Reka je roman
Mednarodni dan reke Donave – 29. junij
Do reke Donave imam poseben odnos. Gotovo je to za Slovenca smela in nenavadna trditev. Morda bo kdo pomislil, da je to zaradi tega, ker naša država, razen porečja reke Soče, ki pripada povodju Jadranskega morja, leži v porečju Donave. Pa temu ni tako. Vzrok so moja številna neposredna srečanja z reko. Ko razmišljam o tem, ugotavljam, da jih je bilo mnogo, toliko, da jih vseh ne znam našteti, še zdaleč pa nisem videl njenega celotnega toka. Vsakič znova me je reka očarala, navdušila in pritegnila. Najpristnejši stik z njo sem stkal, ko sem ob različnih letnih časih bival v Budimpešti. Vedno sem se, med številnimi obiski mesta, sprehajal ob njenih bregovih, ničkolikokrat prečkal mestove preko nje, se neštetokrat povzpel na Gellért-hegy ali pa na Várhegy, hriba na desnem bregu Donave, s katerih sem zrl navzdol na mogočni tok reke, ki med seboj ločuje Pešto od Bude. Donava me ni nikjer tako pritegnila, kot prav v tej prestolnici. Srečanja z reko na Dunaju, v Bratislavi ali v Beogradu se s srečanji v Budimpešti ne morejo primerjati. Morda tudi zaradi tega, ker sem bil v Budimpešti daljša obdobja in sem sem se z njo seznanjal postopoma.
Slika 1: Pogled na Szabadság Híd ali Most svobode preko Donave v Budimpešti (foto: Mihael Brenčič).
Poleti 2016 sem v Budimpešti preživel tri mesece. In v tem obdobju so mestne oblasti zaradi obnove ceste na desnem bregu zaprle promet preko Szabadság Híd, to je Mostu svobode. Most je zaživel v povsem novi podobi, po njem so se sprehajali pešci, sem in tja so se vozili kolesarji, še bolj kot to pa je bilo nenavadno, da je površina mostu dobila povsem novo funkcijo. Zlasti pozno popoldan in zvečer so jo zavzele različne skupine ljudi, ki so na njem organizirale piknike, različne sestanke, pojavili so se telovadci, ki so izvajali vaje na drogu, ki so ga prinesli s seboj, organizirali so plesne vaje različnih plesnih skupin in številne ulične predstave. Seveda so se na most priklatili tudi različni posebneži, ki so bili zanimivi že sami po sebi. Most je privlačil tudi mladoporočence. Ti so s seboj pripeljali fotografa, ki jih je moral fotografirati v različnih položajih, skupaj in vsakega zase, pod takšnimi in drugačnimi zornimi koti. Nekateri pari so pretiravali celo do te mere, da so imeli s seboj fotografe z droni, zato, da so jih lahko fotografirali iz rečne strani ali pa iz zraka. Najbolj se mi je vtisnil v spomin ženin, ki je vpil na fotografa, ker ga ta ni hotel slikati v položaju kot ga je videl v posebnem katalogu fotografij, s katerim mu je mahal pred nosom. Most je deloval kot velika prijazna in med seboj povezana komuna. Še zlasti atraktivno pa je bilo posedanje in plezanje po mostnih oporah in nosilcih. Na najnižjem delu loka si se zavihtel na podporo in si nato poiskal prosto mesto za sedenje. Najbolj privlačna je bila zahodna stran mostu, s katere si videl navzgor po Donavi, proti njenemu toku. Proti koncu dneva si s tega mesta lahko opazoval zahod sonca, ki je tik nad obzorjem vsak dan po vodni površini razlilo mnogotere barve in vsak dan na drugačen način obarvalo silhueto Budimskega gradu na levi strani, mostov preko reke in hotelov na desni strani. Če si hotel dobiti mesto na loku mostu, si moral priti uro ali dve pred zahodom. Tako sem s seboj pogosto vzel knjigo ali pa si delal kake zapiske v beležko, včasih pa preprosto samo sedel in opazoval dolge rečne ladje, ki so plule sem in tja pod mostom, in z njimi turiste, ki so posedali na njihovih palubah, na tovornih ladjah pa njihovo vsakdanje življenje. O tem slednjem bi lahko veliko napisal. Kjerkoli stojiš na bregu Donave, povsod lahko na palubah teh ladij vidiš in opazuješ, kako kuhajo, pomivajo, obešajo perilo, berejo, ali pa samo ležijo na palubi. Življenje dobesedno teče mimo tvojih oči. Navkljub vrvežu na mostu, je bila na njem prisotna posebna energija in mir. Na mostu si se lahko spočil od vsakodnevnih aktivnosti in mrzličnih dejavnosti. Dokler je bil most odprt, in če ni deževalo, sem po sprehodu na enega od hribov nad Donavo vedno rad sedel na njem.
