Vodni dnevi 2025: Preveč ali premalo vode?
V Ljubljani, 21. marca 2025: Danes je v Ljubljani v organizaciji Slovenskega društva za zaščito voda (SDZV) potekal že 31. simpozij Vodni dnevi, ki v slovenskem prostoru velja za osrednje letno srečanje strokovnjakov, ki se na različne načine ukvarjajo z vodo – od upravljanja in varovanja vodnih virov do oskrbe s pitno vodo, čiščenja odpadnih voda, raziskav, tehnologije, zakonodaje in prilagajanja na podnebne spremembe. Dogodek je spremljalo več kot 160 udeležencev iz akademskih ustanov in inštitutov, ki delujejo na področju izobraževanja, raziskovanja in znanstvenega razvoja, ter uglednih strokovnjakov iz naravoslovnih in družboslovnih ved. Med njimi so bili tudi odločevalci in izvedenci, ki sodelujejo pri razvoju politik, projektov in inovacij na področju upravljanja voda, pa tudi predstavniki gospodarskih javnih služb, industrije, civilne družbe in medijev. Simpozij, ki je letos potekal pod osrednjo temo Preveč ali premalo vode, je s pozdravom udeležencem odprla predsednica SDZV, dr. Marjetka Levstek, uvodni nagovor pa je prispeval minister za naravne vire in prostor, Jože Novak.
Simpozij Vodni dnevi letos sovpada s praznovanjem prvega svetovnega dneva ledenikov, ki ga bomo odslej obeleževali vsako leto 21. marca, ter s svetovnim dnevom voda, ki ga s ciljem ozaveščanja o pomenu vode in spodbujanja trajnostnega upravljanja vodnih virov tradicionalno praznujemo 22. marca. Letos je tudi osrednja tema mednarodnega dneva voda povezana z ohranjanjem ledenikov, saj se skoraj 2 milijardi ljudi za pitno vodo, kmetijstvo in proizvodnjo energije zanaša na vodo iz ledenikov in taljenja snega, ki napaja reke, jezera in vodonosnike – bistvene vire za ekosisteme.
Slika 1: Minister Jože Novak na odprtju simpozija Vodni dnevi v družbi z Marjetko Levstek, predsednico SDZV
Slika 2: Minister Jože Novak je uvodoma nagovoril udeležence simpozija.
Minister Jože Novak je v svojem nagovoru najprej izpostavil pomen ter vlogo ledenikov v uravnoteženem hidrološkem režimu in zagotavljanju stalnosti vodnih zalog za rabo in vodne ekosisteme. Ledeniki, ki pokrivajo okoli 10 odstotkov površine našega planeta, so v letu 2023 na svetovnem nivoju izgubili največjo količino vode v zadnjih 50 letih. Posledice taljenja so vidne v velikih spremembah vodnega kroga, kot so spremembe smeri in hitrosti oceanskih tokov, ki tvorijo globalno vreme, vse pogostejše katastrofalne poplave, suše in plazenja tal ter dvigovanje morske gladine, ki je v 120 letih narasla za 20 cm, v tem stoletju pa naj bi se po napovedih še podvojila. Opozoril je, da bomo posledice čutili tudi pri nas, zato bo potreben razmislek in iskanje rešitev, kako zavarovati naša obalna mesta, kot so Piran, Izola in Koper. Varstvo ledenikov mora iz teh in številnih drugih razlogov postati del rešitve v globalnih načrtih za prilagajanje in lajšanje podnebne in vodne krize: »Zaradi vsega povedanega se najbrž vsi strinjamo, da je prav, da so Združeni narodi razglasili svetovni dan ledenikov, ki ga prvič praznujemo prav danes, in da ledenikom posebno pozornost posvetimo tudi s praznovanjem jutrišnjega svetovnega dneva voda.« V nadaljevanju je poudaril, da problemska tema »preveč ali premalo vode« za našo družbo predstavlja velik izziv na vseh ravneh življenja in delovanja, vendar je tako imenovana vodna kriza le posledica kompleksnejše, trojne planetarne krize, v kateri živimo: »Poleg izgube biodiverzitete in onesnaženja naravnih virov imajo pri tem ključno vlogo tudi podnebne spremembe. Te smo z vso močjo izkusili v poplavah zgodovinskih razsežnosti leta 2023. Na našem ministrstvu se z blaženjem planetarne krize ukvarjamo vsakodnevno, na več ravneh in tudi v medsektorskem kontekstu – ne glede na to, ali je vode preveč, premalo ali če ni zadostne kakovosti. Usmerjamo se tudi k uporabi sodobne satelitske tehnologije, prilagojene prav za te namene.« Opozoril je, da smo se v Sloveniji uspešno posvetili sanaciji posledic in obnovi prizadetih območij, hkrati pa smo celovito pristopili k širši krepitvi podnebne odpornosti porečij, kar se bo izvajalo v naslednjem desetletju. To izkazujejo tudi prioritete predsedovanja Slovenije trem mednarodnim konvencijam – Vodni konvenciji, Barcelonski konvenciji in Konvenciji o varstvu reke Donave, ki so usklajene in tesno povezane s krepitvijo odpornosti v čezmejnih porečjih. Dodal je še, da smo za vodo odgovorni prav vsi – posamezniki, institucije in organizacije na različnih ravneh. Ob koncu nagovora je spomnil na včerajšnje sprejetje zakona o gospodarskih javnih službah s področja voda, ki po dolgih letih čakanja celovito ureja področje in uresničuje ustavno pravico do pitne vode. Strokovnjake je povabil k sodelovanju in prenovi nekaterih standardov, uredb in pravil, da bi lahko skupaj zastavljene cilje tudi uresničili. Svoj nagovor je sklenil z ugotovitvijo, da bo prihodnost od nas terjala skupne, vedno bolj interdisciplinarne in sektorsko povezane politične, strokovne in znanstvene premisleke ter aktivnosti, kakršno že zagotavlja tudi letošnje srečanje strokovnjakov na simpoziju Vodni dnevi.
