Pravni vidiki trajnostnega upravljanja voda

Predavanje na temo Voda in priložnosti: prof. Senko Pličanič, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani

Pred sprejemanjem strateškega dokumenta Vizija razvoja Slovenije do leta 2050 bi morali pri nas odgovoriti na dve aktualni vprašanji, pravi prof. dr. Senko Pličanič, ki se ukvarja s pravnimi vidiki varstva okolja in je pred desetletjema sodeloval tudi pri pripravi prve slovenske zakonodaje, povezane z vodo. Prvo se nanaša na vzpostavitev jasnih trajnostnih ciljev države, drugo pa na njihovo učinkovito, odgovorno in strokovno izvajanje pri upravljanju in načrtovanju upravljanja voda.


Poudaril je, da imamo pri nas za razliko od drugih držav v razmeroma neokrnjeni naravi vode v izobilju, zato bi jo morali prvenstveno prepoznati kot našo glavno komparativno prednost. Jasni trajnostni cilji ob ohranjanju okolja ter ob izkoreninjanju revščine so namreč nujni pogoj za naš nadaljnji gospodarski razvoj, za trajnostno upravljanje vode in drugih naravnih virov pa potrebujemo tudi ustrezna znanja med nosilci odločanja, zlasti v državni upravi. Žal imamo pri vzpostavljanju teh sistemov v Sloveniji velike težave in se tega nekako ne znamo pravilno lotiti, zato raje iščemo krivce bodisi v zakonodaji bodisi v normativih. V Sloveniji ne premoremo niti vizije niti dolgoročnih načrtov, ne znamo postavljati prioritet in kriterijev, zlasti ko je treba v državi razporejati za to razpoložljiva namenska finančna sredstva, imamo pa številne strokovnjake, ki bi morali imeti v teh procesih več pristojnosti . Bistveni problem tiči v usposobljenosti državnega uradništva oziroma prenizki strokovni usposobljenosti pristojnih nosilcev odločanja, tako v okviru lokalnih skupnosti kot na nivoju države.

 

Kar se tiče varovanja voda in pri tem tudi sodelovanja javnosti, namreč ni dovolj, da jih samo ščitimo, pač pa bi morali upoštevati tudi trajnostno učinkovito prostorsko načrtovanje, ki ga danes ne obvladujemo. Trenutno zato capljamo ne le za zahodnimi, pač pa tudi vzhodnoevropskimi državami, čeprav bi se lahko zgledovali po švedskem modelu, ki v zvezi s tem ponuja odlične rešitve. Problema za učinkovitejše upravljanje voda tako ne vidi v razdeljeni pristojnosti med posamezna ministrstva, pač pa v izvajanju in implementaciji zakonov v praksi oziroma v pomanjkanju nadzora s strani pristojnih inšpekcijskih služb, ne nazadnje pa tudi v motiviranosti uradnikov preko plačnega sistema.

Kljub temu, da so bili nameni predlagateljev dobri, saj naj bi na ta način večjo skrb namenili trajni zaščiti vodnih virov pred njihovo morebitno privatizacijo, je Pličanič opozoril tudi na neskladja, ki jih je v dodanem 70a. členu prinesel zapis o pravici do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije. Ta namreč v okviru obstoječe zakonodaje – zakona o varstvu okolja in zakona o vodah – odpira vrsto dilem, povezanih z regulacijo in nadzorom pri upravljanju s pitno vodo, ter določitev izvirnih in prenesenih pristojnosti države ali občine in bodočim izvajanjem javnih ali gospodarskih služb s koncesijo na področju oskrbe s pitno vodo. Posledice iz naslova tega zapisa v ustavi tako prinašajo nove spremembe, povezane s prednostno namembnostjo vodnih virov, ki so javno dobro, ter poudarjamo neposredno in neprofitno dolžnost države pri zagotavljanju oskrbe s pitno vodo, zato jih bo treba za uresničitev in konkretizacijo ustrezno zakonodajno uskladiti. Pri tem poudarja, da bi morali oskrbo s pitno vodo, ki naj bi bila urejena s posebnim zakonom, ter vse druge zakonske spremembe, sprejeti hkrati in v enem paketu.