Urejanje voda. Za koga in kako?

Predavanje prof. dr. Mihaela Jožefa Tomana, častnega občana Občine Radovljica, zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, strokovnjaka za celinske vode, ekologa in biologa ter dolgoletnega podpredsednika SDZV 

15. oktober 2026 · Knjižnica Antona Tomaža Linharta v Radovljici · ob 17. uri

1. Uvod: Urejanje voda v lokalnem okolju

Predavatelj Mihael Jožef Toman je uvodoma povedal, da je v Radovljici že predaval, tokrat pa se je želel posvetiti vodi v lokalnem okolju, predvsem na območju Občine Radovljica. Zanimalo ga je, kako z vodami ravnamo in kako jih urejamo. Poudaril je, da namen predavanja ni zgolj kritika, saj imamo tudi številne dobre primere, ki jih je vredno izpostaviti.

Pozdravil je vse navzoče, med katerimi je poznal večino udeležencev. Posebej je izrazil zadovoljstvo ob udeležbi župana Cirila Globočnika in se veselil prihodnjega sodelovanja z Občino Radovljica. Pozdravil je tudi predstavnike, ki se aktivno zavzemajo za okolje v občini, ter svoje prijatelje in sokrajane.

Predavanje si je zamislil kot predstavitev stanja na področju urejanja voda, predvsem v bližnjem okolju. Govoril je o upravljanju voda oziroma o angleškem pojmu water management, ki ga je poučeval na Biotehniški fakulteti in Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.

Osnovno vprašanje, ki si ga je ves čas zastavljal, je: Za koga sploh urejamo vode in kako jih urejamo? Urejanje je lahko dobro ali zelo slabo, kar bodo pokazali tudi primeri v nadaljevanju predavanja.

Slika 2: Toman: »Bistvo urejanja voda je zaščititi ljudi, prostor in življenje v vodi ter ob njej. Če nam uspe ustrezno poskrbeti za vse tri vidike, lahko govorimo o uspešnem urejanju voda.« (foto: arhiv SDZV)

2. Vodni ekosistem ni samo struga

Prvo izhodišče je, da vodnega ekosistema ne predstavlja zgolj struga, temveč tudi brežine in celoten obvodni prostor. Prav varovanju obvodnega prostora smo v Sloveniji namenili posebno pozornost tudi na referendumu leta 2021, ko smo izglasovali njegovo posebno varstvo.

Pri urejanju voda si moramo od vsega začetka zastaviti pet temeljnih vprašanj:

1. Zakaj urejamo vode?
2. Kaj bomo z urejanjem spremenili v vodotoku?
3. Kaj se bo zgodilo z živim svetom v vodi in na kopnem?
4. Kakšne bodo posledice posegov za kakovost vode?
5. Kaj lahko naredimo, da hkrati ohranimo rečne koridorje, potoke in ekosisteme ter zaščitimo naselja?

Posebej pomembno je vprašanje kakovosti vode. Površinske vode namreč bogatijo podzemno vodo, zato kakovost površinskih voda, tako stoječih kot tekočih, pomembno vpliva tudi na kakovost podzemne vode v prihodnosti.

Vpliv človeka na kakovost voda je danes zelo velik, saj se je naš način življenja v zadnjih desetletjih bistveno spremenil. Na videz čisti potoki in reke marsikje vsebujejo številne kemične elemente in spojine, katerih vpliv na zdravje še zdaleč ni v celoti raziskan. Med njimi so tudi hormonski motilci.

Rdeča nit predavanja je misel, da voda potrebuje prostor. Če ji ga ne zagotovimo, si ga bo prej ali slej izborila sama. Zaradi dinamičnega in turbulentnega toka voda vedno išče svojo pot, ne glede na to, kako močno jo poskušamo omejiti.

Tudi življenjske združbe potrebujejo raznolik življenjski prostor. Če te raznolikosti ni, nastane nekakšna biološka puščava. Raznovrstni habitati prispevajo k boljšemu delovanju ekosistema in pomagajo ohranjati manj obremenjeno vodo. Povsem čistih voda namreč ni. Z ustreznim urejanjem vodnega prostora hkrati zagotavljamo večjo poplavno varnost naselij, ki so se skozi zgodovino razvila ob rekah in potokih.

3. Reka ne sme postati kanal

Reka nikoli ne bi smela biti obravnavana zgolj kot kanal, po katerem teče voda. Pred približno štiridesetimi leti se je v našem šolskem sistemu uveljavil izraz vodotok, ki je po predavateljevem mnenju bistveno spremenil pogled na rečne in potočne ekosisteme. Postopoma se je uveljavilo razumevanje vodotokov predvsem kot kanalov za odvajanje vode, pri čemer se je izgubljalo zavedanje o njihovem pomenu kot življenjskem prostoru. Posledično učenci in dijaki pogosto niso več razumeli, kaj pojmi, kot so reka, potok ali studenec, v resnici pomenijo.

Reka je tridimenzionalni življenjski prostor, ki ga zaznamujejo vzdolžne, bočne in navpične povezave.

• Vzdolžne (longitudinalne) povezave omogočajo pretok vode od zgornjega proti spodnjemu toku ter premikanje organizmov vzdolž reke.
• Bočne (lateralne) povezave povezujejo reko z okoliškim kopnim. Te so izjemno pomembne, saj omogočajo bogatenje podzemne vode ter prehajanje organizmov med različnimi življenjskimi okolji.
• Navpične (vertikalne) povezave potekajo skozi prodne in druge prepustne plasti v rečnem dnu. Omogočajo izmenjavo vode med strugo in podzemljem.

Če reko spremenimo v kanal, še posebej, če njeno dno zabetoniramo, se te povezave prekinejo. Voda hitro odteka iz našega okolja, namesto da bi se zadrževala in ponikala v tla. Posledično trpi podzemna voda, njene zaloge se lahko zmanjšujejo, povečuje pa se tudi nevarnost onesnaženja.

Zato mora imeti reka razgiban tok z brzicami in tolmuni, kjer se izmenjujeta hitrejši in počasnejši tok. Tudi dno mora biti raznoliko ter sestavljeno iz balvanov, večjih kamnov, proda in peska. Takšna heterogenost zagotavlja biotsko pestrost, saj si organizmi življenjski prostor najdejo tudi med posameznimi zrni sedimenta.