Slika 3: Simpozij Vodni dnevi 2025 je spremljalo več kot 160 udeležencev.
Tri osrednje teme simpozija VODNI DNEVI so bile povezane z globalnimi izzivi: ohranjanje ledenikov, onesnaženost vodnih virov in trajnostna raba pitne, odpadne in padavinske vode
Ker so ledeniki in z njimi povezani naravni viri ključni za preživetje ljudi in planeta, je bila prva tema simpozija Vodni dnevi posvečena prav problematiki krčenja in izginjanja ledenikov, zlasti v Evropi, kjer se ledeniška območja v visokogorju segrevajo dvakrat hitreje kot preostali del celine. Temo z naslovom Alpe brez ledenikov sta soustvarjala Miha Pavšek, magister geografije in diplomirani etnolog, raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika pri ZRC SAZU, kjer že skoraj osem desetletij spremljajo razvoj ledenikov – od začetka meritev pravih ledenikov pod Triglavom in Skuto do danes, ko ostajajo le še njune zadnje ledeniške zaplate. Pridružil se mu je tudi okoljevarstvenik, fotograf, alpinist in letalec Matevž Lenarčič, ki je z ultralahkim letalom že trikrat obkrožil planet in pri tem dokumentiral onesnaženost s črnim ogljikom. Če se je prvi govorec osredotočil na pogled na ledenike, kot jih vidi večina obiskovalcev poledenelega površja, jih je drugi predstavil predvsem iz ptičje perspektive, saj je nad večino teh veličastnih naravnih pojavov letel z ultralahkim letalom.
Slika 4: Matevž Lenarčič in Miha Pavšek sta izčrpno predstavila problematiko krčenja ledenikov.
Slika 5: Mihael J. Toman in Tanja Miškova sta na Vodnih dnevih 2025 obravnavala temo Koga ogrožajo vode?
Naslednja tema simpozija je nosila pomenljiv naslov Koga res ogrožajo vode – človeka ali naravo? Rdeča nit teme je bila onesnažena voda, ki kot nevidna grožnja dolgoročno uničuje naravo in nas same, ter vse pogostejši ekstremni vremenski pojavi, ki jih povzročajo nepredvidljive in napredujoče podnebne spremembe. Na eni strani se soočamo s presežki vode v obliki vse pogostejših in intenzivnejših poplav, na drugi strani pa s pomanjkanjem vode zaradi suš. Vse to zahteva celovit pristop k upravljanju voda, ki mora poleg varovanja vodnih virov upoštevati tudi naravne vrednote, biotsko raznovrstnost in trajnostno prilagojen prostorski razvoj. Tema je vključevala tudi problematiko čezmejnega vodnega sodelovanja, pri čemer je eden ključnih izzivov delitev podatkov med državami v porečjih. V panelu sta sodelovala ugledni strokovnjak za celinske vode prof. dr. Mihael J. Toman, biolog in ekolog ter zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, in veleposlanica Tanja Miškova, posebna odposlanka za vodno diplomacijo na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve.
Za ohranjanje naravnih virov, kot to narekujejo trajnostni cilji Združenih narodov, in za zadovoljevanje človekovih potreb, so se v tretjem delu simpozija udeleženci poglobili v trajnostno upravljanje voda, ki temelji na uresničevanju politike krožnega gospodarstva ob odgovorni rabi naravnih virov, da bi zagotovili dolgoročno ravnovesje med potrebami in razpoložljivostjo vode. Odpadna voda bo kot vir vode, hranil in energije zmanjšala pritisk na naravne vire, padavinska voda pa bo v mestih pridobila nov pomen: namesto odvajanja v kanalizacijo bo bogatila podzemno vodo in zagotovila namakanje zelenih površin. Temo o novi paradigmi upravljanja voda sta soustvarjala izr. prof. dr. Nataša Atanasova iz FGG UL in politolog izr. prof. dr. Andrej Lukšič iz FDV UL.
Slika 6: Andrej Lukšič in Nataša Atanasova sta odprla temo o novi paradigmi upravljanja voda.
Slika 7: Udeleženci simpozija so napolnili Stanovsko dvorano na Ljubljanskem gradu.
Panel 1: Alpe brez ledenikov
Ledeniki, snežna odeja in različne pojavne oblike ledu skupaj pokrivajo približno 10 % Zemljine površine, pri čemer kar 70 % vse sladke vode obstaja v obliki snega ali ledu. Ledeniki imajo ključno vlogo pri uravnavanju hidrološkega režima, saj zmanjšujejo tveganje za ekstremne suše in zagotavljajo stalnost vodnih zalog za rabo ter vodne ekosisteme.
Ker postopno umikanje ledenikov povzroča resne in pomembne vplive na okolje, zdravje in blaginjo ljudi ter s tem ogroža doseganje ciljev trajnostnega razvoja, je Generalna skupščina Združenih narodov leto 2025 razglasila za Mednarodno leto za ohranitev ledenikov. Da so izredne podnebne razmere objektivna realnost, ki je ne smemo prezreti, poudarjajo tudi v Svetovni meteorološki organizaciji (WMO), kjer so nedavno potrdili, da so ledeniki v letu 2023 na svetovnem nivoju izgubili največjo količino vode v zadnjih 50 letih. Po njihovih podatkih je bilo leto 2024 tudi najbolj vroče leto doslej. Posledice taljenja so vidne v velikih spremembah vodnega kroga, kot so spremembe smeri in hitrosti oceanskih tokov, ki tvorijo globalno vreme, vse pogostejše katastrofalne poplave, suše in plazenja tal ter dvigovanje morske gladine, ki je v 120 letih narasla za 20 cm. Varstvo ledenikov mora iz teh in številnih drugih razlogov postati del rešitve v globalnih načrtih za prilagajanje in lajšanje podnebne in vodne krize. Kot opozarjata UNESCO in IUCN, Mednarodna zveza za varstvo narave, bi omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C lahko ohranila ledenike na dveh tretjinah lokacij.
