Kako dolgo bo lahko Slovenija še evropska Nova Zelandija?

Na območju Slovenije in na Balkanskem polotoku naj bi na prosto tekočih rekah in rečnih odsekih zgradili kar 2.700 novih hidroelektrarn, več deset naj bi jih vzpostavili tudi v Sloveniji. Strokovnjaki in predstavniki civilne družbe so zato na februarski okrogli mizi na GR v Ljubljani razpravljali o tem, ali z gradnjo hidroelektrarn pri nas resnično uresničujemo načrte za koriščenje zelenih virov energije ali pa gradnja hidroelektrarn predstavlja zgolj veliko grožnjo naravi in okolju ter okolju prijaznemu turizmu.

V okviru sejma Natour – Alpe Adria je v popoldanskem času potekala dvourna okrogla miza na temo energetike in turizma na rekah, ki jo je organizirala  Kajakaška zveza Slovenije v sodelovanju z Zavodom Leeway collective in ljubljanskim Gospodarskim razstaviščem. Udeleženci okrogle mize, med njimi predstavniki vlade, znanosti, industrije, gospodarstva, interesnih združenj, civilne družbe in nevladnih organizacij so vsak s svojega zornega kota spregovorili o aktualnosti izkoriščanja rek v energetske namene, saj ti v dobri meri spreminjajo naravo ter pri tem onemogočajo druge uporabnike ali deležnike pri izvajanju njihovih gospodarskih ali negospodarskih dejavnosti. Pogovor je vodil in povezoval ekstremni kajakaš Rok Rozman, nekdanji olimpijski veslač, biolog in mednarodno uveljavljen aktivist projekta Balkan River Tours na področju ohranitve rek, okroglo mizo pa smo pozorno spremljali tudi predstavniki Slovenskega društva za zaščito voda.

 

Na območju Slovenije in na Balkanskem polotoku naj bi na prosto tekočih rekah in rečnih odsekih zgradili kar 2.700 novih hidroelektrarn, več deset naj bi jih vzpostavili tudi v Sloveniji. Strokovnjaki in predstavniki civilne družbe so zato na okrogli mizi razpravljali o tem, ali z gradnjo hidroelektrarn pri nas resnično uresničujemo načrte za koriščenje zelenih virov energije ali pa gradnja hidroelektrarn predstavlja zgolj veliko grožnjo naravi in okolju ter okolju prijaznemu turizmu. Zaradi pomanjkanja javnega dialoga glede izrabe rek je hkrati  vprašljiva tudi transparentnost načrtovanih projektov.

 Udeleženci okrogle mize (od leve proti desni): Jakob Marušič, sekretar Kajakaške zveze Slovenije, Jože Dimnik – v. d. gen. dir. Direktorata za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo, Igor Miličič, sektretar Ribiške zveze Slovenije,  Rok Rozman, moderator, Martin Šolar, direktor WWF Adria, Stojan Habjanič, predsednik zveze društev Moja Mura, Igor Zelnik, Biotehniška fakulteta UL in Femke Koster, predstavnica podjetja Sandiline. (Foto: arhiv SDZV)


Okroglo mizo je odprl Rok Rozman z vprašanjem, ali bomo na račun podnebja, kar se je že zgodilo v primerih novih hidroelektrarn, uničili okolje: »Sloveniji in zadnjim ohranjenim rekam grozijo jezovi, naša turistična in ekološka prednost pa so divje, prosto tekoče reke. Jih bomo pozidali z novimi hidroelektrarnami? Jih Slovenija res potrebuje? Do neke mere jezovi veljajo za zeleno energijo, katere definicija pa sploh ni jasna«, je uvodoma navedel vodja projekta Balkan River Tours.

 

 

Da so posledice zajezitve rek znanstveno dokazane, je kot član Slovenskega društva za zaščito voda potrdil Igor Zelnik z Biotehniške fakultete. Poudaril je, da so reke s svojim enosmernim tokom specifični ekosistemi, z zajezitvami rek pa prekinjamo transport snovi kot tudi migracije v reki živečih organizmov: ”Rečni ekosistemi so širše povezani s krajino, iz katere se napajajo kot vodno telo in sami napajajo tudi podtalnico. S takimi posegi, kot so zajezitve, zato ne spreminjamo le rek, pač pa posegamo tudi v samo krajino. Če prekinemo nemoten pretok vode in spremenimo transport sedimenta, čemur smo priča v Pomurju, se bo dolvodno spreminjala tudi krajina, struga se bo na ravninskem delu z leti poglabljala in vplivala na nižjo raven podtalnice, kar lahko povzroča pogostejše in drastičnejše suše. Poleg tega ribe ne morejo migrirati po toku navzgor in tudi drugi organizmi izgubljajo svoj življenjski prostor.”