Pomembna je tudi obrežna vegetacija. Drevesa in grmovje s svojimi koreninami preprečujejo erozijo, hkrati pa zagotavljajo senco. Raziskovalci v zadnjih desetletjih ugotavljajo, da se vode segrevajo, kar pomeni slabšanje življenjskih razmer za vodne organizme. Z ozelenjenimi bregovi lahko temperaturo vode vsaj deloma uravnavamo.

Pomembna je tudi povezljivost rečnega sistema. V enoličnem, umetno urejenem kanalu organizmi pogosto ne morejo prosto prehajati vzdolž reke. Tok jih lahko odnese v spodnje dele, kjer se odložijo, vendar se ne morejo več vrniti. Takšna ureditev ovira njihove selitve in zmanjšuje možnosti za preživetje populacij.

Ne smemo pozabiti niti na časovno dinamiko voda, zlasti na stalno izmenjavanje visokih in nizkih vodostajev. Poplave so naravni hidrološki pojav, ki je obstajal v preteklosti in bo obstajal tudi v prihodnosti. Ključno vprašanje je, ali poplave ogrožajo urbana območja in bivališča ljudi, ki so se morda preveč približali reki ter posegli v njen naravni prostor.

4. Za koga urejamo vodne ekosisteme?

Vodne ekosisteme urejamo zaradi različnih potreb in ciljev:

1. Za ljudi: zagotavljamo varnost, pitno vodo in kakovostno bivalno okolje.
2. Za naselja in infrastrukturo: varujemo mostove, ceste, kanalizacijo in zemljišča.
3. Za gospodarstvo: omogočamo kmetijsko rabo, energetiko in turizem.
4. Za ohranjanje biotske pestrosti: varujemo ribe, nevretenčarje in obrežno vegetacijo.
5. Za prihodnje generacije: zagotavljamo odpornost ekosistemov in zmanjšujemo dolgoročne stroške vzdrževanja.

Vode moramo ohranjati tudi zato, da bi preprečili stopnjevanje vodne krize, ki se marsikje po svetu že kaže kot pomanjkanje kakovostne pitne vode.

Pri urejanju voda moramo zato vedno upoštevati temeljno načelo: dobra odločitev je samo tista, ki ne rešuje poplav na račun življenja v vodi. To je mogoče doseči tudi na številne manj invazivne, sonaravne načine.

5. Zgodovina urejanja voda

Naša civilizacija je nastala ob vodi. Mezopotamija ter območja ob izlivih in velikih rekah, kot so Nil, Mekong in Jangce, so bila pomembna središča razvoja človeške civilizacije. Reke in druga vodna telesa so omogočala razvoj življenja, kmetijstva in naselij ter pomembno vplivala na oblikovanje družb.

Če pogledamo predindustrijsko obdobje na našem območju, so bili značilni lokalni jezovi, mlini, manjši posegi v vodne tokove in omejeno namakanje. Šlo je za razmeroma mehko spreminjanje vodnega režima, pri katerem so bili posegi v obvodni prostor omejeni.

Na starih naseljih še danes pogosto prepoznamo meje nekdanjega vodnega prostora. Vidimo lahko, do kod je segala voda in kje si je reka vzela prostor. Pri številnih sodobnih naseljih pa se težave pojavijo že ob nekoliko večjih padavinah, saj so bila zgrajena na območjih, ki jih voda naravno potrebuje.

V 19. stoletju se je začelo uveljavljati tehnično razmišljanje o urejanju voda, ki se je pozneje še okrepilo. Značilni so bili regulacije rek, izsuševanje mokrišč in posegi, namenjeni predvsem kmetijstvu ter plovnosti. V Sloveniji naj bi izsušili približno 50.000 mokrišč, tako manjših kot večjih, predvsem zaradi pridobivanja kmetijskih površin.

Tudi za Ljubljano so še po drugi svetovni vojni obstajali načrti, da bi plovno pot po Savi povezali vse do Vrhnike. To bi zahtevalo poglabljanje rečnih koridorjev in prilagajanje voda plovbi.

V 20. stoletju se je uveljavila gradbena hidrotehnika. V rečnih strugah so se začeli pojavljati beton, veliki jezovi in pregrade, kanalizirane struge ter visoki nasipi za zaščito naselij.

Pogosto slišimo, da je Mura edina velika slovenska reka, ki je ostala ohranjena. Predavatelj opozarja, da to ne drži povsem. Mura je močno spremenjena, med drugim zaradi visokih nasipov, ki vplivajo na njeno delovanje in prispevajo k poglabljanju struge. Res pa je, da smo preprečili gradnjo hidroelektrarn na njej. Kljub spremembam jo danes predstavljamo kot naravno vrednoto, na katero smo lahko ponosni.

Prav na Muri se izvajajo različni projekti, povezani z NBS (nature-based solutions), torej z na naravi temelječimi rešitvami. Tudi drugod se vse bolj uveljavlja zamisel o obnovi rek in njihovi revitalizaciji.

6. Upravljanje porečij in revitalizacija rek v 21. stoletju

V 21. stoletju se vse bolj uveljavlja upravljanje celotnih porečij, ne zgolj posameznih rek. V ospredju so obnova rek oziroma revitalizacija ter na naravi temelječe rešitve (NBS).

Predavatelj je poudaril pomembno razliko med revitalizacijo in renaturacijo. Številne stvari, ki smo jih v 19. stoletju bistveno poslabšali, lahko danes revitaliziramo, ne moremo pa jih v celoti vrniti v prvotno naravno stanje. Pogosto slišimo, da bomo določena območja renaturirali, vendar to ni vedno mogoče. Lahko pa ponovno oživimo življenjske procese, ki so nekoč potekali v reki ali ob njej.

Razliko je ponazoril s primerjavo: če človeku amputirajo nogo in dobi leseno protezo, lahko znova hodi, vendar mu noga ne zraste nazaj. Podobno lahko ekosistemu ponovno omogočimo opravljanje nekaterih funkcij, ki jih je izgubil, ne moremo pa nujno povrniti njegovega prvotnega stanja. Bistveno je, da ekosistemu omogočimo ponovno delovanje naravnih procesov, ki so zanj značilni.

Za Slovenijo velja prepričanje, da je bogata z vodami in da imamo vode v izobilju. Predavatelj je opozoril, da je takšno razmišljanje nevarno. Po količini vode smo sicer razmeroma bogati, vendar smo vse bolj revni po njeni kakovosti. Prav kakovost vode je eno najpomembnejših vprašanj za prihodnost.

