Predstavitev predavateljev
Sklop 1: Kako razumemo odpornost v povezavi z vodo?
Costanza Cernusco, Evropska komisija
Costanza Cernusco dela kot uradnica za politike (Policy Officer) pri Evropski komisiji v enoti »Trajnostno upravljanje sladkovodnih voda« v okviru Generalnega direktorata za okolje (DG ENV). Pred tem je delala v enoti »Industrijske emisije in varnost« pri DG ENV ter v oddelku za okoljske zadeve pri Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo. Diplomirala je iz prava na Univerzi v Torinu, na Podiplomskem inštitutu v Ženevi pa iz mednarodnega prava pridobila naziv magistrica prava (LL.M. – Legum Magister).
Predstavitev Evropske strategije odpornosti v zvezi z vodo
Voda je strateški in življenjsko pomemben vir, ki ima ključno vlogo pri ohranjanju življenja in uravnavanju ekosistemov, zagotavljanju dobrega delovanja našega gospodarstva in družbe ter blaginje naših državljanov.
Vendar so evropske vode pod izjemnim pritiskom. Propadanje ekosistemov, prekomerna raba, onesnaževanje in podnebne spremembe potiskajo naš vodni krog na rob zmogljivosti.
Evropska strategija za odpornost v zvezi z vodo obravnava te izzive s konkretnimi ukrepi, ki bodo prinesli resnične koristi za podjetja, gospodarstvo in planet. Določa načrt za obnovo in zaščito vodnega kroga, razvoj gospodarstva, ki pametno ravna z vodo, ter zagotavljanje čiste in cenovno dostopne vode za vse. Za dosego teh ciljev strategija predvideva več kot 50 konkretnih ukrepov, razdeljenih v pet ključnih področij izvajanja. Ta zajemajo vse razsežnosti upravljanja voda – od upravljanja in izvajanja do infrastrukture in naložb, od digitalizacije do raziskav, inovacij in industrije ter pripravljenosti in varnosti. Evropska komisija je zdaj osredotočena na uresničevanje teh ambicioznih zavez.
dr. Primož Banovec, UL FGG
dr. Primož Banovec je docent na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani ter direktor Inštituta za vodarstvo
Barbara Čenčur Curk, UL NTF
dr. Barbara Čenčur Curk, izredna profesorica na oddelku za geologijo ljubljanske Naravoslovnotehniške fakultete in predsednica društva GWP Slovenija (Globalno partnerstvo za vode)
Predstavitev pristopov za odpornost in obvladovanje tveganj na področju upravljanja voda
Odpornost v kontekstu upravljanja voda: Odpornost je treba razumeti v kontekstu obvladovanja tveganj. V osebnem življenju ves čas obvladujemo različna tveganja, na svojem poklicnem področju pa to počnemo skladno s poklicnimi standardi za obvladovanje tveganj. Splošni standard iz tega področja je družina standardov ISO 31.000, specifičnih standardov za obvladovanje tveganj na področju upravljanja voda pa je precej. Izstopa npr. standard SIST EN 15975 – Varnost preskrbe s pitno vodo – Smernice za obvladovanje tveganja in krizno vodenje. Podobno velja za odvajanje in čiščenje odpadnih voda, varnost vodnih objektov, varstvo pred škodljivim delovanjem voda in sploh vsa področja upravljanja voda. Poznavanje in uporaba standardov je izredno pomembna, saj na ta način družba in številni strokovnjaki v njej na standardni način in primerljivo rešujejo kompleksne izzive.
Izvajanje ukrepov: Raziskovalci – načrtovalci načrtujemo ukrepe za zmanjševanje tveganj na področju upravljanja voda. Pri tem je treba jasno razumeti most med analizo tveganj in ukrepi, s katerimi se tveganja zmanjšujejo in obvladujejo – (manjša tveganja – večja odpornost). Pri analizi tveganj je osnovni pristop dobro poznavanje sistema, za katerega tveganje proučujemo, posameznih komponent tega sistema, nevarnostih, ki lahko povzročijo nedelovanje posamezne komponente, in v končni fazi ranljivosti uporabnikov sistema na nedelujočo komponento. Vse to skupaj oblikujemo v analizo tveganj, ki je osnova za identifikacijo in izvajanje ukrepov.
