Vodni dnevi 2016 na temo vode in meritev

Slovensko društvo za zaščito voda je že 22. leto zapored organiziralo mednarodni strokovni simpozij Vodni dnevi, ki je potekal 13. in 14. oktobra v kongresnem centru Olimia v Podčetrtku. Osrednji temi letošnjega strokovnega posveta sta bili voda in meritve, ki se izvajajo na področju oskrbe s pitno vodo, odvajanja in čiščenja odpadne vode, upravljanja voda in širšega varstva ter spremljanja vodnega okolja. Domači in tuji predavatelji iz vrst raziskovalnih institucij, državnih organov, univerz in upravljavcev čistilnih naprav so o pomenu in namenu meritev, njihove smiselne rabe ter ukrepih in izboljšavah spregovorili tudi na okroglih mizah in v razpravah, ki so sledile predavanjem. Simpozij je tako poleg  rešitev in odgovorov na vprašanja, zakaj so meritve potrebne, kako vrednotiti rezultate meritev in monitoringa stanja voda, ponudil tudi smernice, kako za izboljšanje stanja v prihodnje ustrezno ukrepati, obenem pa začrtal nadaljnje delo društva in strokovnjakov, ki se ukvarjajo z zaščito voda.

Na simpoziju, ki je obsegal pet tematskih sklopov, so bili predstavljeni številni praktični primeri uporabe rezultatov meritev za spremembo vodenja procesov priprave pitne vode, odvajanja in čiščenja odpadne vode, kot tudi odločitev pri ravnanju z vodami. Najpomembnejše je bilo vprašanje, ali so izvedeni ukrepi zaščite in varovanja vodnega okolja in pitnih voda rezultat kakovostnih meritev.

 

 

Obratovalni monitoring in ‘onesnaževalec plača’

Predstavniki EWA, DWA in ARSO so si bili v svojih predstavitvah enotni, da se letno izvede kar precejšnje število meritev. Evropskemu in nemškemu združenju za vodo ter Agenciji RS za okolje je skupna vsestranska zaščita voda ob uveljavljeni, dokaj strogi zakonodaji, vendar pa ne delijo enotnega prepričanja, da izvedene meritve (razen pri rednem obratovalnem monitoringu velikih sistemov) ustrezajo oziroma odražajo dejansko stanje. Upravljavci čistilnih naprav so namreč opozorili, da meritve obratovalnega monitoringa nujno ne odražajo pravega stanja, saj imajo same meritve določene posledice, kot so obiski inšpekcije ter plačevanje višje okoljske dajatve in višje cene čiščenja odpadne vode. Probleme je zaznati zlasti pri manjših upravljavcih, kjer lahko prihaja do konflikta interesov zaradi majhnega števila meritev na letnem nivoju. Kot plačnik storitev lahko namreč onesnaževalec, ki je v neposrednem pogodbenem odnosu s svojim pooblaščenim izvajalcem monitoringa, nanj izvaja določene pritiske in pogojuje izvedbo meritev v času, ko so razmere za vzorčenje zanj optimalne. Zaradi predolgih birokratskih postopkov, povezanih z javnimi razpisi, tudi ni smiselno, da bi se ARSO kot javni skrbnik okolja pojavil v vlogi organa, ki bi odrejal odmerjanje vzorčenj in izvedbo monitoringa, pač pa bi bilo več nadzora pričakovati s strani inšpekcijskih služb. Te bi morali v prvi vrsti kadrovsko okrepiti, hkrati pa inšpektorje usmeriti tudi v inšpekcijski nadzor z odvzemom vzorcev odpadne vode, kar danes pri nas še ni redna praksa. Kazni za morebitno onesnaženje bi tako v celoti poravnal onesnaževalec, in ne komunalna podjetja oziroma končni uporabniki v gospodinjstvih. Urediti bi morali torej okrepitev inšpekcijskega nadzora na vseh področjih upravljanja z vodami in odločno ukrepati ob ugotovljenih nepravilnostih.