Kemijske analize slovenskih voda kažejo na resno onesnaženost nekaterih merjenih parametrov. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj pa tiste snovi, ki jih sploh ne merimo, medtem ko jih v Nemčiji in drugih državah že spremljajo.

Predavatelj je navedel svojo izkušnjo s konference v Berlinu pred približno osmimi leti, kjer je od raziskovalcev, povezanih z nemškim ministrstvom, slišal, da so vse nemške vode – tako podzemne kot površinske – kemijsko oporečne. Ob tem se je vprašal, kako je mogoče, da v Sloveniji približno tretjino voda ocenjujemo kot takšne s slabim kemijskim stanjem, dve tretjini pa kot takšne z dobrim stanjem. Ali gre za razlike v merjenju ali za to, da določenih analiz ne izvajamo?

Če na primer ne merimo hormonskih motilcev, lahko vodo ocenimo kot zelo dobro. Podobno velja za fekalne bakterije: če jih ne iščemo, lahko vodo razglasimo za odlično, čeprav bi po zaužitju lahko povzročila prebavne težave. To so vprašanja, ki vzbujajo dvom o poenostavljenih trditvah, da je Slovenija bogata z vodo.

Naš prostor je močno obremenjen, možnosti za napake pa je malo. Imamo alpske reke in hudournike, kraške vode, ki ponikajo ter ustvarjajo velike podzemne prostore za zadrževanje vode, in gosto poseljene doline, v katerih se srečujemo s poplavami.

V preteklosti so se ljudje pogosto naseljevali na obrobjih dolin, danes pa smo pozidali tudi njihove nižje dele. Razlogi za to so bili različni. V Savinjski dolini je bil eden od njih dostop do proda, ki so ga ljudje lahko pridobili že na domačem dvorišču in uporabili za gradnjo temeljev oziroma prvih gradbenih plasti. Tako so se naselja postopoma širila proti Savinji.

Zgodovinski posegi in posledice poplav leta 2023

V preteklosti so bili značilni predvsem naslednji posegi:

• regulacije vodotokov zaradi kmetijstva;
• urbanizacija in širjenje poselitve;
• melioracije in izsuševanje mokrišč;
• gradnja cest in železnic.

Leto 2023 je bilo na področju upravljanja voda na neki način prelomno. Po obsežnih poplavah se je začela sanacija poškodovanih območij, hkrati pa tudi širša razprava o odpornosti naselij in ekološkem stanju rek.

Takrat je minister ustanovil Svet za vode, katerega član je bil tudi predavatelj. V razpravah je večkrat poudaril, da se moramo o poplavah pogovarjati takrat, ko jih ni, da bi bili pripravljeni na njihov prihod.

Ko so poplave dejansko nastopile, smo poskušali reševati ljudi, premoženje in hiše, pogosto brez vnaprej pripravljenega načrta. Predavatelj se strinja, da so bili takrat potrebni hitri sanacijski ukrepi, verjetno tudi zahtevnejši gradbeni posegi. Vendar so od takrat minila že tri leta, podobne poplave pa smo poznali tudi iz preteklosti. Zato bi morali v tem času že resneje razmišljati o dolgoročnih projektih in boljših rešitvah.

Danes državne usmeritve že vključujejo sonaravne rešitve, varovanje poplavnih površin in habitatov. Prav zaradi pomena poplavnih površin smo se leta 2021 udeležili tudi referenduma, na katerem je približno 90 odstotkov volivcev podprlo njihovo varovanje, čeprav številni niso povsem razumeli, za kaj gre. Bistveno sporočilo je, da voda potrebuje prostor.

Pri varovanju narave sodeluje tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, ki deluje v povezavi z različnimi ministrstvi. Največji izziv pa ostaja izvedba: kako se sprejete usmeritve dejansko uresničujejo v prostoru in kakšne rezultate prinašajo.

7. Ključno vprašanje: beton ali narava?

Pri urejanju voda se pogosto pojavlja vprašanje, ali izbrati beton ali naravo. Predavatelj meni, da je takšna delitev preveč poenostavljena. Pogosto slišimo, da pri posegu nismo uporabili betona, temveč kamen, les ali drug naravni material. Vendar sama uporaba naravnih materialov še ne pomeni, da je poseg sonaraven.

Ključno vprašanje je, kje je trdna, kamnita ali betonska utrditev brežine oziroma struge res potrebna in kje je škodljiva. Na številnih območjih so bili takšni posegi po njegovem mnenju izvedeni prav tam, kjer povzročajo največ škode.

Ministrstvo je prepoznalo evropski trend uporabe na naravi temelječih rešitev oziroma NBS. To pomeni, da se pri urejanju voda vse bolj uveljavljajo sonaravni pristopi namesto agresivnih inženirskih posegov. Vendar se zastavlja vprašanje, ali smo takšen način razmišljanja res že ponotranjili. Predavatelj je izrazil dvom, da smo to spremembo v celoti dosegli.

Cilj mora biti hkrati zagotavljanje poplavne varnosti, ohranjanje naravne dinamike voda, varovanje biotske pestrosti in izboljševanje kakovosti pitne vode. Prav slednje bi nas moralo še posebej zanimati.

Ključni ukrepi na naravi temelječih rešitev (NBS)

1. Zadrževanje vode v povirjih

Vodo moramo začeti zadrževati že v povirjih, torej na območjih, kjer vodotoki nastajajo. Če ob močnejših padavinah na Polhograjskih dolomitih voda hitro odteče, lahko poplavijo Vič, Ljubljansko barje in velik del Ljubljane. Težave nastanejo tudi zato, ker se povirja ne urejajo ustrezno.

Gozdovi lahko zadržijo velik delež padavin. Predavatelj je navedel oceno, da prestrežejo oziroma zadržijo približno tretjino vode, ki pade z neba. Če bi lahko pretok v potoku ali reki zmanjšali že v prvi, ključni fazi nastajanja poplavnega vala, bi to pomenilo veliko prednost.

Zato se moramo osredotočiti na povirja, ne zgolj na doline, kjer je voda že poplavila. Ko je dolina poplavljena, z gradnjo podpornih zidov težave ne moremo vedno učinkovito rešiti. Problem je treba začeti odpravljati višje v porečju, podobno kot so to počeli nekoč in kot danes počnejo v nekaterih sosednjih državah.