Vse večja geomorfološka nestabilnost kot posledica podnebnih sprememb in drugih geoloških procesov na gorskih območjih dodatno prispeva k izgubi naravnih virov ter ogroža infrastrukturo, ekosisteme in skupnosti, ki so odvisne od ledenikov. Poleg nestabilnosti ledeniških pobočij so med najopaznejšimi kazalniki podnebnih sprememb tudi vse pogostejši in intenzivnejši zemeljski plazovi ter drobirski tokovi. Ponavljajoči se rdeči alarmi o stanju svetovnega podnebja, ki močno vplivajo na polarna območja in svetovne oceane, z dramatičnim in hitrim umikanjem ledenikov opozarjajo na resnost aktualnih razmer. Izginjanje ledenikov zaradi naraščajočih temperatur ima velik vpliv na spremembe površja in na preoblikovanje pokrajine ter prinaša nove nevarnosti, kot so taljenje permafrosta, povečano tveganje za nesreče ter spremembe v ekosistemih in gorskem turizmu.
Tudi Evropa doživlja zime z bistveno manjšim številom dni s snežno odejo od povprečja, ki jim sledijo izjemno vroča poletja. Te spremembe povzročajo rekordne izgube ledu evropskih ledenikov, globalno segrevanje in naglo krčenje ledenikov pa sta izključno posledica emisij toplogrednih plinov, saj so človeški izpusti CO2 porušili naravno ravnovesje ogljikovega cikla. Za ohranitev ledenikov, ki so tudi dragoceni pričevalci zgodovine našega planeta, so ob omilitvah podnebnih sprememb nujni takojšnji in ambiciozni ukrepi za zmanjšanje toplogrednih plinov ter za širitev spremljanja stanja ledenikov. Vključevanje mladih lahko spodbudi skupno ukrepanje in usmeri nadaljnji razvoj k trajnostni prihodnosti.
Miha Pavšek iz ZRC SAZU je opozoril, da bo Alpske ledenike težko rešiti, saj je zato verjetno že prepozno. Švicarski ledeniki so med letoma 2022 in 2024 izgubili kar osmino svoje prostornine, taljenje pa se bo na tem visokogorskem območju stopnjevalo do konca stoletja. Avstrija bo brez ledenikov ostala prej kot v pol stoletja, podobno bo tudi v Franciji in Italiji. Tudi naš Triglavski ledenik se tali in je tik pred izginotjem, snežnih padavin pa je tudi vse manj zaradi čedalje višje meje sneženja ob vsakokratnih padavinah. Slovenski, glede na celotne Alpe robni del kriosfere kaže, kako občutljivi smo na podnebne spremembe in kako izrazite so lahko posledice njenega taljenja za slovensko okolje in družbo. Pri naših preostankih nekdaj pravih ledenikov pod Triglavom in Skuto smo priča zadnjim ledenim zaplatam velikostnega reda manjšega od hektara. Ko bo bodo izginili še zadnji koščki Triglavskega ledenika, bo imel tudi Triglavski dom na Kredarici težave pri oskrbi z vodo. Narava se že nekaj desetletij prilagaja novonastalim razmeram, ki jim pravimo posledice podnebnih sprememb, ljudje in družba pa bistveno težje. Čeprav povprečen človek nima praktično nikakršnega vpliva na omejevanje izpustov toplogrednih plinov, lahko z osebnim ravnanjem in obnašanjem do okolja močno pripomore k ozaveščanju o tej problematiki.
Ne spreminja se le podoba najvišjih delov Alp, kjer v toplem delu leta ni več prevladujoča belina, eden redkih planetarnih dejavnikov, ki odbija sončne žarke in ščiti Zemljo pred močnejšim segrevanjem. Ker so ledeniki glavni planetarni zalogovniki sladke vode, se vse pogosteje sprašujemo, ali bomo imeli v prihodnje dovolj pitne vode, pa tudi kako bomo namakali svoja polja in ali bodo glavne evropske reke, katerih povirja so večinoma v Alpah, dovolj vodnate za omogočanje ladijskega prometa. Kakšni bodo procesi na razgaljenem, prej z ledom pokritem in večino časa zamrznjenem površju? Bo imel od tega kdo celo korist? In ne nazadnje – je smiselno ohranjati led na ledenikih s tehničnimi sredstvi? Mnogo več je vprašanj kot pa odgovorov nanje.
Matevž Lenarčič je kot poseben gost dopolnil pogled na ledenike, tako kot jih vidi sam. Sprva jih je spoznal »s tal« kot alpinist, zlasti v Alpah, zadnja leta pa predvsem iz zraka, ko je med svojimi planetarnimi preleti okoli Zemlje posnel tudi nekaj svojih, zdaj že ikoničnih fotografij ledenikov.