 

Primerjava rezultatov meritev med uporabniki je stimulativna

Povzročitelj obremenitve mora za potrebe varovanja okolja obvezno izvajati obratovalni monitoring in o njem poročati na ARSO. Kako pri nas poteka obratovalni monitoring odpadnih voda in kako spremljajo podatke o emisijah snovi v vode, je udeležencem predstavila Neva Čopi. A obratovalni monitoring bi moral biti v Sloveniji ne le obveznost, pač pa tudi priložnost. V Nemčiji že vrsto let stimulirajo usposabljanja in izobraževanje na področju komunalnih dejavnosti. Kot je povedala Hélène Opitz iz DWA (Deutsche Vereinigung für Wasserwirtschaft, Abwasser und Abfall e. V.), v ta namen organizirajo tako imenovane »povezovalne soseske«, kjer se udeleženci večkrat letno sestanejo in se poglobljeno dogovarjajo o tekočem delu, prav tako pa imajo zelo dodelano izobraževanje za vse vrste komunalnih storitev. Organizacije, ki težijo k izboljšanju stanja pod zakonskimi vrednostmi, so nagrajene, kršitelji pa ustrezno sankcionirani. Primerjava rezultatov meritev med institucijami in uporabniki je zato zelo dobra motivacija za delo in za izboljšave na področju meritev.

Károly Kovács, predsednik Evropskega združenja za vodo EWA (European Water Association), je opozoril, da je voda resda človekova pravica, a je njena cena pravzaprav politično vprašanje. Za boljšo preglednost bi morali za potrebe tako odločitvenih organov kot tudi uporabnikov najprej zagotoviti  primerljivost zbranih podatkov, saj so lahko določene meritve tudi zavajajoče. Investicije v komunalno infrastrukturo bi morale temeljiti na dinamični primerjavi stroškov, normiranih na sedanjo vrednost, kar pomeni, da bi na javnih razpisih zmagali tisti izdelki in storitve, ki so dolgoročno najugodnejši za naročnika, niso pa nujno tudi cenovno najnižji. Kovács je opozoril tudi na dejstvo, da Evropa beleži premalo vlaganj v komunalno infrastrukturo, zato je ponekod zastaranost sistemov, ki jih bo tudi zelo težko obnoviti, že dosegla alarmantno stanje.

 

Meritve so nepogrešljiv del procesa oskrbe s pitno vodo

Meritve so nepogrešljiv del procesa oskrbe s pitno vodo, pridobivanje in obdelava podatkov pa sta osnova za večjo varnost oskrbe s pitno vodo. Varnost oskrbe s pitno vodo je tudi zaradi izvajanja velikega števila meritev višja kot pred desetletji, kljub dodatnim tveganjem, ki so se odtlej pojavila v prostoru zaradi širjenja urbanizacije in drugih antropogenih vplivov na okolje. Verodostojni podatki so izjemnega pomena za strokovno utemeljene odločitve ter izvedbo učinkovitih ukrepov za optimalno vodenje vodovodnih sistemov.

Veliko število meritev še ne pomeni nujno večje varnosti in najbolj optimalnega načina upravljanja vodovodnega sistema. Tehnike in tehnologije danes omogočajo pridobivanje velikega števila podatkov, njihov obseg pa že prerašča količino, ki smo jo sposobni  obdelati. Zbiranje pravilnih podatkov torej ni dovolj. Za zanesljivost ugotovitev in za pravilnost odločitev je poleg pravilnih podatkov nujna tudi njihova pravilna in strokovna obdelava. Podatki so namenjeni različnim strokovnim javnostim, v prvi vrsti upravljavcu vodovodnega sistema, strokovnjakom, pristojnim ministrstvom, nadzornim institucijam in splošni javnosti.  Zbirke podatkov niso dovolj izkoriščene in omogočajo bistveno širše analize, kot jih trenutno pri nas izvajamo. Odprto ostaja vprašanje o dostopnosti podatkov, ki morajo biti v neobdelani obliki dostopni strokovni javnosti. Splošna javnost ima tudi pravico do dostopa obdelanih podatkov, torej poročil v poljudni in razumljivi obliki. V vseh segmentih je pomembno ozaveščanje in izobraževanje družbe o pomenu zaščite voda, ki bo zagotavljalo spremembo odnosa do vode, pri tem pa mora temeljiti na strokovnih podlagah. Vsak državljan se mora zavedati, da je voda naše javno dobro, ki jo delimo z vsemi živimi bitji na planetu, zato moramo z njo tudi ravnati bolj odgovorno.

