Predavanja na temo Voda in priložnosti so prispevali mag. Stanka Cerkvenik z Inštituta za javne službe, dr. Mihael Brenčič z Oddelka za geologijo Naravoslovno-tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, in prof. dr. Senko Pličanič s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Razpravo, ki je potekala na to temo na okrogli mizi, je v imenu SDZV vodil Roman Kramer.
Mag. Stanka Cerkvenik je s svojimi razmišljanji uvodoma odprla dilemo, kakšna je pravzaprav prava vrednost vode in ali se njene vrednosti sploh zavedamo, saj jo pri nas zaradi obilice vodnih virov razumemo kot nekaj samoumevnega, drugje po svetu pa njeno pomanjkanje povzroča konflikte in celo vojne. Voda tako pri deležnikih dosega različna razmerja v ceni, saj jo ti vrednotijo vsak na svoj način in ji zato pripisujejo tudi različne vrednosti.
Vodo v smislu stroškov in cene tako podjetja izražajo skozi njeno denarno vrednost, država skozi njeno ekonomsko vrednost, medtem ko je za širšo družbo njena družbena in ekosistemska vrednost precej večja. S podjetniškega vidika vôdi vrednost zmanjšujejo ali povečujejo stroški, povezani s črpanjem, transportom ali distribucijo vode do končnega uporabnika. Pri tem v kalkulaciji vsi stroški v ceno vode običajno niso v celoti vključeni, saj v njej voda zato, ker je javno dobro in je zastonj, praktično ni ovrednotena. Če torej s stroški in cenami izražamo vrednost posamezne dobrine, ki jo ima ta za uporabnika, lahko rečemo, da uporabniki praktično plačamo le neko storitev, da voda pride do nas, vode same pa ne. Poudarila je, da je pri nas cena vode relativno nizka in pogosto ne pokriva niti stroškov vzdrževanja infrastrukture.
Na drugi strani z ekonomskega vidika državo prvenstveno zanima ekonomska vrednost vode in njen vpliv na gospodarsko rast, zato naj bi cena vode praviloma vsebovala in izražala tudi pričakovane stroške rabe ter tveganja za prihodnje obdobje za njeno neracionalno ali prekomerno rabo. Ekonomska vrednost vode se začne izražati takrat, ko vode ni v izobilju in zaradi nje nastajajo ekonomski centri moči, čemur smo v svetu že priča.
Širše v družbi vodo razumemo kot naravno dobrino in reagiramo, ko je podvržena neracionalni rabi ali onesnaženju, zato govorimo o njeni družbeni vrednosti, z ekološkega vidika pa jo vrednotimo tudi kot ekosistemsko storitev, kjer ima voda kot najdragocenejša dobrina na planetu Zemlja tudi najvišji indeks. Ker vode ne vrednotimo, kot ji pritiče, pogosto prepoznavamo le njeno uporabniško vrednost in ob njeni neposredni ali posredni rabi govorimo o tveganjih v smislu onesnaževanja. Zagotovo bi morali upoštevati tudi njeno neuporabniško vrednost, torej jo dojemati kot ključno dobrino za naše preživetje, ter hkrati razumeti njeno pravo vrednost za sedanje in tudi prihodnje generacije.
Prvi, ki je že 1776 razvil teorijo vrednosti vode, je bil Adam Smith, oče politične ekonomije, ki je ugotavljal paradoks vrednosti vode in diamanta ter nesorazmerja njune uporabne vrednosti na ceno, ki jo dosegata. Da voda v primerjavi z diamantom še vedno ni razumljena kot simbol ekonomske moči in ne dosega njegove vrednosti, gre pripisat spoznanju, da je vrednost vode pravzaprav subjektivna kategorija in tako jo dojemamo tudi potrošniki. Da bi si na primer potešili žejo, bi bili za prvi kozarec vode pripravljeni dati celo premoženje, za drugega in tretjega pa že ne več. Ker se je poraba vode v svetu od leta 1950 do danes potrojila, je do leta 2050 Svetovni gospodarski forum vodo prepoznal kot največje socialno in gospodarsko tveganje. Taka vrednotenja zato zahtevajo nujne spremembe v našem mišljenju in razumevanju vode kot ključnega bogastva in ne kot dobrine, ki nam je vsem dana. Ker voda pridobiva na svoji ekonomski vrednosti in postaja dobro plačano trgovsko blago, s tem pa se odpirajo tudi možnosti privatizacije vodnih virov, je nujno, da pri prehodu iz obdobja nezavedne rabe in ne-vrednotenja vode prepoznamo njeno pravo, ključno vrednost za naše preživetje.