Ključni izzivi, priložnosti – premiki za prihodnost: Izzivov je veliko, na nek način z vsemi podsistemi upravljanja voda in upravljanja tveganj. Pri njih sledimo logiki letalske industrije, kjer so z vidika identifikacije tveganj in njihovega upravljanja daleč pred ostalimi področji. Izziv je tudi upravljanje tveganj, ki jih šele pričakujemo in se v resnici še niso zgodila – podnebne spremembe in njihove posledice so dinamičen in težko predvidljiv proces, vendar je treba že sedaj razvijati ukrepe za povečanje odpornosti za dogodke, ki jih bodo doživeli šele naši vnuki. Poleg tega izziv predstavlja tudi povezovanje strokovnjakov različnih strok, ki se ukvarjajo z določenim pojavom. Na primer, sistemi oskrbe s pitno vodo povezujejo strokovnjake hidrogeologije, vodarstva, gradbeništva, strojništva, energetike, informatike, biologije, kemije, farmacije in še številne druge. To ni enostavno.
Maja Simoneti, IPoP -Inštitut za politike prostora
Maja Simoneti, IPoP, krajinska arhitektka in urbanistka
Upravljanje z vodami kot vidik načrtovanja in upravljanja prostora
Upravljanje voda pod vplivom podnebnih sprememb postaja eden največjih izzivov urejanja prostora, zlasti v urbanih območjih. Naša mesta so nastajala v času, ko so vodo iz urbanega okolja predvsem odvajali, kanalizirali in se pred njo ograjevali. Danes ponavljajoče se urbane poplave opozarjajo, da so tovrstne ureditve vse manj vzdržne. Upravljanje voda moramo prilagoditi novim podnebnim razmeram, zagotoviti dovolj prostora za zadrževanje in odvajanje vode ter temu ustrezno prilagoditi tudi rabo prostora in gradnjo.
Mesta se na te izzive že odzivajo z ambicioznimi podnebnimi strategijami, ločevanjem padavinskih voda od kanalizacijskega sistema, uvajanjem na naravi temelječih rešitev ter razvojem modro-zelene infrastrukture. Pomembni ukrepi vključujejo tudi povečevanje vpojne sposobnosti tal in raztlakovanje površin, zadrževanje vode v urbanem okolju ter ozelenjevanje javnih površin in streh.
Največji izziv ostaja učinkovito usklajevanje različnih vidikov in interesov upravljanja voda ter urejanja in rabe prostora, saj to zahteva tudi spremembe vrednot in razvojnih prioritet. Pri tem najbolj navdihujejo mesta, ki so problematiko urbanih poplav naslovila strateško in vključujoče ter ukrepe za varstvo pred poplavami povezala z varstvom narave, ohranjanjem biotske raznovrstnosti in urbanih ekosistemov ter z dvigom kakovosti bivalnega okolja.
Matjaž Glavan, UL BF
doc. dr. Matjaž Glavan, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo, Katedra za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvoj podeželja
Kmetijstvo kot ključni akter vodne in prehranske varnosti
V razpravah o urejanju voda in prostora se vedno znova odpre ključno vprašanje: kako uskladiti protipoplavno varnost, razvoj naselij in prehransko varnost? Prav tu pogosto nastaja temeljni razkorak med kmeti in drugimi deležniki v prostoru.
Kmetje upravičeno poudarjajo pomen prehranske varnosti. Slovenija ima le približno 30 % kmetijskih zemljišč, od tega jih je v dejanski rabi okoli 25 %, zgolj 9 % pa predstavljajo njive. Ta omejen prostorski potencial pomeni, da je vsak poseg v kmetijska zemljišča strateško vprašanje prihodnosti – ne le kmetijstva, temveč celotne družbe.