Slika 2: Donava na Dunaju (foto: Mihael Brenčič).
Zelo poseben je tudi občutek plovbe po reki. V Budimpešti na Donavi deluje tudi javni prevoz. Ne tako redko sem se, namesto s tramvajem iz četrti Ferencváros, kjer sem živel, z barko peljal po reki navzgor, na primer do Margitsziget, to je Margaretinega otoka, in mesto občudoval z rečne gladine. Nekajkrat sem si med vikendom privoščil tudi nekajurno plovbo, od postaje Ferencváros pa vse do Népsziget, naslednjega otoka na Donavi, in nato nazaj. Morda bo kdo porekel, da sem po nepotrebnem zapravljal čas, a plovba po reki omogoča svojevrsten stik z vodo, sili te k premišljevanju o njej in njenih številnih povezavah, ki jih sproža in omogoča. Na obalah Donave lahko razmišljamo, filozofiramo, literariziramo, ali pa preprosto ždimo in uživamo v vodni pokrajini.
Slika 3: Donava pri Iloku na Hrvaškem (foto: Mihael Brenčič).
Donava med seboj povezuje številne države in narode, zanimiva je od izvira do izliva, prav takšna je tudi, če sedimo na njenem bregu in le opazujemo njen tok ter dogajanja na njej. Zato ni prav nič nenavadno, da je reka predmet zanimanja in objekt številnih vej umetnosti; od slikarstva do filma in literature. Tako kot za vse, zlasti velike reke, tudi o Donavi zasledimo številna literarna dela, tudi stvarna literatura o njej je zelo pestra in raznolika. Skoraj vsak narod, ki živi ob njej, je ustvaril bolj ali manj obsežen nabor del o njej. Včasih celo pomislim na to, da v književnosti obstaja poseben podžanr »rečne« literature, o vseh rekah hkrati in o posameznih. V svoji knjižnici imam veliko takšnih del, od potopisov, esejev, zgodovinskih študij, pa skorajda do eksperimentalne književnosti. O takšni književnosti bi bilo mogoče napisati temeljito in obsežno študijo. Žal prav madžarske literature o Donavi in o drugih rekah, razen nekaterih drobcev, zaradi zahtevnosti jezika in majhnega števila prevodov ne poznam dobro. O tem sem seznanjen le posredno. Toliko bolje pa poznam književnost o Donavi, ki je nastala v drugih jezikih.
Po mojem mnenju je najlepše in najboljše delo o Donavi napisal hrvaški pisatelj Pavao Pavličić (1946 – ), s preprostim naslovom Donava. Pavličić je verjetno najbolj produktiven avtor sodobne hrvaške književnosti, v njegovem opusu zasledimo kriminalke, fantastične romane, zbirke esejev in feljtonov, spomine ter literarno zgodovinske študije. Nekaj njegovih del je prevedenih tudi v slovenščino, med drugim tudi Donava, ki je izšla leta 1981 in je v izvirniku doživela številne ponatise. Pisatelj je bil rojen leta 1946 v Vukovarju, mestu ob Donavi, ki je bilo prva žrtev jugoslovanskih vojn in ki odraža vso kompleksnost in tragiko mejnih pokrajin ob reki, kjer se stikajo različni narodi in kulture. Ker je pisatelj odraščal ob reki, je Donava pomemben element njegovih številnih del – bodisi predstavlja center dogajanja ali pa je spremljevalka oseb ali dogodkov, opisanih v delu. Roman o reki Donavi je nekoliko drugačen od drugih njegovih del. Skorajda lirična pripoved in meditacija o reki nas popelje skozi njen letni cikel od januarja do decembra, v njen ritem in življenje ob njej. V pisateljevih spominih spremljamo njene spremembe; lomljenje ledu, naraščanje in upadanje gladin, spreminjanje barv, bohotenje obrežnega rastlinja in njegovo jesensko zamiranje, hkrati pa nas avtor seznani z ribiči, rečnimi mornarji, čolnarji in številnimi drugimi ljudmi ter njihovimi aktivnostmi, ki so povezane in odvisne od reke. Roman je svojevrsten etnografski in historičen dokument časa. Takšne reke, kot jo pisatelj opisuje iz časa po drugi svetovni vojni, verjetno zdaj ni mogoče več videti, spremenilo se je življenje ob njej, zaradi sprememb podnebja pa se je spremenila tudi dinamika in podoba reke same.
