Kratek uvod
Mihael Brenčič
Med potepanjem po svetu pogosto naletiš na kakšno presenečenje. Ta so lahko pozitivna, na žalost pa tudi negativna, vendar pa na tem mestu ne bom pisal toliko o dogodivščinah kot o presenečenjih, ki so povezana z mojo stroko in mojo znanstveno radovednostjo.
Rad potujem, tako kot številni, ne maram pa turističnih agencij, zato se s Kristino večinoma potikava naokoli z avtom in v svoji režiji. Najine poti so pestre, čeprav to niso potovanja v eksotične kraje in do znamenitih ter razvpitih turističnih destinacij. Glede na najino starost pa tudi ne spiva več pod kakšnim grmom ali v avtomobilu. Leta naredijo svoje in vsaj nekaj osnovnega udobja si vedno privoščiva. A pustimo razglabljanja o naravi potovanj ob strani in se dotaknimo namena tokratnega zapisa. Potovanja v lastni režiji omogočajo tudi improvizacijo in hitro spremembo potovalnega načrta. Če zagledaš kaj zanimivega, zaviješ s poti in si to ogledaš, kaj takšnega pri organiziranih potovanjih ni mogoče. Takšna zavijanja s poti mi pogosto ponudijo vpoglede, ki jih sicer ne bi bilo. In najine stranpoti so pogosto povezane z vodo.
Te poti so povezane z raziskovanjem tradicionalnih rab vode, z razumevanjem oskrbe s pitno vodo in rabo vode za namakanjem, s tem, kako v nekem prostoru razumejo vodo in kako so z njo ravnali v preteklosti. To lahko spoznaš le na licu mesta, noben še tako dober zapis ti tega ne pojsni tako natančno in tako široko, kot tvoja neposredna izkušnja. Skoraj vedno, ko na potovanjih naletim na kakšno zanimivost, se nato doma lotim natančnega študija tega, kar sem si ogledal in kar sem dokumentiral. Pogosto obžalujem, da literature nisem preučil že pred potjo, ne tako redko pa pridem do spoznanja, da o tem, kar sem videl, niti ni veliko znanega. Zlasti umanjkajo resne in poglobljene strokovno znanstvene analize, ki me najbolj zanimajo.
Zapuščanje načrtovanih poti me je v preteklih letih pripeljalo tudi do rimskih vodnjakov. Vendar pri tem praviloma ne gre za prave ostanke rimske civilizacije, temveč za specifično poimenovanje starih sistemov za zajem vode. V ljudskem izročilu na Balkanu, pa tudi v srednji Evropi, se je za zajetja vode, ki so jih ljudje uporabljali že globoko v preteklosti, uveljavil izraz rimski vodnjak, rimski vrelec, rimski izvir in podobno. Zelo pogosto na lokaciji takšnega objekta ali pojava ni nobenega sledu o Rimljanih, včasih je znano, da so te objekte uporabljali že mnogo pred Rimljani, ali pa, da njihova raba sega v srednji vek. Ni nujno, da bi obstajali neposredni materialni dokazi za prisotnost Rimljanov, pa se izvir ali vodnjak pripiše njim. Vzrok za povezovanje Rimljanov s temi objekti je posledica tega, da se je v ljudskem izročilu ohranila zavest, kako pomembna je bila zanje voda in kako sofisticirani so bili vodovodni sistemi, ki so jih gradili in uporabljali. S takšnim poimenovanjem se želi tudi poudariti, kako pomembni in »znameniti« so ti objekti.
Tudi v Sloveniji poznamo takšna poimenovanja. Primer tega je Rimski vrelec v Kotljah na Koroškem (slika), še bolj znane pa so Rimske toplice v dolini reke Savinje med Laškim in Zidanim mostom. Tudi nekaj drugih primerov bi lahko še našli.
Slika: Rimski vrelec v Kotljah na Koroškem (foto: Mihael Brenčič).
Konec decembra 2023 sem se bolj kot ne po naključju znašel na severovzhodnem delu otoka Cres, pri naselju Beli. In tam sem ponovno, kot že nekajkrat pred tem na širšem območju Balkana, naletel na rimske vodnjake. To me je spodbudilo, da sem napisal serijo zapisov o teh tehničnih objektih, ki pričajo o bogati tradiciji, predvsem pa o tehničnem in naravoslovnem znanju, ki so ga imeli globoko v preteklosti graditelji teh objektov.
V seriji zapisov se bom dotaknil nekaterih krajev in lokacij, na katerih sem naletel na rimske vodnjake. Predvsem gre za skupine vodnjakov, ki pričajo o tehničnih postopkih za njihovo gradnjo, poleg tega pa, in morda še bolj kot kaj drugega, o običajnem pravu, ki je urejalo dostop do vode in o njenem lastništvu. Najprej bom opisal rimske vodnjake na Cresu, sledil bo opis vodnjakov na južni obali Skadarskega jezera, tik ob meji z Albanijo. Nato se bomo preselili v Imotsko krajino in čisto za konec še v Dalmatinsko zagoro v zaledje Splita.
Problematike rimskih vodnjakov o katerih pišem, sem se lotil tudi študijsko in raziskovalno. Do sedaj mi je uspelo o tem objaviti en strokovni članek na to temo (povezava), na drugih objavah pa še delam. Rimski vodnjaki o katerih pišem, niso edini rimski vodnjaki, ki jih poznam. Tekom let sem v širšem zaledju Velebita in Biokova na Hrvaškem s pomočjo spleta in drugih virov odkril še nekaj lokacij, ki pa jih še nisem uspel obiskati, prav tako se nakazujejo še nekatere lokacije v Albaniji in v Črni gori. Podobnih objektov za sedaj v Sloveniji ne poznamo.
Ljudje, ki živijo v pokrajinah, ki jih opisujem v svojih besedilih o rimskih vodnjakih, vedno bolj odkrivajo, kako pomembna naravna in kulturna dediščina so ti objekti. Pričeli so jih obnavljati in tudi tržiti skozi turizem, žal pa pri tem lokalna skupnost pogosto nima najbolj srečne roke, tudi zaradi tega ne, ker se arheološka in konzervatorska stroka zanje bolj ali manj ne zanimata. Namen mojih zapisov je opozoriti na njihov pomen, jih vsaj okvirno raztolmačiti, predvsem pa opozoriti nanje. Če kdo od bralcev teh zapisov pozna lokacije rimskih vodnjakov, ki jih ne navajam, bom za vsako informacijo, povezano z njimi, zelo hvaležen.
