Kako v času velikih sprememb rešujejo problematiko čiščenja odpadnih voda v nemški javni in neprofitni organizaciji Ruhrverband v Porurju, severnem delu Porenja-Vestfalije, je udeležencem predaval tehnološki inženir prof. dr. Norbert Jardin. Problematiki načrtovanja sistemov kanalizacije v Sloveniji se je v svojem predavanju posvetil projektant čistilnih naprav Radovan Vodopivec iz družbe Alpeng, Stefano Longo iz Univerze Santiago de Compostela pa je predstavil novo standardno metodologijo za evaluacijo energetske učinkovitosti čistilnih naprav. Okroglo mizo je za SDZV povezovala dr. Marjetka Levstek.
Prof. dr. Norbert Jardin je najprej predstavil organiziranost in načine upravljanja s pitno ter odpadno vodo v Nemčiji, ki ima 80 milijonov prebivalcev in je upravno razdeljena na 16 zveznih dežel. Organizacija Ruhrverband, v kateri je zadolžen za tehnologijo, ima 1100 zaposlenih in v Porurju oskrbuje okoli 5 milijonov ljudi s pitno vodo iz tamkajšnjih vodonosnikov ter upravlja 67 čistilnih naprav, 8 zbiralnikov in 560 zadrževalnikov vode. Organizacija deluje že od leta 1913 in je kot javna in neprofitna družba odgovorna za načrtovanje, gradnjo in upravljanja objektov za pitno vodo, za učinkovito čiščenje odpadnih voda ter za nemoteno in energetsko varčno delovanje čistilnih naprav. Med njenimi deležniki so lokalne skupnosti, ki v celoti upravljajo kanalizacijske sisteme, industrijska podjetja in upravljavci vodovodov, nadzor nad njihovim delom pa vrši deželno ministrstvo za okolje.
Izzivi, ki se jih lotevajo v Ruhrverbandu, so številni, od učinkovitega upravljanja voda in formiranja ustrezne cenovne politike tudi v luči demografskih sprememb, do energijske učinkovitosti ter obvladovanja stroškov ob uvajanju novih tehnologij.
Tako nenehno preverjajo, ali dosegajo pričakovane rezultate pri čiščenju odpadnih voda, da bi bili ti skladni s 5. členom evropske direktive iz leta 1991, ki predpisujejo eliminacijo dušika in fosforja iz odpadnih voda. Nemčija po tej direktivi dosega rezultate stoodstotno, Slovenija pa le do ene tretjine. Cilji Okvirne direktive o vodah iz leta 2000, ki naj bi jih v EU dosegli do leta 2015 oziroma do 2027, so doseganje dobrega ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda. Rezultati danes kažejo, da je v EU dosežena stopnja dobrega ekološkega stanja površinskih voda nižja od 30 %, v Nemčiji pa je le 6,7 odstotna. Da bi jih izboljšali, v Nemčiji izvajajo vrsto ukrepov, zlasti na področju odpadnih voda pri odstranjevanju onesnaževal. Tudi pri kemijskem stanju voda ima Nemčija vrsto težav. Stara lista preferenčnih ukrepov je pred letom 2013 določala kemijsko stanje površinskih voda na podlagi klasifikacije, ki je kazala odlične rezultate, saj je kar tri četrtine nemških površinskih rek uvrščala med kemijsko ustrezne. Revizija te liste in vzpostavitev novih standardov kakovosti z novimi mejnimi vrednostmi je po letu 2013 izkazala porazne rezultate kemijskega stanja površinskih voda v Nemčiji, saj je bilo na osnovi prisotnih onesnaževal kar 100 % površinskih voda v slabem stanju. To posledično pomeni, da je treba vedno več pozornosti posvečati čiščenju odpadnih voda in čistilnim napravam.
Posebno pozornost posvečajo cenovni politiki. Za kubični meter pitne vode v Porurju plačujejo uporabniki 1,7 €, za odpadno vodo pa 2,4 €, in kot kažejo rezultati ankete, je s takimi cenovnimi okviri zadovoljnih več kot 80 % uporabnikov. Seveda bodo v prihodnje na ceno vplivale tudi demografske spremembe, saj podatki za leta 2014 do 2040 kažejo, da se bo populacija na podeželju znižala tudi do 20 %, kar bi lahko povzročilo dvig cene na gospodinjstvo.
V energetskem sektorju se Nemčija iz fosilnih goriv preusmerja v obnovljive vire energije, saj so se cene energije v zadnjih desetih letih podvojile, trendi pa se tudi pri čiščenju odpadnih voda usmerjajo zlasti v varčevanje energije na način samopreskrbe z bioplinom, deloma pa s fotovoltaiko. Poleg tega se lotevajo ukrepov, povezanih s termično obdelavo blata, 30 % pa ga še vedno obvladujejo v kmetijstvu. Prav tako so pozorni na klimatske spremembe, saj v zadnjem desetletju beležijo poleg suš tudi veliko obilnih padavin, v zadnjih 130 letih pa tudi dvig temperature za 2 °C. Prof. Jardin poudarja, da je za reševanje teh izzivov nujno potrebno vzpostaviti in učinkovito izvajati korporativne strategije, da bi dosegali trajnostne cilje in se fokusirali na tista področja, ki bodo zagotavljala energetsko varčnost ter obvladovala stroške tako generalno kot v procesnih sistemih. Tega se v Ruhrverbandu lotevajo s pomočjo indikatorjev, na podlagi katerih pripravljajo kvartalne analize in primerjajo rezultate med posameznimi čistilnimi napravami, ki jih upravljajo, pri tem pa skrbijo za odpravljanje morebitnih pomanjkljivosti, izboljšujejo poslovanje ter stroškovno učinkovitost. S sistematičnim spremljanjem podatkov (projekt NEPTUN) in z inovativnimi pristopi bolje načrtujejo naložbene aktivnosti ter skrbijo za optimizacijo procesov, pri čemer njihovi načrti vsebujejo tudi upravljanje čistilnih naprav na daljavo. Poseben poudarek namenjajo tudi doseganju zadovoljstva deležnikov, zaposlenih in končnih uporabnikov.
