Na dvodnevni konferenci ob zaključku projekta LIFE Stop CyanoBloom z naslovom Celinska vodna telesa: monitoring in metode obvladovanja cvetenja cianobakterij, ki se je danes začela v G konferenčnem centru na Tržaški 330 v Ljubljani, je kot prvi predavatelj udeležence nagovoril podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, prof. dr. Mihael J. Toman. Kot biolog in ekolog za področje celinskih voda se je vsebinsko posvetil vzrokom za nastanek evtrofikacije in s tem povezanim pomanjkljivim upravljanjem celinskih voda.
Uvodoma je izpostavil različnost vodnih ekosistemov, ki bi jih morali zaradi njihovih različnih lastnosti posebej obravnavati in posledično z njimi tudi različno upravljati. Vzroki za nastanek cianobakterij v naših vodnih telesih so namreč v kar 80 odstotkih posledica neprimernega načina rabe prostora oziroma zemljišč, saj onesnaženje prihaja od vsepovsod, še posebej s kmetijskih zemljišč. Težava je, da obremenitve in onesnaženje niso le točkovne, pač pa razpršene, na kar biologi in strokovnjaki za celinske vode že dolgo opozarjajo.
”S tem, ko smo pregradili kar 40 odstotkov evropskih tekočih voda in si z njimi sami ustvarili nova vodna telesa, smo obenem ustvarili tudi idealne razmere za prekomerno rast in razvoj organizmov, kot so cianobakterije in posledično povečali nevarnost pojavljanja njihovih toksinov,” je poudaril prof. Toman in dodal, da ”monitoring v umetno ustvarjenih rečnih pregradah, vodnih rezervoarjih in akumulacijah, kjer zaradi sprememb prihaja do drugačnih interakcij med organizmov, žal ni zadosten oziroma ni ustrezen.”
Opozoril je, da nam danes meritve obremenjenih in reguliranih vodnih teles tako ne pokažejo dejanskega stanja, saj upoštevajo le posamezne parametre, druge vsebnosti pa sploh niso izmerjene, kar obenem otežuje primerjavo in omogoča manipulativne razlage ustreznosti stanja naših celinskih voda.
”Evtrofikacija je ena od štirih posledic onesnaženja narave, ki jo je ustvaril človek – poleg kopičenja toksičnih snovi v vodnem okolju, organske polucije in mikromorfoloških sprememb,” je nadaljeval dr. Toman, ”in vodo danes namesto naravno obravnavamo le kot družbeno dobrino, ekosistemske storitve pa prilagajamo tistim, ki imajo od tega koristi.”
Ob zaključku svojega predavanja je opozoril na nezadostno medsektorsko upravljanje celinskih voda: ”Naša ministrstva sicer načrtujejo, kako upravljati z njimi, a žal to počnejo na osnovi pomanjkljivih in nezadostnih podatkov, ki jih pridobijo z meritvami na določenih, ne nujno ustreznih lokacijah. Načrti upravljanja s kmetijskim in urbanim prostorom niso usklajeni z načrti upravljanja z vodnimi viri. Tako stanje je tudi na področju evtrofikacije, ki vpliva na naše zdravje in definira naš slab odnos do narave in učinkovitega varstva okolja. Na morebitne posledice kot družba nismo pripravljeni, zato bi bilo smotrno pričakovati, da se s problematiko, ki jo stroka izjemno dobro pozna, seznanja tudi drugo strokovno in zainteresirano javnost.”
Dodal je še, da je potrebno na pojave evtrofikacije ter toksinov v okolju glasno opozarjati in jih nenehno izpostavljati, pri tem pa povezovati različne strokovnjake, da bi si zagotovili učinkovito integralno upravljanje. Z željo, da bo mlajša generacija pri tem povezovanju uspešnejša, je sklenil svoje predavanje in dodal: ”V zavest nam mora priti, da moramo učinkovito upravljati okolje in prostor in vključiti naravo.”
