Viktor Markelj: Bridges -mostovi
Uroš Krajnc
Čisto po naključju se pol leta po objavi mojega bloga Mesta ob rekah in mostovi znova posvečam temi mostov. Mostovi so z vodo povezani predvsem kot objekti, ki premoščajo površinske vode, sicer naravne ovire v prometu ljudi in blaga. Vendar njihova vloga še zdaleč ni samo tehnična in prometna. Mostovi povezujejo kraje, ljudi in skupnosti, so pomemben del kulturne krajine ter pogosto postanejo prepoznavni simboli mest in prostora, v katerem stojijo. Njihova arhitekturna in konstrukcijska zasnova odraža tudi čas, v katerem nastajajo, ter ustvarjalnost in znanje inženirjev.
Mostovi pa lahko skrivajo tudi zanimive zgodbe, ki jih odkrijemo šele med njihovim načrtovanjem in gradnjo. Predhodne raziskave namreč lahko prinesejo nova spoznanja o prostoru in njegovih naravnih značilnostih, tudi podzemnih vodah. Aktualen primer so raziskave na Krasu, do katerih je prišlo med gradnjo objektov na drugem tiru železniške proge Divača-Koper.
V Zavodu za kulturo, ki domuje v gradu Slovenska Bistrica, je na ogled odprta razstava Viktor Markelj: Bridges – mostovi. Obiskovalci razstave prejmejo tudi zbornik.
Premostitve, ki povezujejo Slovenijo
Med slovenskimi realizacijami so predstavljeni: Most čez Muro (2003), Nadvoz v Gruškovju (2004), Puhov most čez Dravo na Ptuju (2007), Viadukt Ljubno – sever (2007), Nadvoz 4-6 v Slivnici (2008), Viadukt Šumljak (2009), Most čez hidroelektrarno Arto – Blanca (2009), Viadukt Lešnica – sever (2007), Most čez Savinjo v Laškem (2021), Železniški viadukt Pesnica (2023) in Most čez Savinjo na Polulah v Celju (2026).
Mostovi za pešce in kolesarje so drugačni
V tej skupini so predstavljeni: Studenška brv (2007), Brv čez Sočo v Bovcu (2007), Mariničev most v Škocjanskih jamah (2010), Ribja brv v Ljubljani (2014), leseni mostovi v Bistriškem vintgarju (2018)in Most Ceršak (2025).
Zahtevnejše konstrukcije niso samo mostovi
Med zahtevnejšimi konstrukcijami, ki niso mostovi, so predstavljeni Južni portal predora Golovec, protivetrna zaščita skakalnice v Obersdorfu (2019), Stadion Celje (2003), tunel Škofije (2006), Galerija Meljski hrib v Mariboru (2012) in Razgledni stolp Kristal v Rogaški Slatini (2024).
Prihodnost se začne z idejo
Med projekti, ki napovedujejo prihodnost, so Viadukt Velunja 1 pri Podgorju pri Slovenj Gradcu (v gradnji), Most čez Savo v Brežicah, Most čez Dravo v Zavrču, Most Ada Huja v Beogradu, Viseča brv v Celju in Huzarska brv v Mariboru.
Nagrade
Predstavljenih je tudi več slovenskih in mednarodnih nagrad, ki potrjujejo kakovost in prepoznavnost inženirskega dela.
Predstavitev avtorja
Slika 10: Viktor Markelj (foto: Borut Peterlin)
Viktor Markelj je eden najvidnejših slovenskih mostnih inženirjev. Njegovo delo je skoraj v celoti posvečeno projektiranju mostov, pri čemer združuje tehnično natančnost, inovativnost in občutek za prostorsko oblikovanje. V svoji karieri je soustvaril številne prepoznavne mostove doma in v tujini, ki so postali pomemben del sodobne infrastrukturne in arhitekturne krajine.
Markelj je leta 1982 diplomiral na Fakulteti za gradbeništvo v Mariboru, leta 2016 pa je na isti fakulteti tudi doktoriral. Njegova doktorska disertacija je nosila naslov Inovativne metode pri gradnji mostov po tehnologiji postopnega narivanja. Leta 1990 je skupaj z Marjanom Pipenbaherjem ustanovil inženirski biro Ponting, potem ko sta zapustila podjetje Gradis. Od leta 2003 je habilitirani predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, kjer svoje znanje prenaša na nove generacije inženirjev. Živi v Slovenski Bistrici in ostaja pomembna osebnost slovenskega in mednarodnega mostograditeljstva.
