode

Predavanje na temo Voda in okolje: dr. Boris Kolar, Nacionalni laboratoriji za zdravje, okolje in hrano  (NLZOH), ki je strokovnjak za ekotoksikologijo. Hkrati je strokovni sodelavec okoljske agencije EMA iz Londona, ki pokriva področja tveganj, ki jih povzroča raba veterinarskih zdravil v okolju, ter Evropske agencije za varnost hrane EFSA, kjer se ukvarja s tveganji, ki jih okolju povzročajo dodatki v živalski hrani.

Varstvo površinskih in podzemnih voda v EU ureja krovna zakonodaja REACH, ki vzpostavlja boljši pregled nad varnim ravnanjem s kemikalijami in zmanjšuje tveganja za zdravje ljudi in okolja na način, da so na voljo informacije o varni uporabi in njihovih morebitnih škodljivih vplivih. Vsa regulativa pri registracijskih postopkih in evalvacijah snovi tako v EU določa tudi merila, ki temeljijo na tveganjih uporabe kemikalij, zlasti pesticidov, nitratov in biocidov ter drugih snovi, ki so lahko zelo strupene za vodno okolje.

Za varovanje površinskih in podzemnih voda, ki so tudi glavni vir pitne vode, so bile z vzpostavljenimi standardi kakovosti prepoznane in določene tudi mejne vrednosti vsebnosti teh onesnaževal, ki pa so po mnenju dr. Borisa Kolarja precej vprašljive. Te mejne kvantifikacije so namreč posledica neke politične odločitve ene od evropskih držav in v EU veljajo še danes, kot take pa v površinskih vodah dovoljujejo bistveno nižje koncentracije teh snovi, kot to velja za podzemne vode. Okoljski standardi kakovosti imajo tako svoj političen žig, medtem ko so mejne vrednosti stvar stroke, ki bi morala to revidirati. Pri nas je na primer glavni problem raba živalske gnojevke, ki ima zaradi prisotnosti amonijaka in težkih kovin, kot sta cink in baker, na dolgi rok globoke posledice na podtalnico, zaradi dodatkov v živalski krmi pa so v vodi prisotni tudi antibiotiki in hormonski motilci, ki vplivajo tako na zdravje ljudi kot tudi drugih podzemnih ekosistemov. Da bi ob zagotavljanju kakovosti podtalnice vendarle okrepili varnost in poostrili nadzor, sta okoljski agenciji EMA in EFSA sprejeli navodila za izdelavo ocene tveganja za človeka in živalske skupnosti v podzemni vodi ter ji na ta način dodali še ekosistemski vidik.

 

V Sloveniji imamo v EU najbogatejšo vodno favno podzemnega sveta, kamor sodi tudi človeška ribica, v okviru te biotske pestrosti pa v podzemnem kraškem svetu še druge, izjemno ranljive in nenadomestljive živalske vrste. Stopnja endemizma je tu izjemno visoka, poleg tega pa imajo organizmi izjemno nizko biološko valenco. Za preživetje teh vodnih ekosistemov je nujno potrebno ohranjati njihova mikrookolja in neprestano izvajati okoljske ocene tveganja za njihovo morebitno izpostavljenost onesnaževanju. Če so za površinske vode znane in določene mejne vrednosti varnih koncentracij, bi morali za podzemne vode določiti za desetkrat višji varnostni faktor, zdaj pa je to razmerje ravno nasprotno.

Dr. Kolar je opozoril, da si slovenska stroka, zlasti zaradi podzemnega kraškega sveta, prizadeva EU opozarjati na dejstvo, da spremljanje kemijskega stanja voda ni dovolj, pač pa je izjemnega pomena tudi njeno biološko stanje. To seveda pomeni posledično izvajanje ustreznega monitoringa in odpira vprašanja njegovega financiranja. V EU se s kemikalijami ukvarjajo tri države Nizozemska, Velika Britanija in Nemčija, ki zaradi dodatnega obsega dela temu niso najbolj naklonjene, zaradi principa ‘prijavitelj plača’ pa se temu upirajo tudi podjetja, ki ustvarjajo različna fitofarmacevtska sredstva ali zdravila in jih želijo v EU registrirati za uporabo.