Vodnjaki na Cresu pri mestu Beli
Mihael Brenčič
Naključno potepanje po svetu nas pogosto preseneti z marsičem, česar ne bi niti najmanj pričakovali. V drugi polovici decembra 2023 sem se, zahvaljujoč svoji sopotnici Kristini, znašel v mestecu Beli na severovzhodu otoka Cres na Hrvaškem. To je bila skorajda naključna skrenitev s poti proti jugu, v smeri Velega Lošinja, kjer sva nameravala preživeti nekaj lenobnih prazničnih dni. Kako je v okolici Belega sredi viška poletne sezone, ko na Cresu in na Lošinju skorajda za vsakim grmom tiči kakšen turist, avtomobilov pa je povsod toliko, da imaš občutek, da se je vsak obiskovalec pripeljal z dvema voziloma, ne vem. A sredi zime v okolici Belega vlada skoraj mistična samota in popolna tišina, ki jo kazijo le motorji letal na nebu. V kraj se pripelješ po ozki cesti, ki se mestoma pne v pobočju visoko nad morjem. Široka je le toliko, da se z avtom komajda pretakneš mimo obcestnega zidovja iz zloženega kamenja, zopet na drugem mestu pa zapelješ po opuščenem cestnem gradbišču, za katerega dokončanje je očitno zmanjkalo volje in denarja. Pot ti križajo le ovce, ki preplašeno tečejo pred avtomobilom, dokler ne ugotovijo, da lahko skočijo tudi v obcestno grmovje.
Slika 1: Pogled na mesto Beli z zahodne smeri (foto Mihael Brenčič).
Beli (slika 1) je danes znan kot sedež Centra za obiskovalce in okrevališča za bele jastrebe (hrv. Centar za posjetitelje i oporavilište za bjeloglave supove u Belom). Center se nahaja na pobočju hriba Tramuntana v podružnični šoli, v manjšem zaselku, severozahodno od mesta. Za šolo je postavljena velika mrežasta kletka, v kateri vzgajajo mlade jastrebe, ki so jih rešili iz morja, kamor pogosto padejo iz gnezda, ali pa tam pristanejo ob poizkusih prvih vzletanj. Zgodovina mesta Beli sega v prazgodovino, ko je na tem mestu nastalo prazgodovinsko gradišče, svoj prvi višek pa je doživelo v času Rimljanov. Tudi kasneje naj bi naselje v zgodovini odigralo pomembno vlogo. Ena od razlag pravi, da je mesto dobilo ime po madžarskem kralju Beli IV (1206 – 1270), ki naj bi se v času mongolske invazije za nekaj časa zatekel na otok. Od 9. stoletja dalje so okolico naselili Hrvatje, priimki na pokopališču pa pričajo, da so tam pokopani domačini verjetno potomci Uskokov. Mesto je bilo nekoč obdano z obzidjem, ki je sililo meščane, da so hiše gradili drugo zraven druge, zato ulice med njimi delujejo kot labirinti, ponekod so tako ozke, da se lahko po njih vzporedno sprehajata le po dve osebi, v hrib pa se pnejo v stopniščih. Avtomobili morajo ostati pod naseljem. Nekoč je skoraj vsaka hiša imela svojo kapnico, danes pa je vodovodna cev speljana kar po ulicah, ki so preozke, da bi cevi in kanalizacijo lahko vkopali. Iz obrobnih ulic mesta se pogled razprostira daleč po Kvarnerju, na otok Krk in na sever proti Reki in Gorskemu Kotarju. Morda bi kdo pričakoval, da bo naselje delovalo podobno kot druga stara mesta v Istri ali po Kvarnerju, ki so zrasla iz gradišč in mestnih utrdb na vrhovih hribov, a temu ni tako. V mestu vlada dobrodušen kaos, ker se je za razliko od drugih mest, razvijalo kaotično, brez izhodiščne ideje o tem, kako naj bo urejeno.
Pred vhodom v mesto, na parkirišču, kjer naj bi obiskovalci pustli avtomobile, stoji velika tabla s stilizirano karto, na kateri so narisane glavne znamenitosti mesta in okolice. Karta bi potrebovala obnovo, a kljub temu je iz nje možno razbrati osnovne informacije o mestu in okolici. Na njej so tudi reklame, ki oglašujejo različne poletne turistične dejavnosti, in ki po mojem mnenju v to okolje ne sodijo (npr. zipp line), a ekonomija vedno terja svoje; denar je sveta vladar, pa tudi smrdi ne. Na tej karti je moje izkušeno oko zasledilo drobno puščico, usmerjeno nekam izven karte, navzgor, na legendi pa je pisalo: Rimski vodnjaki (hrv. Rimski bunari). Ta zapis je v meni takoj prebudil radovednost in raziskovalni nemir. Sam pri sebi sem si rekel: »Neverjetno, tudi tukaj so, tega pa ne bi pričakoval.« Vodnjaki, poimenovani kot rimski vodnjaki, so dokaj pogosti na celotnem območju Dinarskega gorstva, od Dalmacije pa vse tja do Albanije.
Slika 2: Lokacija mesta Beli in Rimskih vodnjakov.