 

Martin Šolar, direktor WWF Adria, ki kot mednarodna organizacija za zaščito narave preko svojega regionalnega urada pokriva osem držav (teritorij bivše Jugoslavije in Albanijo) je poudaril, da hidroelektrarne uničujejo biodiverziteto in prosto tekoče reke: ”Naše reke so nacionalno bogastvo, tiste redke, ki so še vedno prosto tekoče, pa moramo absolutno take ohraniti in jih povsem izključiti iz hidroenergetskih načrtov.” Cena elektrike na tržišču ali samooskrba pravzaprav ne pomenita nobene dodatne prednosti za lokalne prebivalce, temveč le za investitorja. Poudaril je, da je ogromno rek v Dinarskem loku in tudi v Alpah že zajezenih in se vprašal, zakaj dodatno zajeziti še druge reke, saj se s tem posledično uničuje habitate: ”Z zajezitvijo bi izgubili zadnje izjemne, divje prosto-tekoče reke, njihovo biotsko pestrost in hidrološko naravno dediščino.” Tudi male hidroelektrarne s kapaciteto pod 50 MW so habitatu lahko izredno škodljive, saj uničujejo še zadnje zaplate rodovitne zemlje. Po njegovem mnenju je alternativ veliko. S pritiski na energetske ustanove (elektro gospodarstva) bi radi vzpostavili sistem plačevanja odškodnin za renaturacije za nadaljnje vzpostavljanje rečnih režimov. Iz svojih izkušenj z divjimi rekami na Balkanu je ugotovil, da je dobra alternativa za pokrajine ob rekah prav ustrezno umeščen turizem.

 

”Slovenija je velik uvoznik energije, v veliki meri so kot energetske surovine to predvsem ogljikovodiki, ko pa govorimo o uvozu ali izvozu električne energije, pa je treba upoštevati tudi nuklearko,” je poudaril  Jože Dimnik, v. d. generalnega direktorja Direktorata za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo. Zanj je pri gradnji novih hidroelektrarn odločujoča predvsem naklonjenost lokalnega okolja takšnim projektom in zavezanost države mednarodnim pogodbam tako s področja energetike kot ekologije: ”Energetika gradi energetske objekte zaradi odjemalcev, to pa smo mi vsi. Če bi porabljali manj energije ali če bi jo porabljali bolj učinkovito, bi bile tudi potrebe po gradnji energetskih objektov manjše. Dejstvo je, da smo sprejeli mednarodne obveze, koliko takih objektov z obnovljivimi viri bomo zgradili. Če teh zavez ne bomo uresničili, nas lahko čakajo kazni, še posebej, če bo poraba energije še naprej naraščala. Energetika sama sebi ni namen, osnovni namen je preskrba odjemalcev z energijo. Javnost je sila močna in lahko zaustavi gradnjo katerega koli objekta v Sloveniji, k vsaki odločitvi pa seveda sodijo tudi posledice. Obnovljivi viri so mednarodno in širše prepoznani kot najbolj sprejemljiv način pridobivanja energije.”

 

 Stojan Habjanič, predsednik zveze društev Moja Mura, je poudaril, da moramo najprej ugotoviti, kaj je za nas dolgoročno najbolj primerno in kaj sodi v blaginjo regije, pri tem pa ravnati kot dober gospodar. Evropska direktiva in slovenski energetski zakon iz leta 2014 sta določila prioritete – izkoristek oziroma učinkovito rabo energije iz obstoječih virov, ki naj bi se jih šele kasneje po potrebi dopolnjevalo z obnovljivimi viri. Habjanič tudi meni, da bi s prihranki v gospodinjstvih lahko ustrezno zmanjšali porabo električne energije, pri tem pa bi s subvencijami in drugimi spodbudami lahko svojo vlogo odigrala prav država. Ugotavlja tudi, da je energetska bilanca Pomurja, kjer je se pojavljajo načrti za verigo elektrarn na Muri, jasna. Večletna gradnja dragega jezu na reki bi namreč le za 0,17 % povečala BPD za pomursko regijo, oziroma po idealnem scenariju za 11 centov na prebivalca v regiji. Izračuni kažejo, da je trajnostni razvoj za kraje ob Muri najboljša dolgoročna naložba.

