Je Blejsko jezero slovenski simbol za neokrnjeno naravo?

V ljubljanski Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7 je v organizaciji znanstvene redakcije Radia Študent potekala okrogla miza na temo Blejskega jezera in ugotavljanja njegovega trenutnega ekološkega stanja, ki sta ga udeležencem predstavila Jure Žvan iz društva za podvodne dejavnosti Bled in prof. dr. Mihael J. Toman iz Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je tudi podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda. Skozi pogovor, ki sta ga vodila Urša Adamič in Sebastjan Kovač, sta gosta na podlagi praktičnih in strokovnih izkušenj poskušala odgovoriti na vprašanja, ali lahko jezero sredi gora upravičeno imenujemo slovenski simbol za neokrnjeno naravo s čisto vodo in če so rešitve za ohranjanje ekološkega ravnovesja v tem jezeru ustrezne.

 

Prof. Toman je udeležencem najprej na kratko predstavil zgodovino tega mladega ledeniškega jezera, ki leži v kotlini čelne kotanje nekdanjega Bohinjskega ledenika in danes šteje šele najstniških 9.000 let. Blejsko jezero leži na nadmorski višini 475 metrov, povprečna letna temperatura vode v njem pa je 12 °C. Oblikujeta ga dve med seboj ločeni kotanji, vzhodna in zahodna, ki se med seboj razlikujeta ne le po globini, pač pa tudi po življenjskih združbah vodnih organizmov, ki ju naseljujejo. Vzhodna kotanja je plitvejša z globino največ okoli 24 metrov, medtem ko je s 30 metri zahodna bolj globoka. Blejsko jezero, ki je eno najbolj raziskovanih jezer v Evropi, je že desetletja naša izjemno pomembna turistična točka.

 

Prvi znaki onesnaženja in evtrofikacije so se na Blejskem jezeru začeli kazati v zgodnjih petdesetih letih. Glavni vzrok za onesnaženje jezera je bila blejska kanalizacija, velika obremenjenost jezera z organskimi snovmi (fekalijami) in hranilnimi dušikovimi in fosforjevimi snovmi pa je porušila naravno ravnotežje in povzročila slabo ekološko stanje jezera.

 

Statično jezero z limnološkega vidika nikoli ni imelo dovolj večjih naravnih pritokov s svežo vodo. Napaja ga le nekaj studencev, največji pritok je potok Mišca, na Mlinem pa iz njega izteka potok Jezernica. Vsi ti dejavniki so poleg nerešene komunalne infrastrukture v letu 1952 vplivali na  obremenjenost z organskimi snovmi in hranili ter posledično na slabo prosojnost vode, nizko koncentracijo kisika in velik del globljih plasti brez kisika (anoksija). Zaradi prekomerne rasti in razvoja organizmov, predvsem cianobakterij, je jezero začelo ‘cveteti’, država pa je podprla njegovo sanacijo. Prvič v letu 1970, ko jo je vodil gradbeni inženir prof. dr. Mitja Rismal, z dovodom vode po cevi iz reke  Radovne, kar pa ni dalo pričakovanih rezultatov. Kar polovica jezera do globine 17 metrov ni bila prezračena, problem so bila hranila, zlasti fosfor in dušik. Spodnje plasti vode v jezeru so bile bogate s plini, med njimi metanom (CH4), ogljikovim monoksidom (CO) in strupenim vodikovim sulfidom (H2S). Namen, da se poveča naravna pretočnost jezera in da se jezero prezrači, ko je bila v Blejsko jezero speljana mrzla reka Radovna, ni uspel. Zaradi svoje izjemno nizke temperature je voda iz Radovne, ki se napaja podzemno iz potokov Kotarice in Krmarice in s pritoki Zmrzlek, Lipnik in še nekaj drugimi, kot težka in hladna potonila na dno jezera, premešala jezerske usedline in stanje le še poslabšala. Po drugem poskusu sanacije leta 1980, ko so s pomočjo natege, ki jo je projektiral prof. Rismal, odvajali globinsko vodo iz jezera, so se razmere v jezeru izboljšale, prosojnost pa povečala. Iz dobesedno ‘pognojenega’ jezera, polnega alg ter cianobakterij, je z natego iz jezera že v letu 1982 odtekla kar tona fosforja in neznana količina dušika, v naslednjih letih pa je bilo fosforja že občutno manj. Vseeno je Blejsko jezero kasneje znova zacvetelo v letih 2000 in 2010 kot posledica nepopolnega popravila in upravljanja natege. »Rešitev z natego je seveda okoljsko zelo sporna, saj globinske vode odtekajo v reko Savo, ki smo jo v zadnjih letih pregradili in ustvarili nova akumulacijska jezera, zato že danes podobno usodo evtrofikacije doživljata tudi Trbojsko in Zbiljsko jezero. Celinskim vodam bo prav zaradi hranil v prihodnje treba posvečati več pozornosti, kot smo jim doslej,” je poudaril prof. Toman.