Slika 4: Sotočje rek Save in Donave pri Beogradu (foto: Mihael Brenčič).
Če je Pavličićev roman meditativno liričen pogled na reko Donavo, ima istoimensko delo Donava izpod peresa tržaškega intelektualca in germanista Claudia Magrisa (1939 – ) povsem drugačen zamah. Če Pavličić Donavo opazuje kot prebivalec ob reki, Magris ob reki in po njej potuje, vse od njenega izvira v Črnem gozdu na Bavarskem in nato vzdolž njenega toka do izliva skozi obsežno delto v Črno morje. Ob tem pa obišče tudi pomembne kraje, ki ne leže nujno ob sami reki. Branje tega dela terja celega bralca, čeprav je v njem mogoče uživati, je zahtevno in terja napor. V njem je zakladnica podatkov in humanističnih ter zgodovinskih premislekov. Avtor nas seznanja z zgodovino, ki teče ob reki, z literaturo, ki jo je reka spodbujala, skupaj z vso kompleksnostjo politike in kulture v prepletu srednje in vzhodne Evrope, zlasti v tistem predelu, ki gravitira k Donavi. Bolj kot roman o reki je to zbirka literarnih esejev o njej, knjiga vtisov in doživetij, ki jih je avtor nabral ob svojih številnih potovanjih vzdolž njenega toka. Knjiga je v izvirniku izšla leta 1986 in je zaradi tega otrok svojega časa, obdobja, ko je bila pred padcem Berlinskega zidu Evropa še razdeljena na vzhod in na zahod. Tako je tudi dokument časa, obstoja železne zavese, ki jo je Donava prečkala in jo na nek način delala prepustno.
Slika 5: Soteska Đerdap – Železna vrata v Evropo (foto: Mihael Brenčič).
Med knjigami, ki neposredno naslavljajo reko, naj omenim tudi Donavsko rapsodijo (srb. Dunavska rapsodija), ki jo je napisal rusinsko srbski pisatelj Mihal Ramač (1951-2023) in je v srbščini izšla leta 2018 v Novem Sadu. Žal knjiga ni prevedena v slovenščino. Tudi to je zanimivo in zelo doživeto branje. Knjigo sestavlja niz zgodb in esejev o reki ter življenju ob njej. V najobsežnejšem eseju »Donava, za vedno« je pisatelj podal prikaz zgodovine reke, in sicer v tistem delu, ki teče skozi Vojvodino in Srbijo. V njem naniza veliko zanimivih podatkov, ki niso širše znani. Nekateri drugi njegovi zapisi pa so skorajda lirični; o različnih dejavnikih, povezanih z Vojvodino in Donavo, na primer o sadežih, o ribolovu, o pticah, o vaseh in še čem.
Z Donavo pa sta tesno povezana še dva, meni zelo ljuba avtorja, čeprav tej reki nista posvetila svojih del tako kot na primer prej omenjeni pisatelji. Prvi je nobelovec Elias Canetti (1905-1994), ki je v svojih dveh spominskih knjigah Rešeni jezik – Zgodba neke mladosti in Plamenica v ušesu postavil trajni spomenik Donavi in pokrajinam ob njej. Bil je rojen judovskim staršem v mestu Ruse v Bolgariji, ki leži ob reki Donavi. Že kot otrok se je selil po številnih evropskih državah, zato je bil, tako kot številni drugi pisatelji judovskega rodu, poliglot, kar se je odražalo tudi v njegovih delih, ki so odsev multikulturnega okolja, v katerem je odraščal. Njegovo življenje, ki ga pogosto opisuje v svojih delih, je prispodoba Donave, ki teče skozi različne pokrajine in kulture.