Obravnavano temo so obogatili še razpravljavci
Dr. Lidija Globevnik, direktorica Direktorata za vode pri MNVP, je izpostavila našo izkušnjo s katastrofalnimi poplavami in poudarila, da se kot skupnost ne znamo dovolj dobro pripraviti na izjemne hidrološke pojave, ki povzročajo velike škode in ki jih karakteriziramo kot »naravne nesreče«. Dobro in učinkovito ukrepamo, ko nam poplave in plazovi že povzročijo škodo. Namesto da bi vlagali v preventivo, se osredotočamo na sanacijo posledic, in ker vzrokov ne odpravimo, se težave ponavljajo. Dejstvo je, da o naravnih ciklih, ki zahtevajo sistematične priprave, v družbi vemo občutno premalo in poplave vidimo le kot naključne dogodke, kar kaže na našo družbeno nezrelost. Investiranje v preprečevanje zahteva dolgoročno strategijo, ki pa pogosto ni politična ali ekonomska prioriteta. Čas je, da prepoznamo pomen preventivnih ukrepov in dolgoročnega načrtovanja, saj lahko le tako zmanjšamo posledice naravnih nesreč in izboljšamo odpornost družbe na prihodnje izzive.
V Sloveniji, ki velja za državo, bogato z vodo, kjer so nam potencialni vodni viri na razpolago praktično povsod, se lahko pohvalimo tudi z zelo kakovostno vodo. Vedno pogostejša pa so obdobja, ko se srečujemo z viški ali s pomanjkanjem vode, je v razpravi poudarila dr. Nataša Sovič iz ARSO, in opozorila, da dosedanje izkušnje kažejo, da nas takšne razmere v oskrbi s pitno vodo vedno znova presenetijo. Poskrbeti bo treba za ustrezne meritve in ukrepe, vendar ne šele takrat, ko vode zaradi suše ni oziroma je zaradi onesnaženja neuporabna. Strategijo, koga in kako omejevati v izrednih razmerah, je potrebno pripraviti vnaprej in jo v družbi tudi dobro komunicirati.
Dr. Sašo Petan iz ARSO je zatem še pojasnil, kako močan vpliv imajo podnebne spremembe na sezonsko porazdelitev pretokov alpskih rek. Zimski pretoki se povečujejo zaradi več padavin v obliki dežja, medtem ko višek pomladnih pretokov nastopi prej zaradi zgodnejšega taljenja snega in ledenikov. Poletni pretoki so manjši, kar povečuje tveganje za daljše sušne epizode, jesenski čas pa zaznamuje večja spremenljivost pretokov. Zaradi teh sprememb se verjetnost poplav v zimskem in pomladanskem obdobju povečuje, ekstremi pretokov pa postajajo izrazitejši. Prilagajanje tem spremembam je ključnega pomena za upravljanje vodnih virov in zaščito ekosistemov v alpskih regijah in širše.
Na povezanost vode in energije, ki postaja vse pomembnejša zaradi tehnološkega razvoja, podnebnih sprememb in rastočih potreb družbe, je opozoril mag. Jože Torkar iz podjetja Kolektor Sisteh. To prinaša izzive, a tudi priložnosti za trajnostno upravljanje virov. Ključna je integracija oskrbe z vodo, energijo in hrano, saj naraščajoče potrebe povečujejo pritisk na vodne sisteme. Celovito načrtovanje infrastrukture mora upoštevati tako energetske kot vodne zahteve. Ekstremni vremenski pojavi in konkurenca za vire ogrožajo stabilnost, kar pa zahteva prilagoditev politik, vlaganja v infrastrukturo, tehnološke inovacije ter tesno sodelovanje med vodnim, energetskim in okoljskim sektorjem. Za trajnostno rabo virov je ozaveščanje uporabnikov ključno.
Dr. Andreja Sušnik iz ARSO je v razpravi opozorila, da postajamo z vodo vse bolj potratna družba. Večanje števila prebivalstva in tehnološki napredek povečujeta povpraševanje po vodnih virih, te pa ob kmetijstvu, ki ostaja eden največjih porabnikov vode, obremenjujeta tudi hitra urbanizacija in širitev industrije. Ob naraščajočih podnebnih spremembah, katerih posledica so vse pogostejše in intenzivnejše suše, se tako soočamo s ključnim izzivom, kako trajnostno obvladovati vodne vire. Rešitve prinašajo napredne tehnologije za varčevanje z vodo zlasti v kmetijstvu, da bi dosegali večjo odpornost na suše, pa tudi ponovna uporaba odpadne vode ter monitoring vodnih virov z analiziranjem podatkov. Učinkovitejša raba vode prek kapljičnega namakanja in recikliranja je nujna, prav tako pametna mesta z zbiranjem deževnice. Izpostavila je tudi pomembnost izobraževanja javnosti, prilagoditev kmetijskih praks in globalno sodelovanje za zmanjšanje emisij ter boljše upravljanje z vodo.
Novinarka časnika Delo Špela Kuralt je v razpravi nanizala še nekaj svojih vtisov, ki jih je pridobila na terenu. Tako ugotavlja, da se kot družba ne moremo pohvaliti z zgodovinskim spominom, saj ta praktično ne obstaja, prav tako ne s solidarnostjo do drugih. Reka je le ena, ukrepi pa se ne morejo zaključiti na občinski meji. Kako torej doseči dogovore in kakšne? Kako tehtati, kaj poplaviti? Kaj je več vredno – hmeljišče ali celjska bolnišnica? V nadaljevanju je opozorila, da protipoplavni ukrepi na Savinji, ki so jih predvideli po katastrofalni poplavi leta 1990, niso bili nikoli izvedeni. Nasprotno, zrasli so še novi objekti in cela naselja, ki so bila poplavljena v ujmi leta 2023. Vprašala se je, kaj vse se mora še zgoditi, da bi ugotovili, da delamo stvari narobe? Pojasnila je, da si tudi na naravi temelječe rešitve različni strokovnjaki različno razlagajo. Kdo ima prav in koga upoštevati? Kako ukrepati, ko izvajalci podležejo pritiskom in naredijo prav nasprotno, kot bi morali? Zakaj spremembe zakonodaje bolj ne sledijo hitrim spremembam v okolju? Spomnila je še, da se odpirajo tudi druga okoljska vprašanja in navedla primer, ko so poplave v Mežiški dolini naplavile mulj, močno onesnažen s svincem, cinkom in kadmijem. V Celju so že leta 2012 razlivno polje predvideli na območju, ki pa je onesnaženo enako kot območje stare Cinkarne.
