Upravni odbor
Nadzorni odbor
Častno razsodišče
Računovodstvo
dr. Marjetka Levstek
Dr. Marjetka Levstek, univ. dipl. inž. kem. inž., se je takoj po opravljeni diplomi na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo zaposlila na Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik, kjer je leta 2010 prevzela dela in naloge vodje laboratorija, v letu 2023 pa je bila imenovana na mesto direktorice podjetja. V svoji skoraj 30-letni karieri je poleg rednega laboratorijskega dela intenzivno sodelovala pri procesih čiščenja na čistilni napravi ter pri številnih razvojnih in raziskovalnih nalogah na področju čiščenja odpadnih voda, tako doma kot v tujini. Specializirala se je predvsem na izboljšanje in optimizacijo delovanja komunalnih in industrijskih čistilnih naprav ter standardizacijo in pridobivanje dovoljenj. Je avtorica strokovnih člankov, vodi strokovna usposabljanja za operaterje čistilnih naprav, izvaja strokovno svetovanje na terenu in je delovni mentor številnim diplomskim in magistrskim študentom.
Že od malih nog je velika ljubiteljica in zaveznica voda in to svojo energijo usmerja tudi v vodenje Slovenskega društva za zaščito voda, katere predsedstvo je prevzela v letu 2014. Njena vizija je povečati ozaveščenost prebivalstva in ostale strokovne javnosti na področju zaščite slovenskih voda ter povezovati vse akterje, ki jih združujejo voda in vodna okolja. Njeno glavno sporočilo je, da bomo lahko le enotni in povezani z jasno vizijo zaščite slovenskih voda zagotovili kakovostne vode našim potomcem.
prof. dr. Mihael J. Toman
Dr. Mihael Jožef Toman, biolog in ekolog, redni profesor za Ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Po diplomi iz biologije leta 1978 se je zaposlil na Kemijskem inštitutu, kjer je 15 let deloval v skupini za kemijo, biologijo in tehnologijo voda. Pokrival je področja biološkega čiščenja z aktivnim blatom in raziskoval pomen spremljajočih organizmov pri čiščenju odpadnih voda. Bil je vključen v monitoring rek in jezer, kjer je pokrival biološke metodologije vrednotenja kakovostnega stanja. Ko je leta 1993 postal izredni profesor, je svoje raziskovalno in pedagoško delo nadaljeval na Biotehniški fakulteti. Kot redni profesor od leta 1998 predava na matičnem Oddelku za biologijo in Oddelku za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti ter na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Kot mlad profesor je več let delal in raziskoval na Univerzi v Copenhagnu ter v Freshwater Biological Labs v HillerØdu na Danskem. Na Biotehniški fakulteti je na Katedri za ekologijo in varstvo okolja po vrnitvi iz tujine ustanovil Skupino za limnologijo, ki jo vodi še danes. Raziskovalno sodeluje s Kemijskim inštitutom, na Institutu Jožef Stefan je član raziskovalne skupine, ki se ukvarja s kroženjem snovi, predvsem toksikantov v okolju in znotraj prehranskih skupin. Strokovno sodeluje z ARSO pri monitoringu tekočih voda.
Njegova bibliografija obsega 420 bibliografskih enot, predvsem s področja ekologije in varstva okolja. Bil je mentor 15 doktorantom, 16 magistrantom in prek 100 diplomantom. V mednarodnih revijah je objavil več kot 40 izvirnih znanstvenih člankov z IF, dela imajo več kot 200 citatov. Predaval je na 80 kongresih doma in po svetu, je tudi gostujoči profesor na KazNAU Univerzi v Almatyju. V domačih revijah objavlja strokovne članke, kar je pomembno za razvoj strokovnega jezika, v medijih pa nenehno izpostavlja aktualne domače in svetovne okoljske probleme. Prepričan je, da je za vsakega raziskovalca pomembno tudi strokovno delovanje, predvsem zaradi številnih neresnic, ki se s področja varstva okolja in trajnostnega razvoja pojavljajo v medijih.
Je podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, član ekoloških društev doma in v tujini ter član različnih komisij, biološkega (DBS) in prirodoslovnega društva (PDS), član sveta TNP, sveta Zavoda za varstvo narave in strokovne skupine za biologijo na Zavodu za šolstvo. Deluje tudi kot član uredniškega odbora revije National Geographic in revije Proteus. Napisal je učbenik Ekologija z varstvom okolja, scripta za študente Varstvo celinskih voda in delovni priročnik za dijake Spoznajmo naše vode.