2. Revitalizacija mokrišč in mrtvic

Mokrišča in mrtvice imajo pomembno vlogo pri zadrževanju vode in njenem naravnem filtriranju. Prispevajo k ohranjanju kakovosti vode, zato je njihova obnova pomemben del varovanja virov pitne vode.

3. Občasno razlivanje vode po travnikih

Voda se lahko občasno razliva po travnikih in drugih primernih površinah, zlasti ob spomladanskih, jesenskih in včasih tudi zimskih viškov vode. Takšno razlivanje ni nujno škodljivo, temveč lahko prinaša hranila in koristi kmetijskim površinam.

Že stari Egipčani so razumeli, da poplavljanje kmetijskih zemljišč z vodo iz Nila prispeva k večji rodovitnosti tal in posledično k boljšemu pridelku. Kadar je bilo padavin malo in je bil Nil nizek, je bilo tudi kmetijstvo bolj ogroženo. Na izmenjavanje rodovitnih in sušnih obdobij spominja tudi svetopisemska zgodba o sedmih debelih in sedmih suhih letih.

Poplavne vode so na zemljišča prinašale hranila, ki jih danes pogosto nadomeščamo z umetnimi gnojili.

4. Stabilizacija brežin z vegetacijo

Obrežna vegetacija deluje kot goba, saj pomaga zadrževati vodo. Korenine rastlin utrjujejo tla, zmanjšujejo erozijo in prispevajo k stabilnosti brežin. Takšne primere bomo podrobneje spoznali v nadaljevanju.

5. Meandriranje namesto izravnane struge

Naravni potok praviloma ne teče v ravni črti, temveč meandrira in ustvarja okljuke. V njem se izmenjujejo hitri in počasni deli toka. Takšna oblika struge omogoča daljše zadrževanje vode in upočasnjuje njen odtok.

V izravnani strugi lahko voda odteče bistveno hitreje, skoraj kot po toboganu. Meandriranje zato prispeva k zmanjševanju hitrosti odtekanja in k večji raznolikosti življenjskih prostorov.

6. Ohranjanje heterogenega dna

Razgibano dno, sestavljeno iz skal, večjih kamnov, proda in peska, je izjemno pomembno za življenje v vodi. Na to pogosto pozabljamo, saj pomen raznolikega dna ni omejen zgolj na ribe, temveč vključuje tudi številne druge vodne organizme.

7. Odstranjevanje starih jezov in pregrad brez funkcije

Na ministrstvu se vse bolj uveljavlja tudi zamisel o odstranjevanju starih jezov in pregrad, ki ne opravljajo več svoje funkcije. V Franciji so po predavateljevih navedbah v preteklem letu odstranili približno 274 jezov, ki niso bili več uporabni.

Takšne pregrade so nekoč služile mlinom, žagam ali manjšim hidroelektrarnam, danes pa lahko ovirajo prehod organizmov, povečujejo poplavno nevarnost in vplivajo na erozijske procese. Posledice se lahko kažejo tako pod jezom kot tudi na območju nad njim.

V Sloveniji se prav tako pojavljajo zamisli o odstranjevanju manjših jezov, po vzoru francoskih projektov. Eden od primerov je jez Močivec v Triglavskem narodnem parku, v osrčju Doline Triglavskih jezer.

Gre za približno dva metra visoko pregrado, ki je bila zgrajena v petdesetih letih prejšnjega stoletja za hidroelektrarno, ki nikoli ni začela delovati. Jez danes propada, njegova prvotna funkcija pa ni bila nikoli uresničena. Po podatkih Triglavskega narodnega parka se obiskovalci sprašujejo, čemu je sploh namenjen.

Odstranjevanje takšne pregrade je zaradi odmaknjene visokogorske lege zahtevno. Odprejo se vprašanja, kako odstraniti konstrukcijo, kako material prepeljati v dolino. Kljub zapletom ministrstvo zamisel na neki način podpira.

8. Kako urejanje voda poteka v sosednjih državah?

Sosednje države se srečujejo s podobnimi izzivi kot Slovenija, vendar se njihove izkušnje in poudarki nekoliko razlikujejo.

Avstrija

V Avstriji so dolgo časa obnavljali Donavo in njene pritoke ter gradili kanale, namenjene plovbi. To obdobje so v veliki meri že presegli. Danes se bolj posvečajo ponovnemu povezovanju rečnih rokavov, poplavnih ravnic in ribjih poti, tako na lokalni ravni kot tudi v širšem avstrijskem prostoru.

Italija

Italija ima dolgo tradicijo tehničnega urejanja voda v alpskih dolinah. Značilne so bile tudi drče, po katerih so spuščali les, kar je povzročalo težave v dolinah in prispevalo k poplavni ogroženosti, zlasti na območju Julijske krajine.

Danes se vse bolj uveljavlja pristop, pri katerem rekam namenjajo več prostora. Na nekaterih območjih ljudi celo preseljujejo iz objektov, ki so bili zgrajeni na poplavno ogroženih površinah. Pomembna je tudi obnova sistemov, ki omogočajo naravno prenašanje proda, saj so ti povezani z ohranjanjem kakovosti vode.

Če se po stari cesti iz Trbiža peljemo proti Udinam, lahko ob poti opazimo reko, ki je na prvi pogled videti, kot da je nihče ne ureja. Vendar to ne pomeni, da je prepuščena sama sebi. Prav nasprotno: vidni so številni meandri, obsežna prodišča in manjši tokovi. Obrežni prostor je ohranjen, hiše pa so umaknjene na višje ležeče bregove.

To je značilen primer sonaravnega urejanja, ki so ga v Italiji začeli uveljavljati že pred časom.

Hrvaška

Hrvaška nas na področju obnove rečnih rokavov in poplavnih gozdov v marsičem prehiteva. Ob tem razvija tudi čezmejna biosferna območja, zlasti v velikih nižinskih sistemih Save, Drave in Donave.

Vode ne poznajo državnih meja. Meje lahko določimo na zemljevidih in rečemo, da je neko območje naše, drugo pa sosedovo, vendar voda teče neodvisno od političnih meja. Posegi v Sloveniji vplivajo na vodne sisteme vse do izliva Donave, saj je Slovenija del donavskega porečja.