Odpornost zato ne more pomeniti zgolj gradnje protipoplavne infrastrukture ali suhih zadrževalnikov. Resnična odpornost je sistemska. Če ob protipoplavnih ureditvah ne zagotovimo tudi stabilnih namakalnih virov ter pogojev za preobrazbo kmetijstva – z digitalizacijo, robotizacijo in učinkovitejšo pridelavo na manjših površinah – bomo vedno znova trčili ob odpor in nezaupanje.
Hkrati se soočamo z razvojnimi pritiski, ki kmetijska zemljišča pogosto razumejo kot prostor za širitev pozidave. Logika nenehne rasti nas vodi k gradnji, zlasti na ravninah – prav tam, kjer so tla najrodovitnejša, a tudi poplavno ogrožena. Ko se tveganja uresničijo, odgovor pogosto iščemo v gradnji dodatne infrastrukture za zaščito obstoječih urbanih območij in krepitev njihove odpornosti. Redkeje pa si zastavimo temeljno vprašanje: ali bi bilo dolgoročno bolj smiselno načrtovati razvoj na območjih, ki so naravno manj izpostavljena tveganjem?
Voda, prostor in hrana so neločljivo povezani.
Človeka brez vode ni.
Človeka brez hrane ni.
Hrane brez vode ni.
In hrane ni brez kmetijskih zemljišč.
Če je vode preveč ali premalo, hrane ni. Če ni hrane, ni človeka. Zato mora biti razprava o vodah hkrati tudi razprava o prehranski varnosti, prostorskem načrtovanju in trajnostnem razvoju.
Vodni dnevi so priložnost, da te povezave osvetlimo celovito – ne kot nasprotja, temveč kot skupen izziv, ki zahteva sodelovanje, dolgoročno vizijo in pogum za premislek o tem, kako želimo upravljati naš prostor v prihodnje.
Miha Pečovnik, Holding Slovenske elektrarne (HSE)
Miha Pečovnik, izvršni direktor investicij v HSE
Možnosti sodelovanja sektorja energetike pri povečevanju odpornosti
Skupina HSE pri načrtovanju poslovanja vodo razume kot strateški vir, ki je neposredno povezan z zanesljivostjo oskrbe, odpornostjo energetskega sistema in dolgoročno trajnostjo poslovanja.
Naša strategija zato vključuje upoštevanje vremenskih in hidroloških vplivov, razvoj hidroelektrarn in drugih virov prožnosti ter večnamensko zasnovo posameznih projektov, ki lahko poleg energetske rabe prispevajo tudi k poplavni varnosti, oskrbi s pitno vodo in namakanju.
Tak pristop je usklajen z Evropsko strategijo za odpornost v zvezi z vodo, ki poudarja varovanje vodnega kroga, učinkovito rabo vode, večjo pripravljenost na suše in poplave ter bolj povezano načrtovanje med vodnim, energetskim in podnebnim področjem.
HSE odpornost voda razume širše, ne le kot vprašanje razpoložljivosti vode za proizvodnjo električne energije, temveč kot pomemben del obvladovanja tveganj, investicijskega odločanja in odgovornega upravljanja prostora in naravnih virov.
