dr. Uroš Krajnc
Po naključju sem se pred kratkim s sosedom spominjal knjige Mrtvi kapitali hrvaškega pisatelja Josipa Kozarca in sem jo ponovno prebral. Knjiga je izšla leta 1889. V njej je pisatelj opozoril na pomen reševanja ekonomskih problemov takratne Hrvaške, pri čemer je bil v marsičem inovativen. Kozarac je na Dunaju študiral na Visoki šoli za kulturo tal, kjer so nanj verjetno vplivale ideje ekonomista Adama Smitha in naravoslovca Charlesa Darwina.
Roman opisuje Hrvaško v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja kot pretežno poljedelsko deželo z zastarelim načinom proizvodnje. Mladi študenti so večinoma študirali pravo z namenom zaposlitve v državni ali občinski upravi, vendar je bila konkurenca za ta delovna mesta zelo velika, zato so mnogi dolgo časa opravljali brezplačno pripravništvo. Pisatelj med »mrtve kapitale« šteje slabo obdelano ali povsem neobdelano zemljo v Slavoniji.
Glavni junak romana Lešić je po Kozarčevem zgledu po odlično opravljeni gimnaziji na dunajskem kulturno-tehničnem tečaju poslušal predavanja iz nacionalne ekonomije, financ in drugih gospodarskih ved. Zaposlili se je kot pomočnik upravnika velikega posestva. Zgodba romana je razmeroma preprosta in precej idealizirana: zaljubi se in poroči z žensko, ki ga razume in mu stoji ob strani. »Mrtvi kapital« v romanu predstavlja veliko močvirje, ki ga odkupi, osuši, obdela in z njim zelo obogati.
Z današnjega vidika je razumevanje močvirja kot mrtvega kapitala zastarelo. Vendar moramo v zaščito pisatelju navesti, da je bil kot gozdar izreden ljubitelj narave in slavonskih gozdov, kar je opisal tudi v romanu Slavonske šume (Slavonski gozdovi).
Zakaj me je roman o pomenu mrtvih kapitalov ponovno pritegnil in spodbudil k razmisleku? Slovenija je v samostojnost vstopila v dobrem ekonomskem stanju, z razvito industrijo, prometom, kmetijstvom, urbanizmom, turizmom in vodnim gospodarstvom. Velike zasluge za to so imeli strokovnjaki tehničnih smeri; njihovo število je le malo zaostajalo za pravniki in ekonomisti. V samostojni Sloveniji pa smo bili priča velikim spremembam, ki so zmanjšale delež tehničnih strokovnjakov.
Če se omejim na področje vodnega gospodarstva, kjer imam največ informacij, smo po katastrofalnih poplavah na eni strani priča velikim investicijam v protipoplavne ukrepe, na drugi strani pa velikem pomanjkanju vodarskih strokovnjakov v fazah načrtovanja, gradnje in nadzora. V prihodnje se bo podoben problem pojavil tudi pri vzdrževanju teh objektov. Ali so nekateri tehnični strokovnjaki današnji »mrtvi kapital«?
Slika 1: Naslovnica knjige (foto: Uroš Krajnc)
Slika 2: Josip Kozarac (1858 –1906, vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Josip_Kozarac)