 

O težavah z muljem, pomanjkanjem kisika in slabo prosojnostjo vode v določenih delih Blejskega jezera je spregovoril tudi blejski potapljač Jure Žvan: ”Na nekatere dele jezera zaradi nizke temperature in pomanjkanja kisika potapljači še vedno ne zahajamo. Natega se namreč pogreza v mulj, tako da cevi med muljem sploh ni mogoče niti videti, v funkciji naj bi bil le levi krak natege v vzhodni kotanji. Na globini 24 metrov je še vedno zaznati pline, ki se takrat, ko pritisk pade, izločajo iz vode. Zato nastajajo mehurji, cevi pa se dvignejo nad gladino. Rešitev je bila načrtno vrtanje cevi, da bi deloma izločili pline in da sicer obteženih cevi ne bi dvigovalo iz vode.”

 

Prof. Toman je opozoril na mnenje mag. Špele Remec Rekar iz ARSO o preobremenjenosti in stopnji onesnaženja jezer, ki so izredno občutljivi vodni ekosistemi, njihovo stanje pa je ob morfoloških in hidroloških značilnosti jezera v največji meri odvisno od človekovih dejavnosti in izrabe prostora ob jezeru. Rekarjeva je namreč opozorila, da je pojezerju (prostoru ob jezeru) pri načrtovanju razvoja potrebno nameniti več pozornosti. ”Danes si občina Bled prizadeva za ureditev kanalizacije, kar je zelo pomembno,” je dodal prof. Toman, ”a rešiti bo treba najprej tudi prispevno območje, kjer se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, na njem delujejo ribiške družine in se razvija turizem.”

 

V Blejskem jezeru se je leta 2012 naselila tudi invazivna školjka, potujoča trikotničarka (Dreissena polymorpha), ki prihaja iz kaspijskega vodnega bazena. Gre za filtratorski organizem, katerega ličinka je izjemno prilagodljiva in se v ugodnih razmerah razvije v školjko, tako da jo lahko po svetu običajno prenašajo plovila, prenaša pa se lahko tudi z obleko kopalcev, potapljačev in z manjšimi čolni. ”K sreči ima ta školjka na Blejskem jezeru naravne plenilce, kot so race, uspešno jo ročno odstranjujejo tudi blejski potapljači v društvu za podvodne dejavnosti, dodatno pa k njenemu manjšemu razmnoževanju pripomore tudi nizka temperatura vode,” je dodal. ”Vsekakor strokovnjaki danes pogrešamo načrt upravljanja celinskih voda, s katerim bi lahko vplivali tudi na ureditev razmer na Blejskem jezeru. Žal je danes tako, da se pristojnosti, ko je treba kaj upravljati ali finančno podpreti, porazdelijo na občino, ki je lastnica ledeniške kotanje in okolice jezera, in državo, ki upravlja z jezersko vodo. Dokler ne bo država upoštevala strokovnih mnenj in skupaj z lokalnimi skupnostni sprejela načrt z ukrepi na strateških podlagah, toliko časa se bodo aktualni problemi reševali le kratkoročno.”

 

 Školjka, potujoča trikotničarka Dreissena polymorpha, je filtrator, ki akumulira tudi nevarne snovi, zato ni priporočljiva za uživanje.

 

 

 

 

 

Ribiške družine v jezero vlagajo krape, smuče, ščuke in jezerske postrvi, pa tudi sončne ostriže, ki se prehranjujejo tudi z zarodom drugih ribjih vrst. ”S tega vidika je Blejsko jezero tudi svojevrstna ribogojnica,” je zaključil prof. Toman.

Prof. dr. Mihael Jožef Toman z Biotehniške fakultete v Ljubljani (levo) in Jure Žvan iz društva za podvodne dejavnosti Bled, za njim v drugi vrsti trije sodelavci potapljači. Na Bledu od 10 do 12 potapljačev redno nadzoruje in skrbi za odstranjevanje školjk na vseh 24 območjih okoli jezera, pri čemer jih Občina Bled tudi delno finančno podpira.

 

Sorodne novice