Sklop 2: Odpornost vodnih infrastrukturnih omrežij v pogojih naraščajočih tveganj
dr. Brigita Jamnik, JP VOKA SNAGA
dr. Brigita Jamnik, odgovorna oseba za pitno vodo, JP VOKA
Od HACCP in varnostnih načrtov do odpornosti vodovodnih sistemov
V sistemih oskrbe s pitno vodo je načelo HACCP, ki je v slovensko zakonodajo vstopilo v letu 2004, postavilo zahtevo za sistematično prepoznavanje nevarnosti ter vzpostavitev nadzornih točk, kjer se tveganja za zdravje uporabnikov lahko pojavijo. Sčasoma se je pokazalo, da je tak pristop preozek za obvladovanje vseh tveganj, ki vplivajo na delovanje celotnega vodovodnega sistema. Novejši pristopi, ki jih spodbuja evropska zakonodaja, zlasti Direktiva (EU) 2020/2184 o kakovosti vode za prehrano ljudi, uvajajo obvezno upravljanje na podlagi ocene tveganj in vzpostavitev varnostnih načrtov za celoten sistem oskrbe – od vodnega vira do pipe uporabnika. Ta pristop vključuje preventivno upravljanje tveganj, stalno spremljanje sistema ter načrtovanje ukrepov za preprečevanje motenj v oskrbi. Rok za vzpostavitev varnostnih načrtov je 1. januar 2029, rok za pripravo navodil za izdelavo varnostnih načrtov pa je že pretekel.
Nadaljnja nadgradnja teh pristopov pa je usmerjena v krepitev odpornosti vodovodnih sistemov, kar pomeni sposobnost sistema, da se na motnje učinkovito odzove, jih ublaži in se po njih hitro vrne v normalno delovanje. Med ključne ukrepe za povečanje odpornosti sodijo zagotavljanje več neodvisnih vodnih virov, podvojene vodovodne povezave, zanesljiva oskrba z električno energijo, ustrezne kapacitete vodohranov ter organizacijski in upravljavski ukrepi, kot so načrti neprekinjenosti poslovanja, preventivno vzdrževanje infrastrukture in sodelovanje različnih deležnikov – od upravljavcev vodovodov in lastnikov infrastrukture, uporabnikov prostora, odločevalcev na lokalni in državni ravni, do uporabnikov pitne vode.
Kombinacija ocenjevanja tveganja in ocenjevanja odpornosti lahko zagotovi celovito razumevanje varnosti vodovodnih sistemov, njihove ranljivosti in pripravljenosti na krizne dogodke. Ne en ne drug pristop k upravljanju vodovodnih sistemov nista nepravilna. Oba pristopa lahko uporabljata različne metodologije, tako kvantitativne kot kvalitativne ali kombinacijo obeh, pa tudi simulacije in modeliranje. A z razumevanjem, kaj to sploh pomeni, in s kombiniranim pristopom lahko upravljavci vodovodov razvijejo uporabne strategije za zagotavljanje neprekinjenosti oskrbe s pitno vodo tudi ob soočanju z različnimi izzivi, s katerimi se v preteklosti še niso srečali.
Šele tovrsten integriran pristop bo omogočal dolgoročno varno, zanesljivo in stabilno oskrbo prebivalstva s pitno vodo.
Mojca Lapajne, VIK Nova Gorica
Mojca Lapajne, vodja sektorja odpadne vode, VIK Nova Gorica
Obvladovanje hidravličnih presežkov v javni kanalizaciji
Podnebne spremembe in vse pogostejši ekstremni padavinski dogodki povzročajo vse večje hidravlične obremenitve javnih fekalnih kanalizacijskih sistemov. Dodatno obremenitev povzroča vtok meteornih in zalednih vod v fekalne kanalizacijske sisteme, ki so primarno namenjeni odvajanju komunalnih odpadnih voda. Posledice se kažejo v hidravličnih presežkih, preobremenitvah omrežja ter motenem delovanju čistilnih naprav.
Analiza treh kanalizacijskih sistemov s čistilnimi napravami različnih velikosti – velikega (50.000 PE), srednjega (3.000 PE) in manjšega (400 PE) – kaže, da pojav hidravličnih presežkov ni neposredno povezan z velikostjo sistema. Ključna dejavnika sta količina tujih vod, ki vstopajo v omrežje, ter (ne)ustrezna razmejitev med fekalnim in meteornim sistemom.