Zaradi slovenskih pritokov lahko vplivamo tudi na evtrofikacijo Donave. Dve tretjini slovenskih voda odtečeta v Donavo, zelo majhen delež pa v Tržaški zaliv, predvsem po porečju Soče.

Slovenija

V Sloveniji je bilo v preteklosti pogosto v ospredju čiščenje hudourniških vodotokov, hkrati pa se je zaradi nenadzorovane gradnje v dolinah zmanjševal razpoložljivi bivalni prostor ob rekah in potokih. Kdo je za to odgovoren, predavatelj ni želel presojati. Dejstvo je, da imamo danes takšno stanje, kot ga imamo, in da se srečujemo s poplavami.

Po poplavah se je okrepil pritisk po čim hitrejši sanaciji. Ljudje želijo predvsem zaščitne zidove in utrditve, ki bi zavarovale njihove domove. Vendar še vedno prevladujejo gradbeni posegi in prepričanje, da je treba vodo čim hitreje odvesti.

Če z ukrepom zaščitimo svoje območje, hkrati pa povečamo poplavno ogroženost nižje ležečih območij, takšna rešitev ni ustrezna. Kljub temu se struge še vedno kanalizirajo, saj pogosto ne upoštevamo dovolj posledic hitrega odvajanja vode za celotno porečje.

Med ključnimi težavami so pomanjkljivo načrtovanje, kanaliziranje strug, nepotrebne pregrade in predvsem pomanjkanje znanja o naravnih procesih.

Predavatelj se je vprašal, kako izboljšati ozaveščenost ljudi. Slovensko društvo za zaščito voda (SDZV), katerega podpredsednik je, si že desetletje prizadeva za ozaveščanje javnosti, vendar se mu včasih zdi, da napredek ni dovolj velik. Po njegovem mnenju bi se morali strokovnjaki redno pojavljati v medijih in javnost neprestano izobraževati.

Kot primer je navedel šolske naloge, pri katerih morajo otroci narisati potok. Po njegovi oceni jih kar 90 odstotkov nariše kanal. To kaže, da otroci naravnega potoka pogosto sploh ne poznajo več.

Ob tem se lahko vprašamo, kaj pa podporni zid oziroma škarpa pred Kamno Gorico. Tudi takšen poseg je lahko del sonaravne rešitve, če je na določenem mestu nujen za zaščito ceste ali druge infrastrukture. Pomembno je, da trde posege uporabljamo tam, kjer so res potrebni, drugje pa ohranimo mehkejše rešitve.

Na desnem bregu Lipnice je na primer travnik, na katerega se lahko voda ob visokih vodostajih razlije. Če se ob potoku odpravimo navzgor, lahko opazimo, da so tudi številne druge brežine urejene na podoben način.

V preteklosti sta bili na potoku zgrajeni dve pregradi, ki sta povzročili nekaj težav. Kljub temu je za Kamno Gorico pomembno, da si je Lipnica že zgodovinsko izoblikovala globoko strugo, ki je ni bilo treba dodatno urejati. Ljudje so se naseljevali na višjih območjih, kar je pomagalo ohraniti naravni vodni prostor.

Posebnost območja so tudi rake in mlinščice, povezane z nekdanjo obrtno dejavnostjo, na primer s pogonom mehov v kovačnicah. Njihova velika prednost je ohranjeno peščeno in deloma kamnito dno, ki zagotavlja izjemno raznolik življenjski prostor. V rakah in mlinščicah skozi Kamno Gorico se je tako ohranilo pestro življenje.

Na fotografiji izvira Lipnice je mogoče opaziti tudi staro pregrado, ki je danes skoraj neopazna, saj je narava sčasoma zabrisala njene sledi. Kljub temu je zelena barva vode na izviru zaskrbljujoča.

Vzroka za takšno stanje ne moremo odpraviti zgolj z urejanjem struge. Potrebno je ustrezno upravljanje celotnega porečja. Jelovica je namreč obremenjena s hranili in drugimi nevarnimi snovmi. V izviru Lipnice se pogosto pojavljajo nitrati, kar se kaže tudi v povečani rasti organizmov in izrazito zeleni barvi vode.

 

 

Zeleno obarvanje lahko kaže na evtrofikacijo oziroma prekomerno obremenjenost vode s hranili. To je opozorilo, da je treba pozornost nameniti širšemu območju porečja, ne zgolj samemu izviru.

/Opomba o izrazih: Rake so umetni vodni kanali, namenjeni predvsem pogonu industrijskih obratov, žag, kovaških mehov, stop in pozneje tudi hidroelektrarn. Izraz je pogost zlasti na Idrijskem in Gorenjskem. Mlinščica je umetni vodni kanal, prvotno namenjen pogonu mlinov, pogosto pa je povezoval več mlinov zaporedoma./

Pomen gospodarjenja z gozdovi

Za ohranjanje dobrega stanja Lipnice je zelo pomembno tudi preprečevanje vleke lesa po hudournikih Jelovice in odlaganja lesnih ostankov v struge.

Pred približno šestdesetimi leti in še prej so morali lastniki gozdov nad Kamno Gorico pred jesenskimi poplavami odstraniti vejevje, ki je padlo v hudournike. Pozneje se ta praksa ni več redno izvajala.

Danes gozdarji lastnike gozdov znova opozarjajo na pomen takšnega ravnanja. To kaže, da se postopoma vračamo k odgovornejšemu upravljanju povirij in vodnega prostora.

Ribiško upravljanje in vidre

Na Lipnici se izvaja tudi ribiško upravljanje, med drugim v obliki muharjenja po načelu »ujemi in spusti«. Predavatelj je pripomnil, da je danes morda vse manj rib, ki bi jih bilo mogoče ujeti in nato spustiti, saj so se pojavile vidre, ki se prehranjujejo z njimi.

Kljub temu pričakuje, da se bo stanje sčasoma izboljšalo. Lipnica zaradi načina urejanja in ohranjenih naravnih značilnosti še vedno predstavlja živ ekosistem.

Navadni koščak – dragocen prebivalec Lipnice

Lipnica je tudi eno zadnjih zatočišč navadnega koščaka, vrste raka, ki so ga pred približno petdesetimi leti ljudje pogosto jedli ob nedeljah.

Njegova populacija je pozneje skoraj izginila zaradi račje kuge, ki jo prenaša ameriška vrsta raka, vnesena v Slovenijo zaradi prehranske uporabe. S to tujerodno vrsto se je razširila bolezen, ki je močno prizadela domače rake. Vendar bolezen ni dosegla Lipnice in njenih potočnih pritokov, zato se je tam populacija navadnega koščaka ohranila.