Panel 2: Koga res ogrožajo vode?
Današnji pritiski na vodne ekosisteme so raznovrstni, je na Vodnih dnevih opozoril biolog in ekolog prof. dr. Mihael J. Toman. Klasično organsko onesnaževanje so nadomestile nevarne snovi v odpadnih vodah iz naših domov – ostanki zdravil, fitofarmacevtskih sredstev, dodatkov hrani, agresivnih čistil – pa tudi hidromorfološke spremembe, intenzivno kmetijstvo, nestrokovno upravljanje in gospodarjenje z vodnimi ter obvodnimi prostori, ter turizem.
Prepogosto so skupni imenovalec današnjih okoljskih težav podnebne spremembe, ki bodo zahtevale prilagajanje. A spremembe v vodi in posegi v ekosisteme so veliko bolj usodni za vso živo naravo na Zemlji, kot se morda zavedamo. Ne gre le za vprašanje »preveč ali premalo vode«, temveč predvsem za to, ali so vodni viri še vedno naravni in kakovostni ter primerni za pestro življenje v njih ali pa so onesnaženi. Vprašanje je, ali vodni ekosistemi ohranjajo svojo stabilnost in dinamičnost. Presežek vode povzroča poplavne katastrofe, onesnažena voda pa praktično pomeni postopno umiranje na obroke.
Izumiranje vodnih organizmov je skrito in pogosto spregledano, a žal resnično. So morda zaradi svoje majhnosti, ker jih ne opazimo, za nas res nepomembni? Medtem pa z našo pomočjo, pogosto nevede, v naše okolje prihajajo tujerodne vrste, ki siromašijo nekdaj zdrave ekosisteme. Znanja o vodi in življenju v njej je v družbi vse manj, medtem ko potreb in poskusov, kako bi vodne vire upravljali, izkoriščali in gospodarili z njimi, vse več. Vprašanja, ali so naši ukrepi ustrezni in ali je prilagajanje na spremembe zadostno, ostajajo odprta. Prav tako tudi naslednja: Sta gospodarjenje in upravljanje z vodnimi viri dovolj strokovna? Ali ima kapital odločilno vlogo pri tem in posledično tudi vse vrste politik? Ali stroka še vedno usmerja politike pri sprejemanju ukrepov?
Tanja Miškova, posebna odposlanka za vodno diplomacijo pri MZEZ je v nadaljevanju navedla, da je Slovenija na globalnem zemljevidu vodne diplomacije dobro uveljavljena in spoštovana država. Z odličnim zaledjem znanja, ekspertiz in izkušenj ter podprta s projekti razvojnega sodelovanja, humanitarne pomoči in usposabljanj, je ob proaktivnem udejstvovanju našla odlično nišo v času, ko je pozornost mednarodne skupnosti vodi in vodnim izzivom začela naraščati. »Nismo le pasivni sledilci globalnih trendov, temveč jih skušamo sooblikovati. Prednostno na področju čezmejnega vodnega sodelovanja kot gradnika miru, kjer izhajamo iz izkušenj porečja Save, ter na področju zaščite vode v oboroženih spopadih. Poudarjamo tudi pomen vode pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Gradimo na celostnem pristopu, ki temelji na človekovih pravicah in na enakosti spolov, ter na pojmovanju vode kot globalne javne dobrine.» Dodala je še, da čeprav smo z vodnimi viri bogata država, na razmere drugod po svetu nikakor nismo imuni. Vplive pomanjkanja (uporabne) vode tudi v zelo oddaljenih državah občutimo preko dobavnih in prehranskih verig, globalnega zdravja, migracijskih tokov, kot tudi različnih okoljskih in varnostnih izzivov. »Zato je v našem interesu, da je vode dovolj povsod in za vsakogar,« je svoje predavanje sklenila Miškova.
V nadaljevanju je stekla razprava o prioritetah pri upravljanju voda in upravljanju prostora, pomenu vode za gozdove ter izzivih pri namakanju kmetijskih površin.
Doc. dr. Jurij Trontelj s Fakultete za farmacijo je pojasnil pomen farmacevtskih onesnaževal z dveh vidikov. Prvič, zanje imamo razvite izredno občutljive analizne metode, s katerimi lahko spremljamo naš okoljski odtis in jih uporabimo kot označevalce stopnje onesnaženja. Drugi pomemben vidik pa so zdravilne učinkovine, ki že v zelo nizkih koncentracijah vplivajo na netarčne organizme – med takšne primere spadajo antibiotiki in kemijske snovi, ki motijo delovanje endokrinega sistema.
Maša Žagar, generalna direktorica Direktorata za kmetijstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je poudarila, da je kmetijstvo pomemben porabnik vode, ki si mora – zlasti zaradi podnebne krize in pričakovanega pomanjkanja vode v prihodnje – prizadevati za varčevanje z vodnimi viri. Pri tem ne bodo ključne le nove tehnologije, temveč tudi celovite prilagoditve na ravni kmetijskih gospodarstev in pridelovalnih območij. Ministrstvo zato z novim Zakonom o kmetijstvu vzpostavlja zakonski okvir, ki mu bo omogočil intenzivnejši pristop k prilagajanju na podnebne spremembe. Hkrati pa je kmetijstvo temelj za pridelavo hrane, pri čemer je odporna prehranska veriga strateškega pomena za državo in njeno suverenost. Po drugi strani pa kmetijstvo močno vpliva na kakovost voda, zato je ena izmed ključnih usmeritev slovenskega kmetijstva tudi zmanjševanje njegovih negativnih vplivov na naravne vire, še posebej na vire pitne vode. V okviru skupne kmetijske politike obstaja več ukrepov, posebej zasnovanih za spodbujanje nadstandardnih kmetijskih praks, ki zmanjšujejo vnos hranil in fitofarmacevtskih sredstev ter spodbujajo ustrezno obdelavo tal. Vse to dolgoročno prispeva k večji odpornosti kmetijstva in pridelave hrane ter posledično k prehranski varnosti države.