Odpornost kanalizacijskih sistemov je mogoče povečati predvsem z doslednim izločanjem neustreznih meteornih priključitev, vzpostavitvijo ločenega sistema odvajanja padavinskih vod, zadrževanjem padavinske vode na mestu nastanka ter razvojem ustrezne meteorne infrastrukture.
Za učinkovito izvajanje teh ukrepov je nujna jasna razmejitev odgovornosti med upravljavci sistemov odvajanja in čiščenja komunalnih voda, občinami ter upravljavci vodne infrastrukture. Ključno vlogo pa imajo tudi ustrezno zasnovani, kombinirani modeli financiranja, ki omogočajo dolgoročno stabilnost in postopno prilagajanje sistemov novim podnebnim razmeram.
dr. Matej Radinja, UL FGG
asist. dr. Matej Radinja, mag. inž. ok. grad., raziskovalec, asistent z doktoratom, FGG, Inštitut za zdravstveno hidrotehniko
Krepitev odpornosti sistemov urbane odvodnje
Obstoječi sistemi urbane odvodnje so podvrženi večjemu dotoku padavinske vode (ekstremni nalivi, večje prispevne površine) in strožji okoljski zakonodaji. Krepitev odpornosti teh sistemov zahteva razpršeno obvladovanje padavinskih voda na viru ter zmanjšanje negativnega vpliva razbremenilnikov na vodno okolje. Ključno podporo odločanju na strateški ravni predstavljajo hidrološko-hidravlični modeli, s katerimi preverjamo njihovo odpornost na različne podnebne scenarije ter vrednotimo učinkovitost predlaganih rešitev.
Vzpostavitev hidrološko-hidravličnih modelov je zahtevna in dolgotrajna naloga, saj se pogosto soočamo s pomanjkljivimi podatki o sistemu (npr. meritve pretokov), kar zahteva dodatno terensko delo in obdelavo podatkov. Modeli urbane odvodnje so živa stvar in terjajo sprotne posodobitve ter ustrezen monitoring sistema. Ključna bi bila vsakdanja raba modelov v procesih delovanja upravljavcev sistemov, kar zahteva krepitev njihovih kompetenc in kapacitet.
Franc Čebulj, župan Občine Cerklje na Gorenjskem
Franc Čebulj je dolgoletni župan Občine Cerklje na Gorenjskem, trenutno zaključuje že svoj osmi mandat, kar pomeni več kot 30 let vodenja občine. Ob prevzemu funkcije v letu 1994 je občina spadala med manj razvite (136. mesto med takratnimi 152 občinami), v času njegovega županovanja pa se je močno razvila. Čebulj je znan po poudarjanju razvoja infrastrukture, varovanja vodnih virov ter prostorskega razvoja občine, zlasti na območju Krvavca in letališča.
Kratka predstavitev Občine Cerklje na Gorenjskem
Občina Cerklje na Gorenjskem s površino 79 km² ima okoli 8.000 prebivalcev, obsega 30 vasi in meji na občine Preddvor, Kamnik, Šenčur, Vodice in Komenda. Območje je geografsko raznoliko – od ravninskega dela pri Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana do alpskega sveta Krvavca in območja pod Storžičem. Občina, ki je danes gospodarsko in infrastrukturno precej razvita, je v zadnjih desetletjih močno vlagala v cestno infrastrukturo (okoli 200 km cest), javne objekte in komunalne sisteme. V nižinskem delu je kanalizacija skoraj v celoti zgrajena, odpadne vode pa se stekajo na CČN Domžale–Kamnik. Občina sistematično skrbi tudi za varovanje vodnih virov, saj vodovodni sistemi na območju Krvavca oskrbujejo širšo regijo. Med pomembnejšimi projekti občine so razvoj osmih poslovnih con ob letališču (na okoli 150 ha), izgradnja in obnova šole, vrtcev, športne dvorane, zdravstvenega doma, kulturnih in muzealnih objektov, doma za starejše občane ter številnih gasilskih domov. Občina je aktivna tudi na področju turizma, kulture in športa.