Gensko je zapisan naravoslovju in biologiji, zato tudi svoj prosti čas nameni naravi. Več let je raziskoval metulje Slovenije in Durmitorja in ima doma obsežno zbirko. Je tudi velik ljubitelj vrtov in biodinamičnega kmetovanja, kar dokazuje tudi njegov domači Cvetlični breg, ki ga je v seriji Naši vrtovi v rodni Kamni Gorici dokumentirala nacionalna televizija.
Verjame v majhne korake, ki premagajo vsako pot, zato razume poslanstvo Slovenskega društva za zaščito voda kot aktivno partnerstvo z lokalnimi skupnostmi in državo, pri čemer nenehno izpostavlja prav strokovnost, ozaveščanje in objektivnost strok.
dr. Pavel Gantar
Pavel Gantar je doktor socioloških znanosti. Njegovo dosedanje profesionalno udejstvovanje zaznamujeta dve obdobji. Med leti 1974 in 1994 je bil zaposlen na Fakulteti za družbene vede. Njegova raziskovalna področja so bila prostorski družbeni procesi in strukture, prostorske spremembe pod vplivi novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij; procesi planiranja in odločanja v zvezi z rabo redkih resursov (prostor, naravni viri); problematika racionalnosti v planiranju; oblikovanje okoljske zavesti in ekoloških družbenih gibanj. Na pedagoškem področju je kot asistent in docent sodeloval pri predmetih Prostorska sociologija in Teorije družbenega delovanja (planiranja). Sociologijo, predvsem prostorske in okoljske vidike, je predaval tudi na nekdanji FAGG in Oddelku za krajinsko arhitekturo BTF. V tem času je sodeloval tudi v številnih družbenih gibanjih, bil je predsednik društva ŠKU-Forum, kolumnist Mladine in član ožjega kolegija Odbora za človekove pravice.
Njegovo drugo obdobje je zaznamoval vstop v profesionalno politiko. Med leti 1994 in 2000 je bil minister za okolje in prostor, torej v času velikih sprememb na področju okoljske, naravovarstvene in prostorske politike ter zakonodaje. Med leti 2001 in 2004 je bil minister za informacijsko družbo. V to obdobje spada sprejem nove telekomunikacijske zakonodaje in zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Veliko se je ukvarjal z vprašanjem informacijske in komunikacijske dostopnosti ter razvoja digitalnih vsebin. V letih od 2004 do 2011 je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, od leta 2008 do 2011 pa tudi njegov predsednik.
Po upokojitvi se je ponovno v večji meri posvetil raziskovalnim temam s področja prostora, okolja in voda, ter jih nadgradil in obogatil s praktičnimi izkušnjami pri oblikovanju politik na teh področjih. V zadnjih letih se intenzivno ukvarja z družboslovnim raziskovanjem voda in z integracijo družboslovnih in naravoslovnih spoznanj v korpus znanja o vodah. Občasno še vedno predava v okviru podiplomskih programov. Napisal je tudi večje število člankov, znanstvenih razprav, objav v zbornikih, objavil pa je tudi dve knjižni deli s področja urbanizma in planiranja.
Aktivno sodeluje v Slovenskem sociološkem društvu, Društvu urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije in Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, kjer je tudi član Upravnega odbora.
Nataša Uranjek
Nataša Uranjek, univ. dipl. inž. kem. inž., se je po zaključenem študiju na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani zaposlila v Komunalnem podjetju Velenje, kjer opravlja dela vodje službe za tehnologije in nadzor. Svojo profesionalno pot je začela na področju priprave in nadzora nad kakovostjo sistemske vode daljinskega ogrevanja in jo zatem nadaljevala na področju ravnanja z odpadki.
Trenutno se pretežno posveča področju priprave pitne vode in nadzora nad njeno kakovostjo ter procesom čiščenja odpadnih voda. Večino časa posveča strokovnemu preučevanju ter optimizaciji procesov na področju čiščenja odpadnih voda in anaerobni stabilizaciji biološkega blata. Na tem področju sodeluje tudi z različnimi raziskovalnimi ustanovami, med njimi zlasti s Kemijskim inštitutom, Institutom Jožef Stefan in IOS.