Mag. Matjaž Guček z Zavoda za gozdove Slovenije je pojasnil, da podnebne spremembe v zadnjem desetletju vse bolj vplivajo na gozdove in njihovo gospodarjenje. Gozd ima izjemno pomembno vlogo pri varstvu pred erozijo in poplavami, vendar je ta vidik pogosto zapostavljen. Na področju gospodarjenja z gozdovi imamo vzpostavljen sistem trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega upravljanja, ki temelji na načrtnem delu ter odločanju glede na stanje na terenu, vendar ga je treba nenehno nadgrajevati. Aktivno gospodarjenje z gozdovi je ključno orodje gozdarske stroke za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Načrtovanje in izvajanje ukrepov v gozdovih že od nekdaj vključuje vidik varstva pred hudourniki, vzpostavljen pa je tudi sistem preventive in odzivanja na sušne razmere ter nevarnost požarov. Za učinkovitejše varstvo pred erozijo, plazovi in poplavami je nujno vzpostaviti celovit sistem ter v njem ustrezno vključiti gozdarstvo kot pomemben dejavnik.
Izr. prof. dr. Simon Rusjan s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo je v razpravi izpostavil osnovne pogoje, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju sonaravnega urejanja vodotokov, pri čemer je ključen razpoložljivi prostor. Poudaril je, da mora biti načrtovanje sonaravnih ureditev, s katerimi želimo spodbujati ali usmerjati hidromorfološke procese v strugah vodotokov, zasnovano na temeljitem poznavanju hidroloških in hidravličnih razmer vzdolž slovenske rečne mreže. Večfunkcionalnost sonaravnih ureditev vodotokov lahko prispeva k večji družbeni sprejemljivosti različnih vidikov urejanja voda.
Krajinska arhitektka doc. Darja Matjašec z Biotehniške fakultete je kritično opozorila na neučinkovito upravljanje voda v Sloveniji. Kljub temu, da bosta kmalu minili dve leti od katastrofalnih poplav, se iz njih nismo naučili ničesar. Kot primer dobre prakse navaja Kopenhagen, kjer so po poplavah leta 2011 sprejeli učinkovite ukrepe. Poudarja, da težava ni le v sami ogroženosti zaradi voda, temveč v nesposobnosti sodelovanja ter v pomanjkanju zaupanja politike v stroko, ki bi lahko s svojim znanjem koristila družbi in okolju.
3. panel: Pitna, odpadna, padavinska ali samo voda: Prehod k novi paradigmi upravljanja voda
Upravljanje urbane vode trenutno zagotavlja kakovostne storitve oskrbe s pitno vodo, odvajanje in čiščenje odpadne vode ter odvajanje padavinske vode za zaščito pred poplavami. Izr. prof. dr. Nataša Atanasova iz FGG je ob tem opozorila, da se pri upravljanju premalo upoštevajo širši vplivi tako imenovanega urbanega vodnega kroga. To so zlasti onesnaženje vodnih teles zaradi razbremenjevanja komunalne odpadne vode ter mikroonesnaževal, ki jih na komunalnih čistilnih napravah z obstoječimi tehnologijami še ne odstranjujejo, ter pogoste urbane poplave, ki so posledica podnebnih sprememb, urbanizacijskih procesov ter razvoja družbe. Ti vplivi zmanjšujejo razpoložljivost pitnih virov. Skrb za okolje je poglavitni razlog za uvedbo sprememb pri upravljanju voda, pomemben razlog pa je tudi prihajajoča evropska zakonodaja na tem področju, ki jo moramo kmalu implementirati v nacionalni zakonodajni okvir.
Skupaj z izr. prof. dr. Andrejem Lukšičem sta opozorila, da je treba za uspešen prehod k bolj trajnostnemu urbanemu vodnemu krogu pri uvajanju rešitev na področju oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne ter padavinske odpadne vode upoštevati štiri načela: ohranjati procese naravnega vodnega kroga v največji možni meri, kontrolirati vir onesnaženja, upoštevati odpadno vodo kot vir in ga tudi izkoristiti, ter primerno uporabljati napredne tehnologije ter večnamenske rešitve. Spremembe so torej potrebne pri samem snovanju koncepta urbanega vodnega kroga, pri prilagoditvi institucionalnega in zakonodajnega okvira ter pri učinkoviti in pravočasni komunikaciji z javnostmi. Nujna je tudi zagotovitev sistema nadzora, ki je sposoben zagotavljati dosledno izvajanje pravil v praksi.