 

Upravljanje površinskih in podzemnih voda

Strokovnjaki so na simpoziju opozorili, da je treba večjo pozornost usmeriti na vzroke, ne le na stanje voda, ki ga spremljamo z meritvami in njihovo analizo. Tako so prav kraške reke velik izziv za upravljavce, rešitve pa bi morali najti v upravljanju voda v porečjih. Za kraške vodne vire bi morali tako namesto splošnega izvajati specifični monitoring. Indeks izkoriščanja voda v povprečni vrednosti kot pokazatelj stanja meritev v rekah je namreč res videti izjemno ugoden, a hkrati smo priča, da je v SV delu Slovenije že precej kritičen. Zato bi morali nekaterim območjem posvetiti posebno pozornost in jih tudi posebej obravnavati, kar pa državni načrt ne predvideva.

Kakovost vodnih virov je rezultanta dogajanj na kopnem. Neprimerna raba prostora je zato pomemben dejavnik, ki zmanjšuje kakovost vodnih virov in njihovo samočistilno sposobnost. Zaradi hidromorfološke spremenjenosti je zato vprašljiva gradnja malih hidroelektrarn na manjših rekah. Voda je resda obnovljiv naravni vir, vendar so lahko tovrstne pregrade v nasprotju z zagotavljanjem dobrega ekološkega stanja tekočih voda. Zato v Slovenskem društvu za zaščito voda pozivajo vse državne organe, ki bedijo nad upravljanjem voda, da upoštevajo tudi trajne spremembe rečnih sistemov.

Pri upravljanju voda so sodelujoči predavatelji in razpravljavci opozorili, da koncentracije snovi v vodah niso najpomembnejši podatek za analitike, pač pa je pomemben tudi zadrževalni čas. To posebej velja za težko razgradljiva onesnaževala, katerih koncentracije so lahko izjemno nizke (mikroonesnaževala), vplivi na okolje pa trenutno nezanemarljivi. Med taka onesnaževala štejemo na primer mikro in nanoplastiko, težke kovine in tudi motilce endokrinega sistema (»hormonske motilce«), o katerih žal nimamo dovolj znanj, vemo pa, da lahko pomembno vplivajo na zdravje ljudi in ves preostali živi svet.

Po mnenju strokovnjakov bo treba doseči tudi upravljanje voda po porečjih, kjer mora stroka kar najbolje poznati ne le površinske vode, temveč tudi dinamiko in povezave s podzemnimi vodami, s spremljanjem in poznavanjem porečja pa predvideti tudi učinkovite in hitre ukrepe ob poplavah.

                                                                                                                      

Čiščenje in odvajanje odpadnih komunalnih in industrijskih voda

Mikroplastiki kot onesnaževalcu vodnih okolij stroka posveča več pozornosti šele zadnjih deset let. Sprva se je največ raziskav opravljalo na področju prisotnosti mikroplastike na morju, šele kasneje pa tudi v celinskih vodah. Čeprav se potrošniki že zelo dobro zavedajo posledic odlaganja plastičnih odpadkov v okolje, so tu še drugi viri plastike, za katere pa večina uporabnikov sploh ne ve, da obstajajo, kot je na primer mikroplastika v kozmetičnih izdelkih. Ta po uporabi potuje v kanalizacijo in na čistilno napravo, ki pa je ne odstrani iz okolja, kar so potrdile raziskave. Del mikroplastike se zadrži v odvečnem blatu čistilnih naprav, deloma pa se skupaj s prečiščenimi odpadnimi vodami sprosti v vodotoke, kjer na različne načine ogroža vodni ekosistem. Zato v Slovenskem društvu za zaščito voda kot enega izmed ukrepov glede reševanja prisotnosti mikroplastike v komunalni odpadni vodi predlagajo prepoved uporabe mikroplastike v kozmetičnih izdelkih in ponovno uporabo naravnih materialov, kar so že storile nekatere zvezne države v ZDA. Slovenija naj zato Evropski Uniji prva predlaga prepoved prodaje izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko v kozmetiki.

Na temo meritev in nadzora na kanalizacijskem sistemu v Slovenskem društvu za zaščito voda opozarjajo, da je velik del čistilnih naprav sprojektiranih na osnovi nekaj meritev obstoječega kanalskega sistema v Sloveniji oziroma na osnovi predpostavk. Po letih obratovanja je zato potrebno razmisliti o reprojektiranju obstoječih čistilnih naprav s poudarkom na stroškovni racionalizaciji in optimizaciji procesa čiščenja, kar pa vključuje kakovostne meritve sestave odpadne vode, ki priteka na čistilno napravo, poznavanje razmer na kanalizacijskem omrežju in poznavanje hidroloških razmer na prispevnem območju.

