Mag. Joerg Prestor iz Geološkega zavoda Slovenije je v svojem predavanju na temo podzemne vode v aluvialnih vodonosnikih kot viru pitne vode predstavil 4 območja onesnaževanja na funkcionalnem območju mesta Ljubljane, o tem, kako z namenom zagotavljanja varne oskrbe s pitno vodo delujejo v Prekmurju, je na temo sanacije vodnih virov Segovci in Podgrad predaval kemijski inženir dr. Goran Pipuš iz podjetja Hidroinženiring, o patogenih virusih v vodi in ukrepih, povezanih z njimi, pa je predavanje prispevala raziskovalka Anja Pecman iz Nacionalnega inštituta za biologijo, oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo. Okroglo mizo je za SDZV povezovala dr. Brigita Jamnik.
”Veliko mest leži na pomembnih vodonosnikih s pomembno količino podzemne vode, nekatera pa celo na vodovarstvenih območjih, ki varujejo zajetja, kjer se mesta nahajajo. Mesto Ljubljana se s pitno vodo danes oskrbuje iz vodonosnika pod mestom, občina Ig pa predstavlja eno njegovih najpomembnejših napajalnih zaledij, ki napaja skupni aluvialni vodonosnik Ljubljanskega polja. Obe občini sta povezani tudi z vodovodnim sistemom in kanalizacijskim omrežjem, zato ju pri oskrbi s pitno vodo vključujemo v funkcionalno mestno območje,” je v uvodu navedel hidrolog Joerg Prestor.
Aluvialni vodonosnik, ki je nad kamninsko podlago z večinoma prodno-peščenimi zasipi, meri okoli 22 km in sega od Krima in reke Iške na eni, do reke Ljubljanice in Save na drugi strani, ter dosega globino 100 m in več. Večina vodonosnika je omočena, manjši del pa ne. Kot tak predstavlja veliko zalogo podzemne vode, glede na njegovo visoko prepustnost pa je visoko izdaten.
Vodonosnik je vir pitne vode za mesto z okolico, iz zaledja pa prihajajo tudi obremenitve iz kmetijstva, industrije in odlagališč odpadkov. V obdobju 2000 do 2015 so bili ukrepi za izboljšanje stanja usmerjeni zlasti proti glavnim onesnaževalom preteklih desetletij, in sicer nitratom in pesticidom, njihov vir pa so bile predvsem komunalne odpadne vode in kmetijstvo, medtem ko med glavna onesnaževala z industrijskih odlagališč sodijo težke kovine, organska topila in pesticidi. Po letu 2015 se v mestu usmerjajo tudi proti novodobnim onesnaževalom, kot so mikroonesnaževala (plastika in zdravila), in se posvečajo sanaciji onesnaženih območij za njihovo ponovno funkcionalnost.
Okoljske cilje, ki veljajo za podzemno vodo in sledijo okoljskim ciljem iz vodne direktive, je treba tako dosegati tudi na lokalni ravni. To pomeni, da mora biti podzemna voda v dobrem kemijskem stanju in se ne sme poslabševati, koncentracija onesnaževal ne sme imeti trenda naraščanja, preprečevati je treba vnos nevarnih onesnaževal v podzemno vodo in omejevati vnos novih, podzemna voda pa mora biti tudi v dobrem količinskem stanju, kar pomeni, da se gladine ne bi zniževale ali bi se spreminjal tok vode. Iz aluvialnega vodonosnika v Ljubljani, ki je del večjega vodnega telesa Savska kotlina in Ljubljansko barje, je trenutno kemijsko stanje vode ocenjeno kot dobro, a vendar ostajajo lokalne obremenitve, ki jih je treba nenehno reševati. Kot del človekovega vpliva se v sistemih s pitno vodo pojavljajo onesnaževala, ki ogrožajo tudi ohranjanje ekosistemov, ter onesnaževala, ki presegajo standarde kakovosti in mejne vrednosti za podzemno vodo.
Na mestni ravni so orodja za načrtovanje in upravljanje z onesnaženimi območji programi za varstvo okolja, prednostna naloga pa dolgoročno zavarovanje vodnih virov z uresničevanjem operativnih ciljev. V zadnjih dveh desetletjih, od leta 2000 naprej, se pojavljajo nekatera težka onesnaževala, od 2012 pa se jim pridružujejo tudi nova, nekatera celo zaradi uporabe izdelkov široke potrošnje ali farmacevtskih sredstev. V povprečju enkrat letno prihaja do izrednih onesnaževanj, bodisi iz industrijskih bodisi iz kmetijskih predelov.
