Glavni vir pitne vode so pri nas podzemne vode, a podzemne vode so tudi habitati ekosistemov. Predavanje na to temo je prispeval dr. Boris Kolar z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, ki je strokovnjak za ekotoksikologijo. Hkrati je strokovni sodelavec okoljske agencije EMA iz Londona, ki pokriva področja tveganj, ki jih povzroča raba veterinarskih zdravil v okolju, ter Evropske agencije za varnost hrane EFSA, kjer se ukvarja s tveganji, ki jih okolju povzročajo dodatki v živalski hrani. O tem, kako pomemben vpliv na vodni krog imajo rastline, je v svojem predavanju izpostavila biologinja prof. dr. Alenka Gaberščik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Okroglo mizo na temo vode in vodne problematike z biološkega in ekološkega vidika je v imenu SDZV vodil prof. dr. Mihael J. Toman.
Varstvo površinskih in podzemnih voda v EU ureja krovna zakonodaja REACH, ki vzpostavlja boljši pregled nad varnim ravnanjem s kemikalijami in zmanjšuje tveganja za zdravje ljudi in okolja na način, da so na voljo informacije o varni uporabi in njihovih morebitnih škodljivih vplivih. Vsa regulativa pri registracijskih postopkih in evalvacijah snovi tako v EU določa tudi merila, ki temeljijo na tveganjih uporabe kemikalij, zlasti pesticidov, nitratov in biocidov ter drugih snovi, ki so lahko zelo strupene za vodno okolje.
Za varovanje površinskih in podzemnih voda, ki so tudi glavni vir pitne vode, so bile z vzpostavljenimi standardi kakovosti prepoznane in določene tudi mejne vrednosti vsebnosti teh onesnaževal, ki pa so po mnenju dr. Kolarja precej vprašljive. Te mejne kvantifikacije so namreč posledica neke politične odločitve ene od evropskih držav in v EU veljajo še danes, kot take pa v površinskih vodah dovoljujejo bistveno nižje koncentracije teh snovi, kot to velja za podzemne vode. Okoljski standardi kakovosti imajo tako svoj političen žig, medtem ko so mejne vrednosti stvar stroke, ki bi morala to revidirati. Pri nas je na primer glavni problem raba živalske gnojevke, ki ima zaradi prisotnosti amonijaka in težkih kovin, kot sta cink in baker, na dolgi rok globoke posledice na podtalnico, zaradi dodatkov v živalski krmi pa so v vodi prisotni tudi antibiotiki in hormonski motilci, ki vplivajo tako na zdravje ljudi kot tudi drugih podzemnih ekosistemov. Da bi ob zagotavljanju kakovosti podtalnice vendarle okrepili varnost in poostrili nadzor, sta okoljski agenciji EMA in EFSA sprejeli navodila za izdelavo ocene tveganja za človeka in živalske skupnosti v podzemni vodi ter ji na ta način dodali še ekosistemski vidik.
V Sloveniji imamo v EU najbogatejšo vodno favno podzemnega sveta, kamor sodi tudi človeška ribica, v okviru te biotske pestrosti pa v podzemnem kraškem svetu še druge, izjemno ranljive in nenadomestljive živalske vrste. Stopnja endemizma je tu izjemno visoka, poleg tega pa imajo organizmi izjemno nizko biološko valenco. Za preživetje teh vodnih ekosistemov je nujno potrebno ohranjati njihova mikrookolja in neprestano izvajati okoljske ocene tveganja za njihovo morebitno izpostavljenost onesnaževanju. Če so za površinske vode znane in določene mejne vrednosti varnih koncentracij, bi morali za podzemne vode določiti za desetkrat višji varnostni faktor, zdaj pa je to razmerje ravno nasprotno.
Dr. Kolar je opozoril, da si slovenska stroka, zlasti zaradi podzemnega kraškega sveta, prizadeva EU opozarjati na dejstvo, da spremljanje kemijskega stanja voda ni dovolj, pač pa je izjemnega pomena tudi njeno biološko stanje. To seveda pomeni posledično izvajanje ustreznega monitoringa in odpira vprašanja njegovega financiranja. V EU se s kemikalijami ukvarjajo tri države Nizozemska, Velika Britanija in Nemčija, ki zaradi dodatnega obsega dela temu niso najbolj naklonjene, zaradi principa ‘prijavitelj plača’ pa se temu upirajo tudi podjetja, ki ustvarjajo različna fitofarmacevtska sredstva ali zdravila in jih želijo v EU registrirati za uporabo.
Prof. dr. Alenka Gaberščik, ki se kot biologinja ukvarja z ekologijo rastlin, je opozorila na vlogo rastlin pri kroženju vode in njenem vplivu na ekosistemske storitve, saj so za področje razumevanja vode in vodnih sistemov rastline, ki predstavljajo večji del biomase v večini ekosistemov, izjemnega pomena. Nase vežejo ogljik, ustvarjajo energijo, uravnavajo razmere v atmosferi, so pomemben dejavnik pri nastajanju tal in vplivajo na kroženje vode. Rastline same vsebujejo veliko vode, jo črpajo iz tal in zatem spet sproščajo v ozračje. S tem, ko prestrezajo padavine, preprečujejo izhlapevanje, del vode vračajo nazaj v zrak (proces transpiracije), drugi del pa pronica nazaj v tla. Rastline so se v različnih okoljih tudi s svojimi koreninskimi sistemi prilagodile razpoložljivi količini vode in jo znajo zadrževati, če je ni dovolj na razpolago. Tipi vegetacije so tako prilagojeni danim okoljskim razmeram, pri čemer so semena izvornih rastlin bolj trpežna v svojih lokalnih okoljih, kot če jih prenesemo drugam. Kompleksni ekosistemi imajo bistveno nižjo temperaturo in višjo relativno vlago, kot na primer kmetijska krajina, kjer se energija v ozračje sprošča v obliki toplote. Zaradi intenzivnega kmetijstva so tla v Evropi že dodobra spremenjena in vedno bolj mineralizirana, zato razpadajo tudi glineni kompleksi. Gozdovi nasprotno vrnejo v ozračje več kot 70 % vse padavinske vode, mokrišča pa jo lahko zadržijo stoodstotno. V svetu ponekod zaradi krčenja in izsekavanja gozdov beležijo že manj padavin, kar pomeni, da rastline vplivajo na zadrževanje vode v krajini in na lokalno klimo. Rastline seveda vplivajo tudi na energijsko bilanco krajine, bodisi s količino odbite energije, ki pride v ekosistem, bodisi s hlajenjem rastlin, ki nastane zaradi učinka transpiracije, kar povzroča tudi spremenjeno temperaturo ozračja. Rastline imajo še dodatne možnosti, saj v ozračje sproščajo različne snovi, ki delujejo kot kondenzacijska jedra in povzročajo nastanek padavin, prav tako pa lahko s svojimi koreninami vplivajo na premeščanje vode in rahljanje tal, s tem pa na prehajanje vode v vodna telesa. Pri kroženju vode je pomemben predvsem vegetacijski vzorec krajine, saj so na primer pri strnjenih gozdovih, ki privlačijo vlažne zračne mase jih zato imenujejo tudi biotske črpalke, razmere glede količine padavin zmernejše, medtem ko so degradirane krajine deležne več nenadnih in obilnejših padavin. Ker so rastline zelo pomembne za kroženje vode in njeno dostopnost v krajini, je treba pozornost posvečati pogozdovanju in obnovi mokrišč, da bi povečali kapacitete zadrževanja vode, pri tem pa nadzorovati tudi podzemne habitate, kjer se voda čisti.
