Sanacija vodnih virov Segovci in Podgrad

Predavanje na temo Vodni viri in pitna voda: kemijski inženir dr. Goran Pipuš iz podjetja Hidroinženiring

Dr. Goran Pipuš je povedal, da je sanacija obstoječih virov Segovci in Podgrad predstavljala manjši del večjega projekta ureditve oskrbe s pitno vodo v Prekmurju, vrednega več kot 120 milijonov evrov in s 150 km cevovodov. Obsežen projekt se je začel s študijami in raziskavami že v letu 2002, kasneje pa so ga zaradi kompleksnosti razdelili na tri dele, A, B in C. Podjetje Hidroinženiring je bilo zadolženo za projektiranje načinov izkoriščanja vodnih virov na desnem bregu Mure, kjer se nahajajo štirje vodni viri – na apaškem polju sta vira Segovci (občina Apače) in Podgrad (Gornja Radgona), ter vira Lukavci (Križevci/Ljutomer) in Mota (Ljutomer/Razkrižje). Dodatni centralni vodni vir naj bi predstavljal vir Vučja vas. Pitna voda je tu različne kakovosti, obremenjena je z različnimi onesnaževali ali z naravno prisotnimi snovmi. S pesticidi (zlasti z metolaklorom in njegovih razgradnih produktov) in nitrati (zaznana je bila tudi prisotnost amonijaka) sta zaradi kmetijske dejavnosti obremenjena prav vira Segovci in Podgrad. Za slednjega je bil v 70-ih letih za zaščito podzemne vode pred onesnaženjem z zalednih kmetijskih zemljišč izveden sistem za umetno bogatenje, zajem vode pa predviden na dva načina, a kasneje zgrajen sistem do ponikovalnega polja ni nikoli obratoval. V preteklosti je bila na tem območju problematična tudi prisotnost atrazina, ki se je v zadnjih letih nekoliko zmanjšala, pojavili pa so se novi pesticidi in herbicidi metolaklor in terbutilazin.

Splošna ocena iz izvedenih analiz v letih 1991 do 2011 je pokazala naraščanje vrednosti nitrata, ki se zdaj ustavlja, vrednosti pesticidov pa padajo, zlasti atrazina. Poleg intenzivnega kmetijstva, ki ogroža oba vodna vira, ju ogrožajo tudi netesno kanalizacijsko omrežje, možni izlivi naftnih derivatov in izcedne vode iz divjih odlagališč odpadkov. Oba vira sta drenažni zajetji in ker drenaža zajema večje površine, je tudi napajanje z vodo bližje površini, s tem pa je tudi ranljivost obeh zajetij večja, kot če bi imeli globinske vodnjake. Kakovost vode lahko tam ogroža le neustrezna kmetijska dejavnost, ker drugih večjih onesnaževalcev – razen neurejene kanalizacije, tam ni. Dr. Pipuš je opisal izbiro tehnološkega postopka priprave pitne vode z upoštevanjem zaščite obeh vodnih virov, te pa so opcijsko upoštevale zajem Mure ali obrežnega filtrata, bodisi s čiščenjem na napravah za pripravo vode oziroma s postopkom infiltracije predčiščenja vode. Zatem je podrobno opisal še sam tehnološki postopek, zasnovan za čim manjšo uporabo kemikalij, torej sistem bogatenja in varovanja podzemne vode za ta dva vira, ki omogočata oskrbo s kakovostno pitno vodo v zadostnih količinah za vodovodna sistema Gornja Radgona in Apače.