Med njegove najodmevnejše projekte sodijo Most na Adi v Beogradu (2012), Puhov most na Ptuju (2007) in dvižni most za pešce in kolesarje na otok Ołowianka v Gdansku (2017). Ti projekti potrjujejo njegov mednarodni ugled ter sposobnost povezovanja zahtevnih inženirskih rešitev z estetsko in uporabniško vrednostjo mostu.
Iz intervjuja v knjigi povzemamo nekaj misli
Kako ste sploh prišli do gradbeništva?
Po gimnaziji še vedno nisem vedel, kaj bi študiral. Prijavil sem se na elektro in gradbeno fakulteto, na obeh so me sprejeli. Na koncu sem se, predvsem na prigovarjanje enega od treh starejših bratov, odločil za gradbeništvo. Eden je elektroinženir, drugi strojnik, tretji matematik, tako da mi je gradbeništvo nekako ostalo. Danes mislim, da sem se odločil prav.
Se spomnite, kdaj ste se prvič srečali z mostovi?
Ob koncu študija me je pokojni profesor Ačanski leta 1980 povabil delat v Gradisov biro, takrat edini večji biro za načrtovanje mostov v Sloveniji. V Gradisu sem ugotovil, da me projektiranje, predvsem mostov, zelo zanima.. V biroju sem delal osem let in že takrat dobil svoje projekte – na štirih objektih sem bil odgovorni projektant.
Kakšni so bili začetki biroja Ponting?
Biro sva s kolegom Marjanom Pipenbaherjem ustanovila še v času bivše države v začetku leta 1990, verjetno kot prvi zasebni biro za načrtovanje mostov, torej infrastrukturnih objektov, ki so se gradili v domeni države. V tistem času je bila večina mostov izvedena iz montažnih nosilcev, kjer so se že kazale pomanjkljivosti v trajnosti takega načina gradnje. Zato sva se posvetila novim tehnologijam, ki so zagotavljale trajnejšo gradnjo. Te, v Sloveniji nove načine gradnje, sva pomagala vpeljevati v gradbena podjetja, ki so predvsem pri začetku programa gradnje avtocest potrebovala nove večje kapacitete.
Imate impresiven seznam referenc. Koliko mostov, mostičkov, brvi, viaduktov se je nabralo?
V biroju smo v letu 2026 že presegli številko projekta 600, kar pa seveda ne pomeni, da je toliko objektov tudi zgrajenih, saj gre tudi za idejne projekte, ki še niso ali celo ne bodo nikoli realizirani. V petintridesetih letih pa se je nabralo več kot 100 večjih omembe vrednih zgrajenih objektov, nekaj zanimivih projektov pa je pred ali že v gradnji.
Kateri vam je najlepši, najzahtevnejši, najljubši?
Osebno sem z mislimi pri tistih, s katerimi se prav zdaj ukvarjam. Največji pečat v spominu pa pustijo mostovi, pri katerih si največ doživel, vložil največ napora ali časa. Med večjimi mostovi bi izbral Puhov most v Sloveniji, v tujini pa most Ada v Beogradu. Pri mostovih za pešce in kolesarje pa ne morem mimo dvižnega mostu v Gdansku.
Kaj je pri projektiranju mosta ključno: varnost, funkcionalnost, videz, cena, trajnost …? Morda uravnotežena kombinacija vsega?
Vitruvijevemu reku uporabnost, trdnost in lepota, kar velja še danes, ste dodali še ceno in trajnost. Brez gospodarnosti v celotni življenjski dobi danes več ne gre. Danes je dodana tudi gradnja vzdržna do narave in ljudi. Ključ je prava mera oziroma kot pravite, uravnotežena kombinacija. Temu pravimo tudi umetnost konstruiranja.
In kaj je lepo?
Nekdo je izjavil, da moda ni lepa. Če bi bila lepa, se ne bi neprestano spreminjala. Največji izziv je, da se najde pravo mero. Pri mostovih običajno velja znani rek: manj je več. Kar lahko brez škode odstraniš, na mostu ni potrebno.
Konstrukcija mora slediti fiziki in gradbeni mehaniki, hkrati pa ne sme biti pretirano vitka, saj lahko to vpliva na trajnost, uporabnost ali udobje.
Na kaj ste v karieri najbolj ponosni?
Na biro, ki je preživel 35 let, izobrazil mlade inženirje, ki imajo veselje do dela, stroke, načrtujejo nove mostove, ki se bodo gradili v prihodnosti … In na objekte, zgrajene po naših zamislih.