O pomembnem delu čiščenja odpadnih voda, kanalizacijskem sistemu, je predavanje prispeval projektant Radoslav Vodopivec, ki je pri nas eminenca za SBR čistilne naprave. Opozoril je, da je prvi generaciji čistilnih naprav, ki so čistile samo ogljikove spojine, sledila druga, ki je sposobna čiščenja tudi fosforjevih in dušikovih spojin, prav zato pa je načrtovanje kanalizacijskih sistemov bistveno bolj zahtevno, kot je bilo prej. Za optimalno obratovanje čistilnih naprav je vedno pogoj pravilno obratovanje kanalizacijskih omrežij, s tem je povezano tudi nižanje stroškov čiščenja odpadnih vod. Obstoječi kanalizacijski sistemi in precejšen del novih je slabo izvedenih, zaradi slabe gradnje pa prihaja do točkovnih in linijskih vdorov tuje vode. Na področju odvajanja komunalnih in padavinskih vod žal v Sloveniji nismo dosegli nobenega napredka, prav tako ne pri načrtovanju in vzdrževanju sistemov kanalizacije, zmanjšuje pa se tudi število projektantov. Kanalizacijski sistemi so precej obsežni in sestavljeni iz mnogih detajlov, vsak poseg vanje pa zahteva velika finančna sredstva. Številni mešani sistemi obratujejo brez pravega razbremenjevanja in brez zadrževalnikov padavinske vode, za dušenje deževnih pretokov pa vgrajene dušilke pogosto ne delujejo pravilno, posledica pa je, da na čistilne naprave dobimo prekomerne količine vode. Vzrokov za to ne vidi le v pomanjkanju finančnih sredstev, pač pa v nizki ozaveščenosti in znanju odgovornih, zlasti na občinah, ki so nosilke investicij v komunalne sisteme, teh pa ne prepoznajo kot prioriteto. Pri nas imamo mešane kanalizacijske sisteme, ločenih sistemov pa praktično ne, precejšen del pa je bil projektiran brez predhodnih podatkov o hidravličnih obremenitvah. Pri sistemih mešane kanalizacije se del padavinskih voda razbremenjuje v vodotoke, saj vsega deževnega toka ni ekonomično čistiti. Padavinske vode so tudi do 50 % bolj onesnažene kot odpadne vode, zato bi morali posebno pozornost posvečati pravilno zasnovanim razbremenilnikom in zadrževalnikom, njihovi kapaciteti in pravilnemu obratovanju, ob tem pa izvajati še ustrezne meritve. Ker tega ne dosegamo, so velikih obremenitev deležne prav čistilne naprave. Opozoril je, da pri nas niti nimamo ustreznih podatkov za kakovostno načrtovanje komunalne infrastrukture, in zaključil z mislijo, da bi morali sistemsko spodbuditi nosilce odločanja, da kanalizacijskim sistemom namenijo bistveno več pozornosti, kot jo sedaj.
Stefano Longo je kot strokovnjak vključen v mednarodni projekt, v katerem razvijajo metodologijo za ugotavljanje energetske učinkovitosti čistilnih naprav. S to metodologijo naj bi upravljavcem omogočili primerjavo med različnimi čistilnimi napravami in ugotovili, kateri procesi so znotraj same čistilne naprave bolj, kateri pa manj učinkoviti. Ta standardna metoda, ki bi jo uporabljali po vsej EU, bi lahko primerjali različne čistilne naprave z različnimi karakteristikami, ki so različno energetsko varčne, ali drugače, metodologija naj bi služila kot orodje za izdelavo ocene za izboljšanje energetske učinkovitosti čistilnih naprav, saj ob izračunih energetskega indeksa ponuja upravljavcu tudi kazalnike umestitve čistilne naprave v energetske razrede od A do G.
Mednarodni projekt, katerega vrednost je ocenjena na 1,7 milijona evrov, poteka od marca 2015 in se bo zaključil v februarju 2018, obravnavan pa je kot prvi korak za vzpostavitev standardov. V njem sodelujejo strokovnjaki nekaterih evropskih okoljskih institucij in štirih evropskih univerz iz Španije, Italije, Anglije in Nemčije. V Nemčiji testiranje metodologije izvajajo v 15 čistilnih napravah, kjer jo tudi ocenjujejo. Uporabniki metodologije bodo morali tako najprej vnesti ustrezne podatke, to je definirati tip čistilne naprave, saj je vsaka drugačna in tudi drugače funkcionira. Za vsako fazo je treba definirati več indikatorjev, da bi lahko ugotavljali različne vplive in izračunali ekonomsko učinkovitost čistilne naprave, zbrane podatke pa potem še analizirali. Razvili so CED (Cumulative Energy Demand) metodo, na podlagi katere bo mogoče predvideti, koliko energije bo na primer potrebno za izvedbo posameznega procesa obdelave odpadne vode. Izračun indeksa energetske učinkovitosti čistilne naprave (izražen je v vrednosti med 0 in 1) omogoča primerjave med sicer neprimerljivimi kazalniki, s pomočjo metodologije pa upravljavci čistilnih naprav pridobijo podatek, v kateri energetski razred je uvrščena njihova čistilna naprava. Ta podatek je hkrati tudi vodilo za sprejemanje ustreznih energetskih ukrepov upravljavcev v prihodnosti.