Mihael Brenčič
Mihael Brenčič je študiral na Oddelku za geologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Po diplomi leta 1992 se je zaposlil na Oddelku za hidrogeologijo Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko (IGGG), poznejšega Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS). Leta 2000 je doktoriral s tezo »Hidrogeološka analiza velikih kraških izvirov«. Leta 2008 se je zaposlil na Oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je zaposlen še danes. Še naprej sodeluje z Geološkim zavodom Slovenije. Ima tudi naziv pooblaščeni inženir za področje geotehnike in podzemnih gradenj pri Inženirski zbornici Slovenije.
Od leta 2021 dalje deluje kot redni profesor. Na Oddelku za geologijo predava na vseh treh stopnjah študija predmete Hidrogeologija, Dinamika toka podzemne vode, Metode hidrogeoloških raziskav, Hidrogeologija onesnaževal, Hidrologija za geologe, Podzemne vode in Zgodovina geologije. Bil je mentor številnim diplomantom, magistrantom in 12 doktorandom. Pedagoško in raziskovalno je gostoval na univerzah in raziskovalnih ustanovah v Gradcu, Budimpešti, Granadi, Beogradu, Moskvi in v Lizboni. Od leta 2023 dalje je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Njegovo znanstveno in strokovno delo sega na široko področje hidrogeologije, vede o podzemnih vodah, ukvarja pa se tudi z širšimi vprašanji vodnega kroga in vode na sploh. Osrednje torišče njegovih raziskav je klasična hidrogeologija, predvsem dinamika podzemne vode v različnih poroznih medijih, tok vode proti vodnjakom, nalivalni poizkusi, zaščita virov pitne vode, analize tveganja za onesnaženje podzemne vode, študije transporta onesnaževal v vodonosnikih in regionalni tok podzemne vode. Pomemben del njegovih hidrogeoloških raziskav je tudi hidrogeokemija, kjer se je ukvarjal z izotopsko geokemijo vodnega kroga, podzemnimi vodami in padavinami kot vhodnimi parametri napajanja podzemnih vod ter izotopsko geokemijo snega in ledu.
Svoje raziskovalne dosežke je objavljal v najpomembnejših revijah svojega raziskovalnega področja, kot so na primer Journal of Hydrology, Water Research, Renewable Energy in druge. Skupaj z Walterjem Poltnigom je soavtor monografije Podzemne vode Karavank (2008) in avtor dveh samostojnih monografij Zgodovina Ljubljanske geološke šole (2019) in Dinamika podzemne vode (2021).
Velik del njegovih dosežkov sega na področje strokovno aplikativnega ter projektantskega dela. Mednje se uvršča oskrba s pitno vodo, zaščita vodnih virov, obratovalni monitoringi podzemne vode, problematika odlagališč odpadkov in projekti odvodnje geotehničnih objektov. Več let je vodil hidrogeološke raziskave Karavank, na podlagi katerih sta republiki Avstrija in Slovenija razglasili skupno čezmejno telo podzemne vode, eno prvih takšnih teles v Evropi. Sodeloval je tudi pri pripravi področne zakonodaje o podzemni vodi in bil je udeležen v številnih javnih razpravah o varovanju virov pitne vode.
Leta 2000 je prejel Lipoldovo plaketo za dosežke na raziskovalnem področju, leta 2010 pa ga je Inženirska zbornica Slovenije nagradila za pomembne inženirske dosežke.
dr. Polona Pengal
Dr. Polona Pengal je po diplomi iz biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani nekaj časa delala kot laboratorijski asistent na Morski biološki postaji v Piranu. S študijem je nadaljevala tudi v času zaposlitve na Zavodu za ribištvo Slovenije med leti 2009 in 2015, kjer je vodila več projektov, med drugim je sodelovala pri monitoringu ribolovnih virov in pri biološkem vzorčenju prilova in zavržka skladno z DCF. Kot neodvisna strokovnjakinja je vrsto let sodelovala v delovni skupini Ocenjevanje stanja staležev rib (Scientific, Technical and Economic Committee for Fisheries v Rimu STECF) in svetovala glede ukrepov v ribištvu za zagotavljanje trajnostnega upravljanja z ribolovnimi staleži.
