Voda je najdragocenejši vir, jo tako tudi vrednotimo?

Predavanje na temo Voda in priložnosti: mag. Stanka Cerkvenik, Inštitut za javne službe

Mag. Stanka Cerkvenik je s svojimi razmišljanji uvodoma odprla dilemo, kakšna je pravzaprav prava vrednost vode in ali se njene vrednosti sploh zavedamo, saj jo pri nas zaradi obilice vodnih virov razumemo kot nekaj samoumevnega, drugje po svetu pa njeno pomanjkanje povzroča konflikte in celo vojne. Voda tako pri deležnikih dosega različna razmerja v ceni, saj jo ti vrednotijo vsak na svoj način in ji zato pripisujejo tudi različne vrednosti.


Vodo v smislu stroškov in cene tako podjetja izražajo skozi njeno denarno vrednost, država skozi njeno ekonomsko vrednost, medtem ko je za širšo družbo njena družbena in ekosistemska vrednost precej večja. S podjetniškega vidika vôdi vrednost zmanjšujejo ali povečujejo stroški, povezani s črpanjem, transportom ali distribucijo vode do končnega uporabnika. Pri tem v kalkulaciji vsi stroški v ceno vode običajno niso v celoti vključeni, saj v njej voda zato, ker je javno dobro in je zastonj, praktično ni ovrednotena. Če torej s stroški in cenami izražamo vrednost posamezne dobrine, ki jo ima ta za uporabnika, lahko rečemo, da uporabniki praktično plačamo le neko storitev, da voda pride do nas, vode same pa ne. Poudarila je, da je pri nas cena vode relativno nizka in pogosto ne pokriva niti stroškov vzdrževanja infrastrukture.

Na drugi strani z ekonomskega vidika državo prvenstveno zanima ekonomska vrednost vode in njen vpliv na gospodarsko rast, zato naj bi cena vode praviloma vsebovala in izražala tudi pričakovane stroške rabe ter tveganja za prihodnje obdobje za njeno neracionalno ali prekomerno rabo. Ekonomska vrednost vode se začne izražati takrat, ko vode ni v izobilju in zaradi nje nastajajo ekonomski centri moči, čemur smo v svetu že priča.

Širše v družbi vodo razumemo kot naravno dobrino in reagiramo, ko je podvržena neracionalni rabi ali onesnaženju, zato govorimo o njeni družbeni vrednosti, z ekološkega vidika pa jo vrednotimo tudi kot ekosistemsko storitev, kjer ima voda kot najdragocenejša dobrina na planetu Zemlja tudi najvišji indeks. Ker vode ne vrednotimo, kot ji pritiče, pogosto prepoznavamo le njeno uporabniško vrednost in ob njeni neposredni ali posredni rabi govorimo o tveganjih v smislu onesnaževanja. Zagotovo bi morali upoštevati tudi njeno neuporabniško vrednost, torej jo dojemati kot ključno dobrino za naše preživetje, ter hkrati razumeti njeno pravo vrednost za sedanje in tudi prihodnje generacije.

Prvi, ki je že 1776 razvil teorijo vrednosti vode, je bil Adam Smith, oče politične ekonomije, ki je ugotavljal paradoks vrednosti vode in diamanta ter nesorazmerja njune uporabne vrednosti na ceno, ki jo dosegata. Da voda v primerjavi z diamantom še vedno ni razumljena kot simbol ekonomske moči in ne dosega njegove vrednosti, gre pripisat spoznanju, da je vrednost vode pravzaprav subjektivna kategorija in tako jo dojemamo tudi potrošniki. Da bi si na primer potešili žejo, bi bili za prvi kozarec vode pripravljeni dati celo premoženje, za drugega in tretjega pa že ne več. Ker se je poraba vode v svetu od leta 1950 do danes potrojila, je do leta 2050 Svetovni gospodarski forum vodo prepoznal kot največje socialno in gospodarsko tveganje. Taka vrednotenja zato zahtevajo nujne spremembe v našem mišljenju in razumevanju vode kot ključnega bogastva in ne kot dobrine, ki nam je vsem dana. Ker voda pridobiva na svoji ekonomski vrednosti in postaja dobro plačano trgovsko blago, s tem pa se odpirajo tudi možnosti privatizacije vodnih virov, je nujno, da pri prehodu iz obdobja nezavedne rabe in ne-vrednotenja vode prepoznamo njeno pravo, ključno vrednost za naše preživetje.