V okviru upravljanja Lipnice poteka tudi monitoring navadnega koščaka, pri katerem sodelujeta Zavod za ribištvo Slovenije in Nacionalni inštitut za biologijo (NIB).

Populacijo spremljajo z lovom s pastmi oziroma vršami, s katerim ocenjujejo število in velikost osebkov ter razmerje med samci in samicami. Na podlagi teh podatkov lahko ocenjujejo tudi možnosti za razmnoževanje in stanje populacije. Izvajajo še nočne preglede s svetilkami, saj so raki pretežno nočne živali.

V zadnjem času se populacija kljub temu zmanjšuje. Ena pomembnejših groženj je segrevanje vode, saj navadni koščak potrebuje hladno vodo s temperaturo pod 18 °C.

V nekaterih tolmunih, na primer v Grabnarici in Lipnici proti Kamni Gorici ter nižje po toku, se lahko voda preveč segreje. Po sotočju s Kroparico rakov ni več, prav tako jih ni v desnem pritoku Lipnice, imenovanem Rečica. Tam so izginili zaradi drobnega sedimenta, ki poškoduje njihove dihalne organe.

Lipnica tako nazorno pokaže, da ohranjanje vodnega ekosistema zahteva povezovanje sonaravnega 

urejanja struge, skrbnega upravljanja gozdov, spremljanja kakovosti vode in varovanja posameznih živalskih vrst.

10. Begunjščica: ko hudournik postane kanal

Drugi primer je Begunjščica, ki bi lahko bila urejena podobno kot Lipnica. Prostor ob njej ni tako ozek, da bi ga lahko povsod opredelili kot kanjon, v katerem bi bila poselitev neizogibno omejena. Na številnih mestih je bila poselitev dejansko umeščena v vodni prostor ali celo neposredno v strugo potoka.

 

 

Tehnično utrjen koridor

Begunjščica je lokalni primer, ki odpira razpravo o mejah trde regulacije vodotokov. Na urejenih odsekih vidimo prostorsko omejeno strugo s trdimi brežinami, mestoma pa tudi utrjeno dno. Postavlja se vprašanje, na podlagi katerih podatkov je bil izračunan pretok, ki naj bi ga takšna struga še lahko prevajala, ne da bi voda presegla višino zaščitnih zidov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vsak izračun temelji na določenih podatkih in predpostavkah, ki niso nikoli povsem natančni. Zato se moramo vprašati, ali je bila izbrana rešitev res najbolj ustrezna.

Za takšno ureditev so značilni:

• trde brežine in mestoma utrjeno dno;
• malo prostora za prod, tolmune in obrežno vegetacijo;
• omejene možnosti za razvoj vodnih organizmov;
• hitro odvajanje vode skozi naselje.

Ključno vprašanje ni, ali je zaščita ljudi in objektov potrebna. Vprašanje je, ali mora biti celoten odsek urejen tako togo in ali bi lahko varnost na izbranih mestih združili z bolj raznolikim dnom, naravnejšimi brežinami in prostorom za visoko vodo.

Razmisliti bi morali tudi o možnostih razlivanja vode ali vzpostavitvi suhega zadrževalnika, ki bi bil lahko izjemno pomemben za naselje, umeščeno neposredno v vodni prostor. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali smo takšne možnosti sploh ustrezno preučili in uresničili.

Utrjene brežine, ozek profil struge in brzice brez tolmunov zmanjšujejo naravno raznolikost ter omejujejo procese samočiščenja vode. Ureditev je na prvi pogled videti varna, vendar lahko ustvari vodno puščavo, v kateri ni ustreznih življenjskih razmer za vodne organizme.

Predavatelj je opozoril, da njegova kritika ni usmerjena proti potrebi po zaščiti ljudi in objektov, temveč proti načinu izvedbe, ki lahko povzroči dodatne okoljske težave.

Primeri problematičnih ureditev

Kot primer je navedel poseg v Triglavskem narodnem parku pri Bohinjskem jezeru, kjer je bila zgrajena kamnita in lesena zložba. Čeprav so bili uporabljeni naravni materiali, je bil poseg po predavateljevi oceni neustrezen z vidika delovanja vodnega ekosistema.

 

 

 

 

 

 

 

 

Namen ureditve je bil preprečiti prekomerno prenašanje proda v Bohinjsko jezero. Ugotovili so namreč, da se zmanjšuje njegova prostornina, zato so želeli preprečiti, da bi se jezero zaradi kopičenja proda sčasoma osušilo.

Pri izvedbi so brežino in dno močno utrdili. Zaradi tega je bilo življenjskega prostora za organizme zelo malo oziroma ga skoraj ni bilo. Hkrati se je zmanjšala možnost naravnega zadrževanja sedimenta in hranil, voda pa je lahko hitreje odtekala iz odseka.

Predavatelj je opozoril tudi, da je lahko vir organske snovi v vodi celo gozd. Organska snov se namreč razgrajuje, pri tem pa se porablja kisik, ki ga večina vodnih organizmov potrebuje za preživetje. Zato je treba pri upravljanju vodnega okolja upoštevati tudi naravne procese, ne zgolj vidne znake onesnaženja.

Podobne težave se pojavljajo še drugod po Sloveniji, tudi pri rešitvah za premostitev cest, na primer v Ljubljani.

Ne gre torej za splošno nasprotovanje vsem posegom, temveč za opozarjanje na njihove posledice. Med najpogostejšimi težavami so:

• Enoličen profil struge: podobna širina in naklon skozi daljši odsek zmanjšujeta raznolikost in lahko ovirata prehajanje organizmov.
• Utrjene brežine: zmanjšujejo stik med vodo, obrežjem in koreninskim pasom ter otežujejo prehajanje vodnih živali na kopno.
• Homogeno dno: odsotnost tolmunov, večjih kamnov in zavetij pomeni manj življenjskega prostora za živali.
• Hiter prenos vode: voda in plavine se hitro odvajajo dolvodno, kar lahko povečuje obremenitve nižje ležečih območij.
• Pomanjkanje senčenja: obrežni pas brez vegetacije ne omogoča učinkovitega blaženja temperaturnih nihanj.