Na območju mesta Ljubljana so 4 območja, ki jih je potrebno zaradi onesnaževal nenehno spremljati. Območje Stegne – Hrastje je obremenjeno zaradi industrijskega onesnaževanja (prisoten je krom), na urbanem območju Dravlje – Moste je prisoten oblak onesnaženja zaradi izgub iz kanalizacije in prisotnosti nitratov, organskih topil in novodobnih onesnaževal, odlagališče Barje na južnem območju Ljubljane je obremenjeno z borom in tudi z ostalimi onesnaževali, ter Brest-Iški vršaj, kjer se zaradi kmetijstva pojavljajo težave z desetilatrazinom in nitratom. Onesnaževanje s kromom, ki tu obstaja že več kot 30 let, so v zadnjem letu omejili in izvajajo dodatne preiskave, da bi se približali izvoru onesnaževanja. Tu varnost pitne vode trenutno ni ogrožena, lahko pa pride do prekomernega onesnaževanja, ki bi do vodonosnika prinesle višje koncentracije onesnaževal. Za območje Dravlje – Moste so značilne izgube iz kanalizacije in presežki dušika iz kmetijstva. Za enkrat ugotavljajo značilne trende upadanja nitrata v podzemni vodi, a jih skrbijo tudi novodobna onesnaževala, ki se pojavljajo sporadično in so pogosto pod mejo detekcije. Na Ljubljanskem barju bodo na odlagališču nenevarnih odpadkov pozorni, da se obremenitev ne bi razširila na Ljubljansko polje, zato bo potrebno stalno izvajati monitoring. V Iškem vršaju na južnem delu reka Iška prehaja na Ljubljansko barje. Tu so na črpališču Brest ugotovili onesnaženja že v preteklosti, in sicer z atrazinom in desetilatrazinom. Skupna masa onesnaževal v vodonosnih plasteh se je sicer zmanjšala, a bo še dolgo prisotna, zato je potrebno nenehno kontrolirati geometrijo oblaka ali pospeševati remediacijo onesnaževal. Vsa štiri območja mesta Ljubljana zahtevajo tako stalne aktivnosti, da bi obvladovali tveganja. Tako bi na primer s sanacijo kanalizacije na območju Dravlje – Moste dosegli 15-% zmanjšanje koncentracije nitrata.
Dr. Goran Pipuš je povedal, da je sanacija obstoječih virov Segovci in Podgrad predstavljala manjši del večjega projekta ureditve oskrbe s pitno vodo v Prekmurju, vrednega več kot 120 milijonov evrov in s 150 km cevovodov. Obsežen projekt se je začel s študijami in raziskavami že v letu 2002, kasneje pa so ga zaradi kompleksnosti razdelili na tri dele, A, B in C. Podjetje Hidroinženiring je bilo zadolženo za projektiranje načinov izkoriščanja vodnih virov na desnem bregu Mure, kjer se nahajajo štirje vodni viri – na apaškem polju sta vira Segovci (občina Apače) in Podgrad (Gornja Radgona), ter vira Lukavci (Križevci/Ljutomer) in Mota (Ljutomer/Razkrižje). Dodatni centralni vodni vir naj bi predstavljal vir Vučja vas. Pitna voda je tu različne kakovosti, obremenjena je z različnimi onesnaževali ali z naravno prisotnimi snovmi. S pesticidi (zlasti z metolaklorom in njegovih razgradnih produktov) in nitrati (zaznana je bila tudi prisotnost amonijaka) sta zaradi kmetijske dejavnosti obremenjena prav vira Segovci in Podgrad. Za slednjega je bil v 70-ih letih za zaščito podzemne vode pred onesnaženjem z zalednih kmetijskih zemljišč izveden sistem za umetno bogatenje, zajem vode pa predviden na dva načina, a kasneje zgrajen sistem do ponikovalnega polja ni nikoli obratoval. V preteklosti je bila na tem območju problematična tudi prisotnost atrazina, ki se je v zadnjih letih nekoliko zmanjšala, pojavili pa so se novi pesticidi in herbicidi metolaklor in terbutilazin. Splošna ocena iz izvedenih analiz v letih 1991 do 2011 je pokazala