Nova evropska zakonodaja uvaja tudi novo uredbo IED o emisijah iz industrije, ki zamenjuje direktivo IPPC pri pridobitvi celovitega okoljevarstvenega dovoljenja. Tako bodo morali zavezanci za svoje obrate poleg odpadnih vod redno izvajati tudi obratovalni monitoring stanja tal in podzemne vode ter spremljati tehnološke parametre pri obremenitvah, koncentracijah in zadrževanih časih, kar pa zahteva poznavanje strokovnih področij, kot so kemija okolja, ocena tveganja za kemikalije, hidrogeologija in pedologija. Pri tem pa je bilo tudi jasno opozorjeno, da je treba čim prej pristopiti k spremembi veljavne zakonodaje.

 

Zaključek simpozija

Samo na podlagi dobrega sodelovanja in izmenjave izkušenj med državnimi organi, upravljavci in onesnaževalci, lahko pridemo do pravih rešitev, saj je vsem skupni cilj zaščita voda, zato smo si v Slovenskem društvu za zaščito voda na podlagi izvedenega simpozija zadali spodaj zapisane naloge.

Nekateri naši strokovnjaki so izrazili dvome o pravilnosti vzorčenja vode, saj lahko neustrezen odvzem vzorca (časovno pogojen s strani onesnaževalca in s tem prilagojen) pomembno vpliva na rezultate meritev in tako daje lažno sliko o izvedenem monitoringu. Pomembna ugotovitev simpozija je bila tudi ta, da je za dejansko varovanje voda čas za ukrepanje na podlagi analiz obratovalnega monitoringa za preteklo leto občutno predlog zato je še toliko bolj pomembno, da se uvede mehanizem dejanske kontrole na terenu. Slovensko društvo za zaščito voda bo tako Ministrstvu za okolje in prostor ter ARSO pozvalo, naj v prihodnje poveča pozornost pravilnosti vzorčenja odpadne vode in obdelavi podatkov, ki so danes preveč pogojena zgolj z zbiranjem le teh. Le nenapovedani in naključni inšpekcijski ogledi z vzorčenjem in analiziranjem odpadne vode onesnaževalca nam bodo dali jasno sliko o emisijah snovi ter primerjavo z monitoringom. Na podlagi prekoračenja se morajo jasno uvesti sankcije z ustreznimi kaznimi.

Udeleženci simpozija pogrešajo večjo izmenjavo izkušenj med strokovnjaki na področju priprave pitne vode, odvajanja in čiščenja odpadne vode. Slovensko društvo za zaščito voda bo zato z namenom izmenjave izkušenj in povečanju znanja v naslednjih letih posvetilo več pozornosti organiziranju tako imenovanih »povezovalnih sosesk« še z drugimi zainteresiranimi institucijami.

Izsledki raziskav kažejo na jasno prisotnost mikroplastike v odpadnih vodah, ki se na čistilnih napravah odstranijo le do določene stopnje. Slovensko društvo za zaščito voda bo predlagalo EU in EWA prepoved prodaje kozmetičnih izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko v kozmetiki.

Slovensko društvo za zaščito voda sočasno tudi poziva stroko, naj aktivno sodeluje pri ozaveščanju pomena in načina zaščite slovenskih voda!

Voda. Naša skupna odgovornost.

Predavanja so na voljo v arhivu zbornika 2016 na povezavi.

 

Sodelujoči predavatelji na Vodnih dnevih 2016:

Károly Kovács, EWA
Hélène Opitz, DWA
Neva Čopi, Agencija Republike Slovenije za okolje
Andreja Drolc, Kemijski inštitut
Nataša Smolar Žvanut, Direkcija Republike Slovenije za vode
Nataša Ravbar, Inštitut za raziskovanje krasa
Mojca Hrovat, Univerza v Ljubljani – Biotehniška fakulteta
Andreja Žgajnar Gotvajn, Univerza v Ljubljani – Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Uroš Krajnc, Institut za ekološki inženiring
Mojca Vrbančič, JP Vodovod-Kanalizacija, Ljubljana
Daniel Kozelj, Univerza v Ljubljani – Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo
Nataša Uranjek Ževart, Komunalno podjetje Velenje
Nataša Sovič, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano
Mojca Kos Durjava, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano
Barbara Brajer Humar, JP CČN Domžale – Kamnik.

Moderatorji okroglih miz:

Marjetka Levstek
Mihael J. Toman
Roman Kramer
Brigita Jamnik
Milenko Roš

Sorodne novice