 

O tem, da je ribolov močna veja turizma, je spregovoril generalni sekretar Ribiške zveze Slovenije Igor Miličič: ”Bolj kot je reka neokrnjena, bolj jo imamo ribiči radi. Slovenija za enkrat še ima to bogastvo, saj so zgornji predeli rek, kjer živijo predvsem postrvi, še neokrnjeni. Muharjenje je pri nas precej razširjeno in je zelo pripomoglo k promociji ribiškega turizma- v zgornjem Posočju, ob Krki, Savinji in še kje. S spremljanjem porasta muharjenja na divjih rekah ugotavljamo, da je ribiški turizem, ki vključuje tako ribolovna dovoljenja, nočitve in druge turistične storitve, donosen. Evropski in drugi tuji gosti namreč v Sloveniji, nekateri jo imenujejo evropska Nova Zelandija, najdejo to, kar pogrešajo doma- neokrnjeno naravo in prosto tekoče reke. Ribiči si kot naravovarstveniki želimo manj zajezitev, saj gre za degradacijo habitatov, zato si želimo ohranjati vsaj obstoječe stanje.” Da so ribiči proti pregradam, je dodatno podkrepil s primerom: ”Za nas je pomembna vsaka vrsta ribe. V Muri je do šestdesetih let (prejšnjega stoletja, op.a.) prebival sulec, ki je potem izginil, zaradi izboljšanja kakovosti vode in načrtnega vlaganja ribjih mladic pa se je populacija znova popravila. Če bi na Muri spet postavili nove jezove, bi sulcu popolnoma odvzeli življenjski prostor.”

 

Sekretar Kajak zveze Slovenije, Jakob Marušič, je dodal: »Naravne reke so naš življenjski prostor. Najti je potrebno kompromis, ker reke so ne le energetski, temveč tudi turistični potencial. In ne gre le za tuje turiste, na rekah se imamo tudi mi Slovenci lepo, čuvati in ohranjati pa jih moramo predvsem zase. V lani sprejetem novem načrtu upravljanja z vodami, ki obsega 460 strani in velja za 6 let, je beseda turizem omenjena le dvakrat, tudi o morfologiji rek ni nič zapisanega. To pomeni, da se ukvarjamo bolj s kemično sestavo vode, kot pa da bi vodo prepoznali kot turistično izrabljiv objekt. Pri pripravi naslednjega načrta si zato vsekakor želimo sodelovanja tudi mi.”

 

O tem, da je z rastjo turizma tesno povezana tudi gospodarska iniciativa in ohranjanje delovnih mest, je spregovorila Femke Koster, predstavnica podjetja Sandiline, ki v Sloveniji za balkanski trg proizvaja opremo za šport na rekah. Prihaja iz severne Nemčije, kjer si prizadevajo za revitalizacijo mrtvih in smrdečih rek, ki jih je opustošila tamkajšnja intenzivna gradnja hidroelektrarn in zato razvoja tovrstnega turizma tam sploh ni, zato opozarja, da bi pri nas z obstoječim rečnim potencialom to lahko pametno in s pridom izkoristili.

 

Biolog in krajinski arhitekt Igor Zelnik ji je pritrdil in poudaril, da reke niso le naš turistični adut, ker pripomorejo k raznolikosti narave, temveč so tudi zelo pomemben del identitete posameznega območja in s tem lokalnega prebivalstva. Zato bi si morali odgovoriti na vprašanje, kaj bi pomenilo Pomurje brez Mure in kaj Posočje brez Soče: ”Turizem je perspektivna veja, ki bo tudi v primerjavi z energetiko zagotovo dosegala ustrezne donose. Zato moramo ohranjati strukturo krajine in ji dati dodano vrednost, torej nove vsebine ali programe. In neokrnjene reke brez jezov so tisti magnet, ki bo privabil turiste. Slovenija je zavezana ne le evropskim razvojnim energetskim programom, pač pa tudi okvirni vodni direktivi, ki nam nalaga vzdrževanje oziroma doseganje dobrega ekološkega stanja v naših rekah. Če tega ne bomo dosegali, bo neizpolnjevanje pomenilo izrekanje kazni zaradi hidromorfoloških sprememb, previsoke vsebnosti nitratov in fosfatov oziroma organskih snovi. Drava je pri nas dovolj zgovoren primer, kjer dobrega ekološkega stanja ne dosegamo prav zaradi hidromorfološke spremenjenosti struge, čeprav smo delno rešitev dosegli, saj smo ublažili obremenjevanje z organskimi snovmi ter hranili z gradnjo novih in nadgradnjo obstoječih čistilnih naprav.”