Leta 2015 sta s kolegom ustanovila profesionalno nevladno neprofitno organizacijo Zavod za ekološke in ihtiološke raziskave – REVIVO, kjer se je tudi zaposlila kot strokovna direktorica in vodja projektov.
Od leta 2016 je predstavnica Slovenije v Danube Sturgeon Task Force (DSTF) in od leta 2018 European Tracking Network (ETN).
Mentorira dodiplomske in podiplomske študente. Redno predava na različnih konferencah in delavnicah doma in po svetu ter objavlja strokovne in poljudno-znanstvene članke. Občasno kot zunanja predavateljica izvaja delavnice na IHE Delft (Nizozemska) o pomenu ohranjanja naravnih območij in biodiverzitete za zagotavljanje odpornosti na klimatske spremembe. V okviru projektov EVREKA I in II vodi razvoj serije terenskih delavnic za osnovne in srednje šole, preko katerih želijo mlade ozavestiti o pomenu in načinih ohranjanja vodnih ekosistemov. V letu 2018 je sodelovala tudi s FGG UL v projektu VORS, v okviru razpisa Po kreativni poti do znanja Univerze v Ljubljani, pri katerem je mentorirala študente pri raziskovanju vplivov pregrad in zagotavljanju prehodnosti za vodne organizme na reki Savi
V okviru dveh evropskih raziskovalnih projektov programa Obzorje 2020 (NAIAD in DRYvER) sodeluje z najboljšimi evropskimi strokovnjaki pri razvoju metod in orodij za trajnostno upravljanje z vodami, ter pridobljeno znanje in rešitve prenaša in aplicira v slovenskem prostoru.
dr. Nataša Atanasova
Dr. Nataša Atanasova je izredna profesorica na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in predstojnica Oddelka za okoljsko gradbeništvo UL FGG. Pokriva področja oskrbe z vodo, čiščenja odpadnih voda, zaščite voda ter trajnostnih konceptov ravnanja z vodo, kot so ponovna uporaba prečiščene vode ter obvladovanje padavinske vode v mestih z modro-zeleno infrastrukturo.
Po končanem magisteriju se je vpisala na doktorski študij na UL FGG ter doktorirala leta 2005 na področju ekološkega modeliranja vodnih ekosistemov. Pri tem se je usposabljala tako doma kot tudi na Danski kraljevi šoli za farmacijo ter na Univerzi Adelaide (Avstralija). Po končanem doktoratu se je zaposlila na UL FGG kot asistentka in raziskovalka. Leta 2009 je svojo kariero nadaljevala na Portugalskem, kjer je tri leta delovala kot raziskovalka Univerze v Algarve (v mestu Faro v regiji Algarve na jugu Portugalske) ter UNESCOvega centra za ekohidrologijo. Med letoma 2013 in 2015 je svoje delo preselila na Imperial College London, kjer je delala kot konsultantka na projektu, ki se je ukvarjal z vpeljavo trajnostne rabe vode v mestih. Med letoma 2015 in 2017 je bila Marie Curie raziskovalka na Univerzi v Gironi (Španija), kjer je vodila projekt REUCITY (Innovative technologies for resource efficient cities), ki se je ukvarjal razvojem konceptov trajnostnega upravljanja z viri (voda, hrana, energija) v mestih.
Z letom 2017 se je ponovno zaposlila na UL FGG. Kot izredna profesorica si prizadeva vpeljati interdisciplinarnost na področje voda, saj poleg matične fakultete predava tudi na Zdravstveni fakulteti, gostuje pa tudi na Biotehniški fakulteti ter Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Mentorirala oz. somentorirala je 4 doktorske ter 25 zaključnih nalog (diplome, magisteriji).
Poleg pedagoškega dela je aktivna tudi na domačih in mednarodnih projektih, ki se ukvarjajo s trajnostno rabo vode. Vodila je UL ekipo na projektih v okviru EU programa za raziskave in inovacije Obzorje 2020 (Horizon 2020), bila pa je tudi namestnica koordinatorja COST Akcije ‘Circular Cities’. Je gostujoča urednica revij z IF, ‘Water’ in ‘Blue Green Systems’ ter aktivna članica strokovnih združenj, kot sta International Water Association (IWA) in Global Water Partnership (GWP).
