Upravljanje onesnaženj podzemne vode na ravni funkcionalnega mestnega območja

Predavanje na temo Vodni viri in pitna voda: mag. Joerg Prestor iz Geološkega zavoda Slovenije

”Veliko mest leži na pomembnih vodonosnikih s pomembno količino podzemne vode, nekatera pa celo na vodovarstvenih območjih, ki varujejo zajetja, kjer se mesta nahajajo. Mesto Ljubljana se s pitno vodo danes oskrbuje iz vodonosnika pod mestom, občina Ig pa predstavlja eno njegovih najpomembnejših napajalnih zaledij, ki napaja skupni aluvialni vodonosnik Ljubljanskega polja. Obe občini sta povezani tudi z vodovodnim sistemom in kanalizacijskim omrežjem, zato ju pri oskrbi s pitno vodo vključujemo v funkcionalno mestno območje,” je v uvodu navedel hidrolog Joerg Prestor.

Aluvialni vodonosnik, ki je nad kamninsko podlago z večinoma prodno-peščenimi zasipi, meri okoli 22 km in sega od Krima in reke Iške na eni, do reke Ljubljanice in Save na drugi strani, ter dosega globino 100 m in več. Večina vodonosnika je omočena, manjši del pa ne. Kot tak predstavlja veliko zalogo podzemne vode, glede na njegovo visoko prepustnost pa je visoko izdaten.
Vodonosnik je vir pitne vode za mesto z okolico, iz zaledja pa prihajajo tudi obremenitve iz kmetijstva, industrije in odlagališč odpadkov. V obdobju 2000 do 2015 so bili ukrepi za izboljšanje stanja usmerjeni zlasti proti glavnim onesnaževalom preteklih desetletij, in sicer nitratom in pesticidom, njihov vir pa so bile predvsem komunalne odpadne vode in kmetijstvo, medtem ko med glavna onesnaževala z industrijskih odlagališč sodijo težke kovine, organska topila in pesticidi. Po letu 2015 se v mestu usmerjajo tudi proti novodobnim onesnaževalom, kot so mikroonesnaževala (plastika in zdravila), in se posvečajo sanaciji onesnaženih območij za njihovo ponovno funkcionalnost.

Okoljske cilje, ki veljajo za podzemno vodo in sledijo okoljskim ciljem iz vodne direktive, je treba tako dosegati tudi na lokalni ravni. To pomeni, da mora biti podzemna voda v dobrem kemijskem stanju in se ne sme poslabševati, koncentracija onesnaževal ne sme imeti trenda naraščanja, preprečevati je treba vnos nevarnih onesnaževal v podzemno vodo in omejevati vnos novih, podzemna voda pa mora biti tudi v dobrem količinskem stanju, kar pomeni, da se gladine ne bi zniževale ali bi se spreminjal tok vode.

Iz aluvialnega vodonosnika v Ljubljani, ki je del večjega vodnega telesa Savska kotlina in Ljubljansko barje, je trenutno kemijsko stanje vode ocenjeno kot dobro, a vendar ostajajo lokalne obremenitve, ki jih je treba nenehno reševati. Kot del človekovega vpliva se v sistemih s pitno vodo pojavljajo onesnaževala, ki ogrožajo tudi ohranjanje ekosistemov, ter onesnaževala, ki presegajo standarde kakovosti in mejne vrednosti za podzemno vodo.

Na mestni ravni so orodja za načrtovanje in upravljanje z onesnaženimi območji programi za varstvo okolja, prednostna naloga pa dolgoročno zavarovanje vodnih virov z uresničevanjem operativnih ciljev. V zadnjih dveh desetletjih, od leta 2000 naprej, se pojavljajo nekatera težka onesnaževala, od 2012 pa se jim pridružujejo tudi nova, nekatera celo zaradi uporabe izdelkov široke potrošnje ali farmacevtskih sredstev. V povprečju enkrat letno prihaja do izrednih onesnaževanj, bodisi iz industrijskih bodisi iz kmetijskih predelov.

 

Na območju mesta Ljubljana so 4 območja, ki jih je potrebno zaradi onesnaževal nenehno spremljati. Območje Stegne – Hrastje je obremenjeno zaradi industrijskega onesnaževanja (prisoten je krom), na urbanem območju Dravlje – Moste je prisoten oblak onesnaženja zaradi izgub iz kanalizacije in prisotnosti nitratov, organskih topil in novodobnih onesnaževal, odlagališče Barje na južnem območju Ljubljane je obremenjeno z borom in tudi z ostalimi onesnaževali, ter Brest-Iški vršaj, kjer se zaradi kmetijstva pojavljajo težave z desetilatrazinom in nitratom. Onesnaževanje s kromom, ki tu obstaja že več kot 30 let, so v zadnjem letu omejili in izvajajo dodatne preiskave, da bi se približali izvoru onesnaževanja. Tu varnost pitne vode trenutno ni ogrožena, lahko pa pride do prekomernega onesnaževanja, ki bi do vodonosnika prinesle višje koncentracije onesnaževal. Za območje Dravlje – Moste so značilne izgube iz kanalizacije in presežki dušika iz kmetijstva. Za enkrat ugotavljajo značilne trende upadanja nitrata v podzemni vodi, a jih skrbijo tudi novodobna onesnaževala, ki se pojavljajo sporadično in so pogosto pod mejo detekcije. Na Ljubljanskem barju bodo na odlagališču nenevarnih odpadkov pozorni, da se obremenitev ne bi razširila na Ljubljansko polje, zato bo potrebno stalno izvajati monitoring. V Iškem vršaju na južnem delu reka Iška prehaja na Ljubljansko barje. Tu so na črpališču Brest ugotovili onesnaženja že v preteklosti, in sicer z atrazinom in desetilatrazinom. Skupna masa onesnaževal v vodonosnih plasteh se je sicer zmanjšala, a bo še dolgo prisotna, zato je potrebno nenehno kontrolirati geometrijo oblaka ali pospeševati remediacijo onesnaževal. Vsa štiri območja mesta Ljubljana zahtevajo tako stalne aktivnosti, da bi obvladovali tveganja. Tako bi na primer s sanacijo kanalizacije na območju Dravlje – Moste dosegli 15-% zmanjšanje koncentracije nitrata.