Razprava je ponudila še nekaj podrobnejših informacij
Jože Tomec iz JP Voka-Snaga je poudaril, da je možnost varnega pitja vode iz javnih vodovodnih sistemov ena temeljnih značilnosti sodobno urejenega sveta. Gre za steber družbe in ključno komponento javnega zdravja. Ne glede na število uporabnikov, dolžino vodovodnega omrežja ali število priključkov so vodovodni sistemi bistveni za zdravje prebivalstva, gospodarsko stabilnost in splošno blaginjo družbe. Upravljavci vodovodnih sistemov se soočajo s številnimi tveganji in izzivi, vključno z novodobnimi grožnjami, kot so podnebne spremembe in kibernetski napadi. Ti lahko neposredno ali posredno vplivajo na javno zdravje in varnost oskrbe s pitno vodo, zato je njihovo obvladovanje ključnega pomena za zagotavljanje nemotene in varne oskrbe. V prihodnosti bomo vse bolj razumeli in uporabljali termine, ki nam trenutno še niso dovolj blizu: varnost oskrbe s pitno vodo, neprekinjenost poslovanja ter krepitev odpornosti teh sistemov.
V razpravo se je vključil tudi direktor javnega podjetja Vodovod-kanalizacija iz Celja mag. Marko Cvikl. Navedel je, da nova evropska direktiva v primerjavi z veljavno prinaša dodatne zahteve, ki se nanašajo na zbiranje in čiščenje komunalne odpadne vode in na priporočila glede ponovne uporabe očiščene vode, na zahteve po energetski nevtralnosti teh sistemov ter dodatne zahteve in priporočila pri zagotavljanju zmanjšanja onesnaženosti zaradi prelivanja padavinske vode v mešanih kanalizacijskih sistemih. V razpravi se je posebej osredotočil na problematiko zmanjšanja onesnaženja vodotokov zaradi prelivanja padavinske vode iz kanalizacijskih sistemov in predstavil obstoječi sistem zadrževanja padavinske vode v njihovem omrežju. Izpostavil je tudi pomanjkljivosti pri nadzoru in vzdrževanju zadrževalnih objektov, ki so v pristojnosti posameznih uporabnikov (lastnikov objektov) ter predstavil aktivnosti v njihovem podjetju, s katerimi bi zagotovili možnosti natančnih meritev količin vode v kanalih in na prelivih. Opozoril je na vpliv podnebnih sprememb, ki se kažejo v obliki pogostejših in intenzivnejših nalivov. Ti povzročajo dodatne izzive pri zagotavljanju odvodnjavanja padavinskih voda. Pomemben vidik razprave se je nanašal na nujnost sodelovanja urbanistov in načrtovalcev kanalizacijskih sistemov pri iskanju rešitev za sočasno doseganje tako cilja zmanjšanja obremenitev zaradi prelivanja padavinskih voda, kot tudi cilja učinkovitega odvajanja padavinskih voda.
Arhitektka Barbara Mušič z Urbanističnega inštituta RS je v svojem nagovoru uvodoma spomnila, da urbanistično načrtovanje temelji na celovitem pristopu, ki vključuje zagotavljanje oskrbe z vodo, odvajanje in čiščenje odpadne vode ter varstvo pred poplavami. Trajnostni razvoj je povezan s krožnim gospodarstvom, kjer se viri kot so voda, energija in surovine čim dlje zadržijo v urbanem sistemu. Načrtovanje zahteva medsebojno povezovanje različnih strok za učinkovite rešitve, ki vključujejo kvaliteto stavbne strukture, zelenih površin, odprtega prostora, oskrbe z vodo ter odvajanja in čiščenja odpadne vode. Pravi čas za vključitev vidika urbanega vodnega kroga je v procesu izdelave urbanistične zasnove naselij, ki je zakonsko obvezujoča in predstavlja osnovo za občinske prostorske načrte.
Dr. Goran Pipuš (Hidro-pro consult) je v razpravi izpostavil izzive pri načrtovanju, rekonstrukciji ter nadgradnji čistilnih naprav. Izpostavil je težave pri doseganju strožjih standardov za odvajanje očiščene odpadne vode, zlasti na kraških območjih in pri zagotavljanju dobrega kemijskega stanja površinskih voda. Ključni izzivi, ki jih prinaša prenovljena Direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode (Urban Wastewater Treatment Directive – UWWTD), ki jo je sprejela Evropska unija, vključujejo odstranjevanje mikropolutantov in mikroplastike (četrta stopnja čiščenja) ter še posebej izboljšanje energetske učinkovitosti obstoječih naprav z namenom doseganja energetske nevtralnosti.
O ponovni uporabi prečiščene odpadne vode za namakanje je namesto odsotne prof. dr. Marine Pintar z Biotehniške fakultete nekaj besed spregovorila dr. Atanasova. Ta namreč predstavlja velik potencial, ki je v Sloveniji, ki jo splošna javnost tradicionalno dojema kot vodnato deželo, premalo izpostavljen, a zahteva tudi dodaten razmislek in posebno skrb. V Sloveniji imamo območja, kjer tradicionalni vodni viri, tj. površinske in podzemne vode, ne dopuščajo dodatne obremenitve z odvzemom vode za namakanje, četudi so ostali pogoji idealni za rastlinsko pridelavo. V primerjavi s preteklostjo, KČN zbirajo in čistijo manj tehnološke vode, zato je skrb glede težkih kovin, ki bi lahko onesnažile pridelek, manj pereča, kot je bila nekaj desetletij nazaj. Nevarnost mikrobiološkega onesnaženja pridelka se da pri namakanju tehnično upravljati z upoštevanjem EU Direktive o ponovni uporabi odpadne vode. Ne dovolj raziskano področje ostajajo moderna ali skrb vzbujajoča onesnaževala (SVO), ki jih KČN praviloma ne odstranijo v zadostni meri in prehajajo bodisi v naravno okolje, ali v primeru namakanja na kmetijska zemljišča. Študije, kjer so uporabljali močno povečane koncentracije SVO kažejo, da obstaja mehanizem prehoda SVO v rastline. Stopnja razgradnje SVO v kmetijskih tleh, ki so praviloma bogatejša z mikroorganizmi kot površinske ali podzemne vode, pa še ni poznana.