Od Krvavca do doline: celostni vodni izzivi in rešitve prihodnosti
Občina Cerklje na Gorenjskem že od leta 2017 poskuša urediti kanalizacijo na območju Krvavca, predvsem zaradi zaščite pomembnih vodnih virov, ki oskrbujejo približno 50.000 ljudi v več občinah. Ker območje nima dovolj stalnih prebivalcev za uradno aglomeracijo, občina ne more pridobiti evropskih kohezijskih sredstev. Kljub obljubi MNVP, da bo za taka območja, kot je Krvavec, pripravljen razpis za pridobitev nepovratnih sredstev iz državnega proračuna, iz katerega bi občina lahko pridobila 7 milijonov evrov, se to v zadnjih dveh letih ni zgodilo. Projekt izgradnje kanalizacije in vodovoda trenutno financira občina sama.
Gradnja obsega približno 19 km kanalizacije in 11 km vodovoda, skupna vrednost projekta pa je ocenjena na okoli 20 milijonov evrov. Kanalizacija bo odpadne vode speljala na CČN Domžale–Kamnik. Projekt je v izvajanju, zaključek pa je predviden leta 2027.
Glavni cilj projekta je preprečiti onesnaženje vodnih virov na turistično zelo obremenjenem območju Krvavca, kjer veliko število obiskovalcev, vikendov in dejavnosti, ki predstavljajo veliko tveganje za onesnaženje pitne vode in tamkajšnjih vodnih virov. Vrh obrazca
Sklop 3: Kako bomo dosegli cilje odpornosti?
Borut Jamnik, SID banka
Borut Jamnik, predsednik uprave SID banke
Možnosti in priložnosti za financiranje okoljskih projektov
Evropa se sooča s hitro naraščajočimi podnebnimi pritiski, ki prinašajo pogostejše suše in poplave ter s tem vplivajo na zanesljiv dostop do vode. Zato postaja krepitev vodne odpornosti eno ključnih strateških vprašanj prihodnosti – tako na ravni Evropske unije kot za Slovenijo.
Za državo, kot je Slovenija, je ključno, kako bo znala graditi svojo mednarodno konkurenčnost na trajnosten način, ki dolgoročno ohranja čisto in varno okolje ter prispeva k blagostanju družbe. Pri tem ima ohranjanje kakovostne vode in zadostnih vodnih virov izjemno pomembno vlogo.
SID banka kot nacionalna razvojna institucija k tem ciljem prispeva s podporo projektom, ki spodbujajo obnovo vodnega kroga, učinkovito rabo naravnih virov ter rešitve, usmerjene v dolgoročno odpornost in trajnostno upravljanje okolja. S svojo razvojno vlogo aktivno sooblikuje pogoje, ki omogočajo odgovoren, inovacijski in trajnostno naravnan gospodarski razvoj.
V izzivih, ki jih prinašajo podnebne spremembe, hkrati vidimo tudi priložnost: uspešno, trajnostno usmerjeno gospodarstvo gradi prihodnost, v kateri razvoj ne izčrpava okolja, temveč ga ohranja, izboljšuje in krepi za generacije, ki prihajajo.
Iztok Rozman, Zbornica komunalnega gospodarstva (ZKGS)
Iztok Rozman, ZKGS, namestnik direktorja
Zbornica kot pomemben deležnik pri identifikaciji ter iskanju rešitev
Odpornost na področjih oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode pomeni sposobnost sistemov, da tudi v času podnebnih ekstremov, naravnih nesreč ali drugih motenj zagotavljajo varno in zanesljivo oskrbo s pitno vodo ter učinkovito odvajanje in čiščenje odpadne vode.
Občine in komunalna podjetja v Sloveniji to odpornost vsakodnevno krepijo z vlaganji v sodobno infrastrukturo, digitaliziranim nadzorom omrežij, zmanjševanjem vodnih izgub, razvojem rezervnih vodnih virov ter pripravljenostjo na izredne dogodke.