11. Mit: Čim hitreje voda odteče, tem varneje je

Prepričanje, da je treba vodo čim hitreje odvesti, je po predavateljevem mnenju ena pomembnejših zmot pri urejanju voda.

Hitro odvajanje vode lahko lokalno zniža gladino, vendar hkrati poveča konico poplavnega vala dolvodno. Voda se namreč hitreje prenese na območja, kjer lahko povzroči nove težave.

Nasprotno pa zadrževanje in razprševanje vode zmanjšujeta ter časovno zamakneta konico poplavnega vala. Za to potrebujemo prostor in ustrezno načrtovanje.

Najprimernejša rešitev je pogosto kombinacija obeh pristopov: trdno zaščito uporabimo tam, kjer je nujna, naravne procese pa ohranimo povsod, kjer je to mogoče.

Poplav ne moremo odpraviti. Lahko pa zmanjšujemo izpostavljenost ljudi in objektov, njihovo ranljivost ter višino nastale škode.

Glavno sporočilo je, da varnost ne zahteva, da je vsak meter rečne struge enako togo urejen. Obstajajo tudi drugačni načini zaščite.

Kakšna bi bila boljša rešitev za isti prostor?

Namesto enolične in močno utrjene struge bi lahko:

• ohranili naravno prodnato dno in omogočili premeščanje manjših naplavin;
• razširili strugo na mestih, kjer v neposredni bližini ni ogroženih objektov;
• vzpostavili izmenjavanje brzic, plitvin, tolmunov in zavetij, pomembnih za življenje v reki;
• utrdili brežine le na izbranih mestih ob objektih, mostovih in drugih kritičnih točkah;
• ozelenili obrežne police z avtohtonim grmovjem in drevjem;
• spremljali erozijo, premikanje proda, stanje habitatov in učinke ukrepov ob visokih vodah.

Cilj ni ustvariti divjega potoka brez vsakršne zaščite, temveč varen vodotok, ki ohranja čim več naravnih funkcij. Prav te funkcije lahko dolgoročno prispevajo tudi k večji varnosti ljudi.

12. Porečje kot goba: upočasni, razprši in shrani

Celotno porečje si lahko predstavljamo kot gobo, ki vodo prestreza, zadržuje in postopoma prepušča v tla. Takšen sistem zmanjšuje hitrost odtekanja ter pomaga blažiti tako poplave kot sušo.

Pomembni so predvsem naslednji elementi:

• Gozdovi in tla: prestrezajo padavine ter omogočajo pronicanje vode v tla.
• Mokrišča in poplavne ravnice: začasno shranjujejo vodo ob visokih vodostajih.
• Stranski rečni rokavi: zagotavljajo več prostora za vodo in upočasnjujejo tok.
• Zadrževalniki: pomagajo nadzorovano zmanjševati konice poplavnih valov.
• Mestne površine: z uporabo prepustnih površin in deževnih vrtov omogočajo zadrževanje padavinske vode.

Tudi mesta lahko zadržujejo vodo

Vsaka streha, parkirišče in zelenica je del porečja. Tudi v urbanem okolju lahko s premišljenim načrtovanjem pomembno vplivamo na odtekanje vode.

Med možnimi ukrepi so:

• uporaba prepustnih tlakov namesto popolnega zatesnjevanja površin;
• ureditev deževnih vrtov in drevoredov z zadostno prostornino za zadrževanje vode;
• ozelenitev streh in zbiranje deževnice;
• ureditev odprtih jarkov z vegetacijo;
• načrtovanje varnih poti za odvajanje presežne vode ob ekstremnih padavinah.

Cilj je, da se v kanalizacijo in potoke naenkrat steka manj vode.

Ko vodi vrnemo prostor, lahko dosežemo bistveno manjše konice poplavnih valov. Meteorologi in raziskovalci opozarjajo, da se bomo vse pogosteje srečevali z močnimi padavinami in daljšimi sušnimi obdobji. Izmenjevanje nalivov in suše bo zato vse pomembnejši izziv.

 

 

 

 

 

 

Z ustreznim urejanjem porečij lahko dosežemo več kot zgolj večjo poplavno varnost:

• Manjše poplavne konice: voda se lahko razlije na večji površini.
• Boljšo kakovost vode: z usedanjem hranil in naravnimi procesi samočiščenja.
• Več življenja v vodi in ob njej: z ohranjanjem habitatov za ribe, ptice in nevretenčarje.
• Manjši stres zaradi suše: zadržana voda ostaja na voljo v krajini.
• Kakovostnejši življenjski prostor: naravne površine omogočajo rekreacijo, hlajenje in ohranjanje krajinske vrednosti.

13. Sotočje Sav: ohranitev naravne in kulturne vrednote

Sotočje Sav je pomembno območje, na katerem bi morali ohraniti naravne rečne procese in kulturno dediščino. Med ključnimi cilji so varovanje prodišč, omogočanje bočne erozije ter naravnega odlaganja sedimenta.

Pomembno je ohraniti tudi raznolike habitate, kot so mrtvice, mokrišča, izviri, meandri in obrežni pasovi. Območje mora ostati tudi del poplavnega prostora, zato je treba preprečiti novo pozidavo na najpomembnejših površinah.

Slika 15: Dolgoletni podpredsednik SDZV Mihael J. Toman je na primeru Sotočja Sav opozoril na nujnost ohranitve naravnih rečnih procesov in kulturne dediščine. (foto: arhiv SDZV)

1. Zavarovati osrednje območje: preprečiti novo pozidavo, nasipavanje in utrjevanje najobčutljivejših delov.
2. Obnoviti naravne povezave: ponovno povezati stranske rokave, mokrišča, reke in poplavno ravnico.
3. Ohraniti prod: omogočiti naravno premeščanje sedimenta in nastajanje prodišč.
4. Varovati vodni režim: zagotoviti ustrezen pretok, prehodnost in delovanje ribje steze.
5. Usmerjati obiskovalce: poti in opazovališča umakniti od drstišč ter mirnih habitatov.
6. Spremljati stanje območja: redno spremljati morfologijo, vegetacijo, ribe, temperaturo vode in obseg obiska.

Sotočje bi moralo ostati delujoč rečni ekosistem, ne zgolj kulisa za turistično infrastrukturo.

14. Šest vprašanj pred vsakim posegom v vodni prostor

Pred vsakim posegom bi si morali projektanti, občine in javnost zastaviti šest ključnih vprašanj.