O tem, kaj je voda, kako z njo ravnamo, kdo lahko objektivno presoja o vodi in kako različno jo dojemamo državljani, širša družba in stroka, je v svojem predavanju razmišljal geolog dr. Mihael Brenčič in pri tem izpostavil dileme različnega razumevanja vode, kot tudi njenega strateškega upravljanja.
Poudaril je, da sta vodni krog in človek povezana, saj ima voda kot elementarna spojina svoje lastnosti, ki nam omogočajo življenje in razvoj, medtem ko v družbi govorimo tudi o materialnosti in komplementarnosti vode, zato je odnos med vodo in družbo tudi izjemno kompleksen. Na vprašanji, ali se z vodo pri nas ukvarjamo ustrezno ter ali potrebujemo enega samega skrbnika za vodo na nivoju države, nimamo jasnega odgovora. Dejstvo je, da se z njenim upravljanjem poleg dveh skupin odgovornih vladnih služb ukvarjajo prav vsa ministrstva v državi, nekatera neposredno, druga pa se z vodo srečujejo sporadično. Ministrstvo za okolje in prostor tako obravnava vodo z vidika narave in prostora, vendar ni edino, ki je zanjo neposredno odgovorno. Z njo so tesno povezana tudi kmetijsko, zdravstveno, gospodarsko, infrastrukturno in druga ministrstva v državi. Če vodo obravnavamo z vidika države, nam medsektorski odnosi pokažejo, kako voda pravzaprav ‘teče’ skozi našo družbo. Zakonodaja, povezana z vodo, se vse bolj diverzificira in postaja s svojimi podzakonskimi akti vedno bolj kompleksna. Odnos do vode je pri nas preveč normiran, zato ga razumemo bolj kot ‘tehnično’ zakonodajo z natančnimi, taksativnimi pravili in tako tudi odčitavamo vzorčno-posledične rezultate, namesto da bi razvijali načela in kompetence in na osnovi teh ustrezno presojali in sprejemali odločitve. Prav zaradi narave in tveganj za okolje je vloga stroke v procesih upravljanja še posebej pomembna. V Sloveniji si želimo vpeljati koncept integriranega upravljanja z vodo, kar med strokami, ki vodo obravnavajo objektivno, lahko ustvarja konflikte. Pri tem se znova zastavlja vprašanje, katera vrsta stroke je pri nas za vodo pristojna, saj se je neposredno in analitično lotevajo številni strokovnjaki, kot so geologi, hidrologi, kemiki, biologi, pravniki in drugi, ter seveda, ali se lahko vsa stroka, ki pri odločitvah participira, za učinkovito strateško upravljanje bolj učinkovito povezuje in tudi poenoti.
Opozoril je tudi na odnos, ki ga imamo do vode državljani, saj se nam zdi samoumevno, da voda brezhibno priteče iz pipe. Ko nastanejo problemi, se ljudje obnašamo antropocentrično, smo prizadeti in kritiziramo državo, ne razumemo pa, zakaj do njih prihaja, saj imamo premalo znanja o vodi, to pa je ne nazadnje tudi izkaz zrelosti posamezne družbe.