Pomembno vlogo pri tem ima tudi Zbornica komunalnega gospodarstva Slovenije, ki povezuje izvajalce javnih služb, spodbuja izmenjavo dobrih praks in sodeluje pri oblikovanju zakonodajnih ter razvojnih rešitev. Največji izzivi so povezani s podnebnimi spremembami, staranjem infrastrukture in zagotavljanjem stabilnih investicijskih virov. Veliko priložnost pa vidimo v dolgoročnem načrtovanju komunalnih sistemov, večjem povezovanju deležnikov ter uvajanju inovativnih in sonaravnih rešitev za večjo odpornost vodnih virov, javne infrastrukture in skupnosti.
Joerg Prestor, Geološki zavod Slovenije (GeoZS)
Joerg Prestor, hidrogeolog, GeoZS
Ohranjanje odpornosti lokalnega vodnega kroga brez prenosa bremen med gorvodnimi in dolvodnimi območji
Podzemna voda je naš najpomembnejši zalogovnik pitne vode. S podnebnimi spremembami se spreminjajo smer, hitrost njenega toka, pretok, napajanje izvirov, gladina pod temelji stavb in v vodnjakih, mikrobiološka sestava in, ne nazadnje, sposobnost razgradnje in redčenja onesnaževal. Vse to je skrito našim očem, a usodno za vodni vir.
V preteklosti so bili učinki človekovih posegov na vodni vir pogosto bolj usodni od globalnih sprememb. Z regulacijo Save se je gladina vode v Klečah znižala za 4 m, z zagonom industrije za 6 m, v času najhujših suš pa »le« za 2 m. Globalne spremembe modeliramo z zelo veliko negotovostjo. S kašno negotovostjo pa napovedujemo človekove posege?
Funkcionalno mestno območje je tako veliko, kot je potrebno, da preskrbi svoje prebivalstvo z vodo, hkrati pa omogoča, da se vsi izpusti razredčijo do te mere, ki ohranja enake možnosti tudi za sosednje prebivalce. Na primer: v Ljubljani nam v podzemno vodo letno uide okoli 1,25 tone sredstev z benzotriazolom. To je za 75 % preveč za podnebno odpornost. Ali je največji izziv to, kako vpeljati vzdržnost iz vodne politike v življenje?
Gregor Kovač, Knauf Insulation
Gregor Kovač, tehnični prodajni predstavnik za zelene rešitve, Knauf Insulation
Urbane strehe in njihova vloga pri povečevanju vodne odpornosti mest
Mesta rastejo, s tem se zmanjšujejo zelene površine v urbanih območjih, posledično pa se povečujejo območja koncentriranja padavinske vode. To povzroča dodaten pritisk na sisteme odvodnjavanja. Na tveganja, povezana z vodnim krogom, so odporna tista mesta, ki se izziva lotevajo z različnih vidikov – od vzpostavljanja učinkovitih sistemov odvodnjavanja in čiščenja do upravljanja z vodo že na prvem koraku, kjer ta vstopi v mesto.
Z zelenimi strehami se soočamo z vodo, ki v mesto vstopa v obliki padavin. Pri tem del vode zadržimo na strehi in s tem zmanjšamo količino odtoka s strehe.
Eden izmed izzivov, ki se pri tem pojavlja, je statika stavb. Veliko obstoječih in tudi novih stavb ni projektiranih z mislijo na zelene strehe. Te namreč predstavljajo dodatno obremenitev za strešne konstrukcije, ki ni zanemarljiva.
Z inovativnimi zelenimi rešitvami se odpira priložnost za večdimenzionalno umeščanje zelenih površin v mesta in s tem za izboljšanje vodne odpornosti urbanega okolja. Pri tem bodo v veliko pomoč tudi potencialne subvencije, ki bodo spodbujale uvajanje zelenih površin.