 

Martin Šolar je zatem udeležence informiral o projektu Evropska Amazonka. Slovenija se je namreč pridružila izjemni pobudi o pet-državnem biosfernem območju pod okriljem Unesca, ki vključuje reke Muro, Dravo in Donavo. Lani sta jo razglasili Hrvaška in Madžarska, Slovenija pa je po dolgem letu čakanja potrditve s strani Vlade RS končno poslala nominacijo Unescu, kar bosta storili tudi Srbija in Avstrija: ”Gre za priložnost promocije skozi blagovno znamko biosfernega območja, ki omogoča sonaravni trajnostni razvoj, z vidika izboljšanja trajnostnega upravljanja rek pa je to priložnost tudi za reko Muro.”

 

Rok Rozman je zaradi neudeležbe predstavnikov Dravskih hidroelektarn Maribor udeležence okrogle mize seznanil z njihovim stališčem. Majna Šilih, predstavnica za stike z javnostmi, je v dopisu navedla,  da so skušali združiti vse deležnike, a do sedaj pravi pogovori še niso stekli. Skladno s študijo, ki jo imajo, menijo, da ob izvedbi nove hidroelektrarne Hrastje-Mota na Muri ne bi bilo bistvenih vplivov na nivo gladine vode v gramoznicah, mrtvicah in drugih ribolovnih revirjih, ki se nahajajo v neposredni bližini načrtovanih ureditev, posledično torej tudi na ribolov. Njihovo stališče je, da turistično rekreacijski potencial območja zaradi obratovanja hidroelektrarne ne bo zmanjšan, zato projekt še naprej zagovarjajo.

 

”Renaturacijo na Muri spremljamo že 12 do 15 let, izvaja se monitoring transporta sedimentov,  trend poglabljanja Mure pa se počasi stabilizira in ustavlja,” je pojasnil Stojan Habjanič in opozoril, da je treba upoštevati dejstvo, da je vodarstvo panoga, ki v takih postopkih rabi najdaljšo kontinuiteto, saj mora živeti skupaj z vsemi habitati, zlasti z gozdovi, ki jih hitre spremembe lahko zelo ogrozijo.

 

Sledila je razprava z mnenji udeležencev na primeru projekta HE Brežice, smotrnosti pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, kot je primer fotovoltaike, ki nas bo v naslednjih 15 letih stala 1,7 milijarde evrov, hujših degradacij okolja ob malih HE z neustreznim energetskim izkoristkom, primerov turizmu (zaradi nabirajočega se mulja) neprivlačnih akumulacijskih jezer, kot sta Zbiljsko in Trbojsko, pa tudi problematiki ureditve ribjih stez in drstišč za ribe. Tomaž Ogrin iz Zveze društev za varstvo okolja je opozoril na pomanjkanje alternativnih vizij razvoja, saj energetika vlaga v nove energetske objekte, drugi sektorji pa za njo zaostajajo, ter izpostavil možnost sofinanciranja in zatem izkoristka jedrske elektrarne na Madžarskem, ki bi pri nas lahko preprečila nadaljnjo gradnjo hidroelektrarn. Pri zasledovanju ciljev varčevanja z energijo je opozoril na nujnost uvedbe novih poslovnih modelov za bolj učinkovito rabo energije iz obnovljivih virov ob ustreznosti njihovega umeščanja v prostor.  S sodobnim energetskim konceptom, ki namesto novih investicij v energetske objekte prinaša ustanovitev tako imenovanih pametnih skupnosti, pa se po besedah Jožeta Dimnika na ministrstvu že ukvarjajo in iščejo primerne rešitve.

 

Rok Rozman je okroglo mizo zaključil z besedami: ”V Sloveniji radi posnemamo tujino. V zahodni Evropi so do danes porušili 3.450 jezov, v ZDA je lani padel tisoči jez. Mi pa bi zgradili desetine novih jezov? Obstaja boljši način, le lotiti se ga je treba na konstruktiven način.”

 

Sorodne novice