naraščanje vrednosti nitrata, ki se zdaj ustavlja, vrednosti pesticidov pa padajo, zlasti atrazina. Poleg intenzivnega kmetijstva, ki ogroža oba vodna vira, ju ogrožajo tudi netesno kanalizacijsko omrežje, možni izlivi naftnih derivatov in izcedne vode iz divjih odlagališč odpadkov. Oba vira sta drenažni zajetji in ker drenaža zajema večje površine, je tudi napajanje z vodo bližje površini, s tem pa je tudi ranljivost obeh zajetij večja, kot če bi imeli globinske vodnjake. Kakovost vode lahko tam ogroža le neustrezna kmetijska dejavnost, ker drugih večjih onesnaževalcev – razen neurejene kanalizacije, tam ni. Dr. Pipuš je opisal izbiro tehnološkega postopka priprave pitne vode z upoštevanjem zaščite obeh vodnih virov, te pa so opcijsko upoštevale zajem Mure ali obrežnega filtrata, bodisi s čiščenjem na napravah za pripravo vode oziroma s postopkom infiltracije predčiščenja vode. Zatem je podrobno opisal še sam tehnološki postopek, zasnovan za čim manjšo uporabo kemikalij, torej sistem bogatenja in varovanja podzemne vode za ta dva vira, ki omogočata oskrbo s kakovostno pitno vodo v zadostnih količinah za vodovodna sistema Gornja Radgona in Apače.
V različnih tipih voda so prisotni tudi patogeni virusi, ki prav tako sodijo med onesnaževala. Pojavljajo se v rekah, jezerih, morski vodi in v iztokih čistilnih naprav. Ker so nekateri humani, rastlinski in živalski virusi izjemno trpežni, saj lahko preživijo več tednov, so s povzročanjem obolenj in okužb lahko neposredna grožnja ljudem, živalim, bakterijam in rastlinam. O tem, kako v vodi viruse določamo in kaj nam te informacije sporočajo, je v svojem predavanju udeležencem predstavila biotehnologinja Anja Pecman, ki je opisala načine in metode, kako jih lahko odkrivamo in kako naj bi v zvezi z njihovim učinkovitim odstranjevanjem ukrepali v prihodnje.
Predstavila je postopke, kako v vzorcih vode, odvzetih na terenu, viruse najprej koncentrirajo, da jih lažje zaznajo in zatem proučujejo. S pomočjo naprednih tehnologij in opreme lahko prisotnost virusov preverjajo tako v laboratorijih kot na terenu na mestu vzorčenja. Z metodo monolitne kromatografije (metodologija CIM) viruse koncentrirajo, z molekularnimi metodami tarčno zaznajo viruse (njihovo DNK), ki so v vodi prisotni, z elektronsko mikroskopijo pa netarčno opazujejo celotne viruse. Velik preskok pri odkrivanju virusov so omogočile tudi metode sekvenciranja naslednje generacije NGS, s katerimi lahko identificirajo nove, prej neznane viruse, ter nato z okuževanjem testnih rastlin preverjajo njihovo infektivnost.
Pecmanova je opozorila, da bi bilo odstranjevanje virusov iz vodnih teles, ki jih uporabljamo za pitje ali za namakalne in industrijske sisteme, v današnjem času smiselno, saj se virusi širijo preko površinskih, padavinskih in odpadnih voda. Že danes se na primer rečne vode uporabljajo za namakanje, zato bi bilo dobro v njih določati tudi patogene viruse, ki so potencialni epidemiološki vir za rastline v kmetijstvu.
Glede na to, da voda postaja vedno bolj dragocena in da se na drugi strani populacija povečuje, je dejstvo, da z industrijsko in kmetijsko dejavnostjo v našem okolju narašča tudi onesnaževanje. Dobre vode bo vedno manj, potrebe po (kakovostnejši) vodi pa vedno večje. Pecmanova je poudarila, da bi bilo v prihodnje za odstranjevanje mikrobnih kontaminant smiselno vključiti v obstoječe sisteme čiščenja, kjer dobre obete ponuja metoda hidrodinamične kavitacije.
