Scroll Top

Mnenje SDZV o ekološki nesreči na Vrhniki

Mnenje Slovenskega društva za zaščito voda o ekološki nesreči, ki je nastala pri požaru v objektu Kemis na Vrhniki 15. maja 2017

Ekološka škoda je storjena. Žal. Kakšne bodo njene posledice na naravo in širše okolje, med njimi tudi na vode in zdravje ljudi, bo pokazal čas. Kot je trenutno moč razbrati iz javno dostopnih informacij, je onesnaženje potoka Tojnice z različnimi kemičnimi snovmi znane in neznane sestave izjemno, saj je povzročilo pomor živih bitij v potoku in ob njem. Katere nevarne snovi so se razlile v potok in bližnje meteorne jaške in se bodo počasi spirale z okoliških streh in cest v ponikovalne jaške, je poznano le deloma. Pri nepopolnem gorenju nevarnih odpadkov lahko nastajajo nove kemične spojine z lastnostmi, ki lahko še bolj kot osnovne substance škodljivo in dolgotrajno vplivajo na okolje. Z današnjimi modernimi analiznimi tehnikami sicer lahko natančno določimo njihovo kemijsko sestavo, ne moremo pa analizirati njihovega vpliva na naravo in okolje. Del teh nevarnih snovi bo s sanacijo potoka Tojnice in njegovih brežin odstranjen iz okolja, del se bo zadržal na sedimentih in se bo nato počasi spiral v reko Ljubljanico. Spiranje ostankov gorenja bo potekalo s streh objektov, s tal v bližini pogorišča, s kmetijskih površin, s cest in drugih utrjenih površin, s katerih bo onesnažena padavinska odpadna voda počasi odtekala v tla. V tleh se bodo snovi deloma zadržale, npr. adsorbirane na gline, delno pa se bodo snovi sčasoma izpirale skozi humusne plasti še globlje v tla.

Nevarne snovi uporabljamo vsi. Potrošniško usmerjena družba vsakodnevno diktira proizvodnjo vedno novih sintetičnih snovi. Uporabniki se le redko sprašujemo, kakšne posledice za okolje imata lahko njihova proizvodnja in nenehna množična uporaba. Podjetje Kemis je le eno izmed podjetij, ki se že vrsto let ukvarja za zbiranjem in obdelavo nevarnih in nenevarnih odpadkov. In podjetja, kot je Kemis, potrebujemo, saj je urejeno ravnanje z nevarnimi snovmi pogoj za to, da se ne znajdejo nenadzorovano v okolju in povzročajo posledice nepredvidenega obsega.

V Slovenskem društvu za zaščito voda se zavedamo, da so danes v prostor zaradi različnih odločitev v preteklosti, od katerih so bile številne tudi napačne, že umeščeni objekti, ki tja ne sodijo. Z zamahom roke jih ni moč odpraviti in je treba z njimi živeti. Zastavljamo pa si vprašanje, ali se na tovrstno havarijo res ni bilo možno pripraviti bolje in ali so bili lastniki, upravljavci objekta, ter institucije, ki morajo v tovrstnih primerih ustrezno odreagirati, kljub občasnim simuliranim ob tej okoljski nesreči v objektu res pripravljeni na takšne izjemne razmere in medsebojno optimalno organizirani. Požar je nedvomno prvi izmed nevarnih dogodkov, ki ga je moč predvideti na tovrstnih objektih. Zavedamo se, kako izjemno delo so opravile intervencijske ekipe. A vendar se nam zastavlja vprašanje, ali je bil načrt izvajanja ukrepov v izjemnih razmerah res pripravljen brez večjih pomanjkljivosti?

Dogodek nas opozarja, da varnostni ukrepi, na katere se odločevalci in investitorji tako radi sklicujejo ob umestitvah okoljsko spornih projektov v prostor, v vseh razmerah ne delujejo. Varnostni ukrepi delujejo ob običajnih razmerah, pa še takrat ne vedno. Iz teh razlogov si pišemo zakone, da pred lastnimi neustreznimi ravnanji ščitimo – sami sebe. Pod ekonomskimi pritiski in grožnjami popustita tudi stroka, ki je vedno podrejena, saj je ekonomsko občutljiva, in tudi zakonodaja. Nato se čez desetletja ob okoljski nesreči sprašujemo, kako je sploh mogoče, da v bližini urbanega naselja nahaja nevaren objekt. Se je moral zgoditi Kemis, da je predramil katerega od odločevalcev, ki stojijo pred pomembnimi odločitvami za slovensko okolje?

Žal se vedno največ naučimo iz lastnih izkušenj. Cena za to pa je visoka, previsoka.

 

Člani UO SDZV: dr. Marjetka Levstek, predsednica, prof. dr. Mihael J.Toman, podpredsednik, dr. Brigita Jamnik, mag. Mojca Vrbančič, prof. dr. Milenko Roš, Roman Kramer, Nataša Uranjek.

Sorodni prispevki