Slika 6: Tabula Traiana – spomenik rimskemu cesarju Trajanu, ki so ga postavili ob dokončanju mostu preko Donave leta 105 (foto: Mihael Brenčič).
Na drugega pisatelja sem med svojimi branji naletel po naključju. Vandranja po Kreti so me napeljala k branju o zgodovini tega nenavadnega otoka. Med drugo svetovno vojno je bil za otok značilen zelo močan gverilski upor, ki so ga spodbujali Angleži, tudi tako, da so se nekateri njihovi obveščevalci borili skupaj z grškimi partizani. Med njimi je bil najdrznejši Patrick Leigh Fermor (1915 – 2011), ki je že pred začetkom vojne daljša obdobja živel med pastirji v gorah, se oblačil tako kot oni in tekoče govoril njihov grški dialekt. Fermor je bil nenavadna osebnost; pustolovec, pisatelj, arheolog, obveščevalni oficir in poliglot, ki mu ni bilo para. Čeprav je bil potomec plemičev in s tem član angleške elite, je pri osemnajstih letih obesil šolo na klin. Odpravil se je peš, brez prebite pare, z nekaj oblekami in nekaj drobnimi knjižicami antičnih klasikov, od nizozemskega mesta Hoek van Holland do Istanbula. Od konca leta 1933, ko je začel svojo pot, in skoraj celo leto 1934, kar je trajalo njegovo potovanje, je prebil zlasti v Podonavju. Doživel je čas, ko se je Evropa trajno in temeljito spreminjala. Leta 1933 je prišel na oblast Hitler, v srednjem toku Donave pa so še vedno živele nekdanje plemiške družine, ki so gojile življenje, kot so ga živeli v 18. in 19. stoletju. Med svojo potjo je pisal dnevnik, ki pa ga je zaradi svojega vagabundskega življenja nekje na svoji poti pozabil. Po drugi svetovni vojni so te zapise našli na nekem romunskem gradu in jih vrnili avtorju. V zrelih letih svojega življenja je kot že uveljavljen avtor na podlagi tega dnevnika napisal dve knjigi spominov na svoje srednjeevropsko potepuštvo. Prva knjiga Čas darov (angl. A Time of Gifts – On Foot to Constantinople: From the Hook of Holland to the Middle Danube) je izšla leta 1977, druga knjiga Med gozdovi in vodo (angl. Between the Woods and the Water – On Foot to Constantinople from the Hook of Holland: the Middle Danube to the Iron Gates) pa leta 1986. Danes obe knjigi veljata za eno najlepših del angleške popotniške književnosti, za njeno klasiko. Žal nobeno od Fermorjevih del ni prevedeno v slovenščino.
Tudi slovenska književnost se je dotaknila Donave. Na hitro mi pride na misel delo največjega ribiča med slovenskimi pisatelji, sicer pa izjemnega pripovednika, Toneta Partljiča (1940 – ), ki se je v svojem romanu Mala dotaknil življenja ob reki v Vojvodini.
V svojem zapisu bi lahko naštel še nekaj drugih književnih del o Donavi, nekatera med njimi me še čakajo na knjižni polici, druga so na pol prebrana. Morda sem na kaj prebranega v preteklosti o Donavi tudi pozabil. Verjetno se kje skrivajo še kakšne druge knjige, ki pričajo o tej mogočni in nenavadni reki, pa jih ne poznam. Literature o Donavi nikoli nisem sistematično raziskoval, vse knjige, ki sem jih naštel, so mi v roke prišle bolj ali manj po naključju. Namenoma se nobenemu od avtorjev nisem posvetil podrobneje, izogibal sem se knjižnim kvarkom, da vam ne bi pokvaril užitkov ob branju. Vabljeni k branju naštetih knjig in naj ne bo mednarodni dan reke Donave le priložnost za floskule o njenem pomenu, temveč tudi vabilo k potapljanju v njene globine, simbolne in prave.