Pred sprejemanjem strateškega dokumenta Vizija razvoja Slovenije do leta 2050 bi morali pri nas odgovoriti na dve aktualni vprašanji, pravi prof. dr. Senko Pličanič, ki se ukvarja s pravnimi vidiki varstva okolja in je pred desetletjema sodeloval tudi pri pripravi prve slovenske zakonodaje, povezane z vodo. Prvo se nanaša na vzpostavitev jasnih trajnostnih ciljev države, drugo pa na njihovo učinkovito, odgovorno in strokovno izvajanje pri upravljanju in načrtovanju upravljanja voda.
Poudaril je, da imamo pri nas za razliko od drugih držav v razmeroma neokrnjeni naravi vode v izobilju, zato bi jo morali prvenstveno prepoznati kot našo glavno komparativno prednost. Jasni trajnostni cilji ob ohranjanju okolja ter ob izkoreninjanju revščine so namreč nujni pogoj za naš nadaljnji gospodarski razvoj, za trajnostno upravljanje vode in drugih naravnih virov pa potrebujemo tudi ustrezna znanja med nosilci odločanja, zlasti v državni upravi. Žal imamo pri vzpostavljanju teh sistemov v Sloveniji velike težave in se tega nekako ne znamo pravilno lotiti, zato raje iščemo krivce bodisi v zakonodaji bodisi v normativih. V Sloveniji ne premoremo niti vizije niti dolgoročnih načrtov, ne znamo postavljati prioritet in kriterijev, zlasti ko je treba v državi razporejati za to razpoložljiva namenska finančna sredstva, imamo pa številne strokovnjake, ki bi morali imeti v teh procesih več pristojnosti . Bistveni problem tiči v usposobljenosti državnega uradništva oziroma prenizki strokovni usposobljenosti pristojnih nosilcev odločanja, tako v okviru lokalnih skupnosti kot na nivoju države. Kar se tiče varovanja voda in pri tem tudi sodelovanja javnosti, namreč ni dovolj, da jih samo ščitimo, pač pa bi morali upoštevati tudi trajnostno učinkovito prostorsko načrtovanje, ki ga danes ne obvladujemo. Trenutno zato capljamo ne le za zahodnimi, pač pa tudi vzhodnoevropskimi državami, čeprav bi se lahko zgledovali po švedskem modelu, ki v zvezi s tem ponuja odlične rešitve. Problema za učinkovitejše upravljanje voda tako ne vidi v razdeljeni pristojnosti med posamezna ministrstva, pač pa v izvajanju in implementaciji zakonov v praksi oziroma v pomanjkanju nadzora s strani pristojnih inšpekcijskih služb, ne nazadnje pa tudi v motiviranosti uradnikov preko plačnega sistema.
Kljub temu, da so bili nameni predlagateljev dobri, saj naj bi na ta način večjo skrb namenili trajni zaščiti vodnih virov pred njihovo morebitno privatizacijo, je Pličanič opozoril tudi na neskladja, ki jih je v dodanem 70a. členu prinesel zapis o pravici do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije. Ta namreč v okviru obstoječe zakonodaje – zakona o varstvu okolja in zakona o vodah – odpira vrsto dilem, povezanih z regulacijo in nadzorom pri upravljanju s pitno vodo, ter določitev izvirnih in prenesenih pristojnosti države ali občine in bodočim izvajanjem javnih ali gospodarskih služb s koncesijo na področju oskrbe s pitno vodo. Posledice iz naslova tega zapisa v ustavi tako prinašajo nove spremembe, povezane s prednostno namembnostjo vodnih virov, ki so javno dobro, ter poudarjamo neposredno in neprofitno dolžnost države pri zagotavljanju oskrbe s pitno vodo, zato jih bo treba za uresničitev in konkretizacijo ustrezno zakonodajno uskladiti. Pri tem poudarja, da bi morali oskrbo s pitno vodo, ki naj bi bila urejena s posebnim zakonom, ter vse druge zakonske spremembe, sprejeti hkrati in v enem paketu.