1. Kaj varujemo in pred katerim scenarijem?

Najprej moramo vedeti, zakaj poseg sploh načrtujemo. Ali želimo preprečiti poplave, zmanjšati erozijo ali zaščititi infrastrukturo? Brez jasnega cilja ne moremo izbrati ustrezne rešitve.

2. Kako bo ukrep vplival na vodni ekosistem gorvodno in dolvodno?

Ne smemo gledati zgolj na svoje območje. Upoštevati moramo posledice za celotno porečje in za območja, ki ležijo nad posegom ter pod njim.

3. Ali lahko vodi zagotovimo več prostora?

Pri tem moramo upoštevati značilnosti obvodnega prostora. Urejanje na urbanem območju se razlikuje od urejanja na kmetijskih površinah ali na območjih, kjer voda naravno poplavlja.

4. Kako bomo ohranili življenjske razmere v strugi in ob njej?

Ohraniti moramo vitalno rečno dno, naravne brežine, senco in prehodnost za organizme.

5. Kaj se bo dogajalo ob nizkih vodah in suši?

Pomembno je razmišljati tudi o obdobjih, ko vode primanjkuje. V Sloveniji je vse več potokov, ki presihajo. Po predavateljevih navedbah je približno 15.000 kilometrov strug suhih.

Zastaviti si moramo vprašanje, kaj se dogaja v takšnih strugah. Če je dno zabetonirano, je življenjski prostor močno osiromašen. V naravnem, nebetoniranem dnu pa se lahko tudi v obdobjih brez površinske vode ohranja življenje v medzrnskem prostoru.

Primer je mlinščica nad Kamno Gorico. Tudi ko v njej ni vode, se v prostoru med zrni sedimenta ohranja veliko življenja, med drugim tudi raki.

6. Kako bomo spremljali učinke in prilagajali ukrepe?

Vsak poseg bi moral vključevati spremljanje rezultatov. Na podlagi ugotovitev bi morali biti sposobni ukrepe po potrebi tudi spremeniti.

Če na ta vprašanja nimamo ustreznih odgovorov, je bolje, da s projektom počakamo, kot da izvedemo neustrezno rešitev.

15. Kaj lahko zahtevamo občani?

 

 

 

 

 

 

Občani lahko z dobrimi vprašanji pomembno prispevamo k izboljšanju projektov. Bolje je počakati na kakovostno rešitev, kot pa izvesti poseg, ki povzroči več škode kot koristi. Potrebujemo dobre projekte, ki upoštevajo posebnosti vodnega prostora.

Zahtevati bi morali:

• Jasno predstavljene cilje in alternative: javnost mora razumeti, zakaj je poseg potreben in katere možnosti so bile preučene.
• Podatke za celotno porečje: vodotoka ne moremo ustrezno urejati, če upoštevamo zgolj posamezen odsek.
• Oceno vplivov gorvodno in dolvodno: upoštevati je treba značilnosti gozdov, kmetijskih površin, naselij in drugih delov porečja.
• Presojo ekološkega stanja in habitatov: poseg mora upoštevati vplive na rastline, živali in kakovost vode.
• Ohranjanje prostora ob vodi: ustrezno prostorsko načrtovanje je za občine izjemno pomembno.
• Načrt vzdrževanja: določiti je treba, kdaj, kje in v kakšnem obsegu so posegi potrebni, ne pa izvajati pretiranega čiščenja.
• Spremljanje po izvedbi: preverjati je treba, ali ukrep dosega zastavljene cilje.
• Vključevanje lokalnega znanja in stroke: sodelovati morajo vodarji, inženirji, hidrotehniki, biologi, ekologi in drugi strokovnjaki.

Predavatelj je posebej opozoril na pretirano odstranjevanje obrežne vegetacije z bagri. Takšni posegi lahko porušijo naravno ravnovesje. Po drugi strani pa lahko tudi odlaganje lesnih ostankov v strugo povzroči težave, saj se ob razgradnji sproščajo hranila, ki lahko dolgoročno prispevajo k evtrofikaciji in slabšanju kakovosti pitne vode. Vzdrževanje mora biti zato strokovno načrtovano in prilagojeno posameznemu okolju.

Bistveno vprašanje za občane ni, ali nasprotujemo varnosti, temveč: Ali je izbrana rešitev najvarnejša za celotno porečje?

16. Predlog za Radovljico: od posameznih posegov do celovitega vodnega načrta

Za Občino Radovljica bi bilo smiselno pripraviti celovit vodni načrt, ki bi posamezne posege povezal v skupno strategijo upravljanja voda.

Predavatelj je predlagal štiri ključne korake:

1. Priprava karte tveganj in priložnosti za Radovljico: določiti kritične točke, površine za razlivanje vode in ekološko pomembne odseke.
2. Izvedba pilotnega projekta: izbrati odsek, na katerem bi izvedli sonaravni poseg ali uredili urbano rešitev za zadrževanje vode, ter spremljati njegove učinke.
3. Priprava pravil za vzdrževanje: določiti, kdaj, kje in v kakšnem obsegu posegati v vegetacijo ter odstranjevati naplavine.
4. Vzpostavitev javnega spremljanja: urediti fotografske točke, izvajati meritve ter pripraviti poročila po obdobjih visokih in nizkih voda.

Majhen in dobro spremljan pilotni projekt je lahko vrednejši od velikega ukrepa, pri katerem se iz izkušenj ne učimo.

17. Sklepno sporočilo predavanja

Voda potrebuje prostor, skupnost pa potrebuje varnost. Dobra ureditev mora omogočiti oboje.

Pri tem imajo pomembno vlogo strokovnjaki, ki so pripravljeni deliti svoje znanje in izkušnje, ter občani, ki razumejo pomen vodnega prostora in sodelujejo pri sprejemanju odločitev.

Ključno sporočilo predavanja je, da lahko poplavno varnost zagotavljamo tudi z ohranjanjem naravnih procesov. Namesto da vodo vedno znova poskušamo čim hitreje odvesti, ji moramo tam, kjer je to mogoče, omogočiti zadrževanje, razlivanje in naravno delovanje.

Le s celovitim upravljanjem porečij, premišljenim načrtovanjem in sodelovanjem stroke ter lokalne skupnosti lahko dolgoročno ohranimo kakovost vode, biotsko pestrost in varnost ljudi.