Aljoša Petek iz PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja je poudaril, da je pri spreminjanju paradigme upravljanja voda v slovenskem okolju ključno, da se kot družba vsebinsko in vrednostno poenotimo ter zagotovimo učinkovito implementacijo skupaj dogovorjenih pravil. Vse prepogosto se namreč v odločevalskem procesu umetno delimo na različne interesne skupine, kar ustvarja institucionalne, politične in praktične ovire pri vzpostavljanju dolgoročno trajnostnega sistema. Ta mora biti ne le jasno zastavljen, temveč tudi dosledno uveljavljen in nadzorovan v praksi. Civilna in strokovna družba igrata pri tem procesu ključno vlogo, saj ne zastopata zgolj posameznih interesov, temveč širše družbene potrebe – torej javni interes. Njuna dosledna vključenost v postopke odločanja je zato nujna za oblikovanje pravičnega, uravnoteženega in učinkovitega sistema upravljanja voda.
Valovanja – Prazniki vode I. : predstavitev knjige Mihaela Brenčiča
V sklepnem delu simpozija je dr. Pavel Gantar v imenu SDZV predstavil knjigo Valovanja – Prazniki vode I. avtorja prof. dr. Mihaela Brenčiča, uglednega slovenskega hidrogeologa in izrednega člana SAZU, ki se znanstveno raziskovalno in pedagoško ukvarja tudi s številnimi raziskavami vode. V knjigi je objavljenih njegovih 54 prispevkov o vodi, povezanih s prazniki in obeleževanji. Praznovanje je univerzalno in simbolno oblikuje naš odnos do sveta, kar avtor spretno izkorišča za razkrivanje mnogoterih pomenov vode. Kot recenzent je Pavel Gantar še pojasnil, da Brenčič skozi različne priložnosti osvetljuje vodo v znanstvenem, kulturnem in vsakdanjem kontekstu. V njej predstavlja manj znana dejstva, pomembne osebnosti s področja vodarstva, zanimivosti, kot je na primer vloga vode v mestni infrastrukturi, ter širša vprašanja, kot sta globalna vodna kriza in potreba po mednarodnem sodelovanju. Njegovo pisanje je poljudno, a strokovno, prepleteno z osebnimi izkušnjami, literaturo, humorjem in refleksijo. Knjiga pokaže, da voda presega zgolj naravoslovne razlage in vpliva na družbo v najširšem pomenu.
Poudaril je, da bo knjiga Valovanja – Prazniki vode I., ki ji bo sledil še drugi del, navdušila vse, ki jih zanima voda v njenih številnih razsežnostih. Knjigo, ki jo je pravkar izdala Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Slovenskim društvom za zaščito voda, so prejeli vsi udeleženci simpozija Vodni dnevi 2025.
Zaključek simpozija
Predsednica društva dr. Marjetka Levstek se je v imenu Programskega odbora simpozija Vodni dnevi 2025 vsem zahvalila za udeležbo na dogodku in dodala: »Če smo v uvodu poudarili, da se nam čas počasi izteka, lahko po današnjem dogodku rečemo, da je še vedno čas za ukrepanje. Še imamo priložnost, da se prilagodimo in omilimo posledice podnebnih sprememb. Zato smo simbolično obrnili našo peščeno uro – da vam vlijemo optimizem, hkrati pa opomnimo, da čas, tako kot voda, neprestano teče. Le skupaj lahko zaščitimo naše vode – ne glede na to, ali nas ogrožajo poplave ali suše. Voda je naša skupna odgovornost!«
Še ena zahvala iz SDZV: simpozij, v katerem je sodelovalo 6 predavateljev in preko 20 razpravljavcev, je v Stanovski dvorani na Ljubljanskem gradu vešče povezovala radijska novinarka Maja Ratej, sicer vedno »dežurna« za teme s področij znanosti, zdravja in okolja, za kar se ji iskreno in toplo zahvaljujemo.
Fotogalerija Vodni dnevi 2025
Fotografije Vodni dnevi 2025: Klemen Razinger
Slovensko društvo za zaščito voda (SDZV), ustanovljeno leta 1991, je prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje, ki s svojim delovanjem ozaveščanja, izobraževanja in povezovanja deluje na področju zaščite slovenskih voda. Kot nevladna organizacija smo do aprila 2021 delovali v javnem interesu na področju ohranjanja narave na območju Republike Slovenije. Povezujemo se tudi s sorodnimi društvi in združenji doma in po svetu. Smo člani mednarodnih združenj International Water Association (IWA), European Water Association (EWA) in Deutsche Vereinigung für Wasserwirtschaft, Abwasser und Abfall e. V. (DWA). Prepoznani smo kot aktiven partner lokalnim skupnostim in državi. Naše poslanstvo je razvijanje zavesti o pomenu zaščite voda, naše glavne naloge pa so spremljanje, preučevanje in delovanje na področju zaščite in izkoriščanja voda, preskrbe s pitno vodo in ravnanja z uporabljenimi vodami in odpadki, pa tudi informiranje in izobraževanje strokovne, znanstvene in ostale javnosti, kar izvajamo skozi predavanja, strokovna srečanja, izvedbo delavnic in izdajo publikacij. V SDZV podpiramo redno izmenjavo izkušenj med strokovnjaki iz mednarodnih združenj, kar uresničujemo tudi z organizacijo ekskurzij in tečajev ter tako zagotavljamo podporo aktivnostim, ki predstavljajo aktualna stanja in dosežke s področja zaščite voda. Od leta 1995 naprej vsako leto organiziramo tudi odmeven simpozij z mednarodno udeležbo VODNI DNEVI.
Več informacij: Miša Hrovat, SDZV, Odnosi z javnostmi (M: 041 619 616, E: misa@maga.si).