Puščica na karti ni kaj dosti obetala, kazala je le v smer nekam proti hribu Tramuntana, ki se pne nad Belim. Kasneje se je še izkazalo, da kaže v napačno smer. Na pobočju tik nad južnim zaselkom, kjer je center za jastrebe, se v hrib pne pot, ki je istočasno tudi Križev pot, beli križi ob poti se vidijo že od daleč. Sprva sem se zapodil po cesti, kamor je kazala puščica, pa mi je moje znanje hidrogeologije reklo, da to gotovo ne bo prava smer. Zato sem se vrnil nazaj, in fanta, ki je nabijal žogo na dvorišču ene od hiš, povprašal, ali morda ve, kako se pride do rimskih vodnjakov. Samo debelo je gledal, in odmigaval z glavo. Nato je prišla ven mama, ki mi je kazala nekam v hrib: »Samo naravnost«, pa še nek moški se je oglašal iz notranjosti hiše, da naj samo sledim modrim markacijam, pa bom prišel do njih. Nič kaj prijazni niso bili, napotilo, da naj sledim modri markaciji, pa se je izkazalo za napačno in zavajajoče ter je imelo za posledico, da sem v hrib zagrizel v napačno smer. Kasneje se je izklazalo, da je markacija črna.
Slika 3: Pogled na sotesko Potoka, v kateri ležijo Rimski vodnjaki (foto Mihael Brenčič).
Sprva sem šel po poti, ki vodi na Kalvarijo, ob Križevem potu, nato pa še naprej v gozd. Šel sem proti zahodu, tako daleč, da sem prišel na vrh; po stari mulatieri, skozi hrastov gozd, ki porašča kraško površje, polno vrtač. Sprva sem hodil ob soteski (slika 3), v katero sem ves čas pogledoval, a zaradi slabe obutve se vanjo nisem spustil. Tako kot je to pogosto, čeprav sem izkušen hodec, se zapodim za kakšno zanimivostjo in si rečem, da skočim samo za ovinek, in si pet minut stran samo nekaj ogledam, nato pa vedno obžalujem, da sem pustil pohodniško obutev v avtomobilu, ker je pot vedno daljša, kot sem pričakoval na začetku. Tokrat ni bilo nič drugače, v bolj strmih predelih sem šel po pobočju kot po jajcih, ker je tako drselo. Med hojo sem povsod odkrival sledove nekdanjega bivanja ljudi, številno suho zidovje in na vrhu celo ostanke polj, ki pa so danes povsem zapuščena in zaraščena, le nekatera med njimi še služijo kot pašniki za ovce. V antiki naj bi bilo to območje povsem poseljeno. V vrhnjem delu je prisotna izravnava, ki je verjetno prekrita s puhlico, tako kot otok Susak in vršni deli otoka Rab. Čeprav sem v hoji in pokrajini užival, vodnjakov nikakor nisem našel, naletel sem le na nekaj kali, a te so daleč od kakršnega koli bolj artikuliranega zajema vode, ki bi si zaslužile ime rimski vodnjak. Ker sem imel s seboj telefon, sem se nekajkrat ustavil in poguglal, ali bi o iskanih vodnjakih kaj našel, vendar ni bilo nič, tudi zaradi tega ne, ker sem bil brez očal. Obrnil sem se nazaj, in ko sem že bil skoraj tik nad cesto, s katere sem štartal, mi je v žepu zazvonil telefon: »Našla sem, povsem napačno si šel v hrib, vodnjaki so tukaj pod menoj, na začetku soteske«, mi je sporočila Kristina, ki je uživala v lepih razgledih na morje in na mesto Beli, čakala name ter brskala po internetu o informacijah. Navkljub vsemogočnosti svetovnega spleta pa na njem skorajda ni informacij o vodnjakih, ki sem jih iskal. Kristina je le na enem od planinskih blogov našla skop zapis, kako se pride do rimskih vodnjakov pri Belem. Tudi kasnejše preverjanje na spletu ni dalo nobenih otiplivejših rezultatov. »Kdo ve, kdaj bom ponovno prišel sem,« sem si rekel in zagrizla sva še v to jabolko, v sotesko pod nama.
Slika 4: Pogled na Rimske vodnjake z dostopne poti (foto Mihael Brenčič).
Izplačalo se je, vodnjaki so bili za »ovinkom«, če bi mi pred tem domačini malo bolj prijazno razložili, kako naj pridem do njih, ne bi prehodil pol hriba in še čez. Cesta, ki od Belega, mimo centra za jastrebe, vodi v hrib, tik ob zadnjih hišah močno zavije. Na tem ovinku je lopa, nekakšna neugledna garaža, kjer je na kup zloženo in naloženo vse mogoče. Pred njo je razlagalna tabla, na kateri pa ni ne duha in ne sluha o kakršni koli razlagi ali kažipotu proti vodnjakom. Pod to tablo je postavljen trikotni kamen, na katerem je bila nekoč narisana puščica, usmerjena proti zahodu v sotesko, in napis Vir, oboje se danes komajda vidi. Če želimo kreniti proti vodnjakom, pod lopo krenemo v sotesko.
Do vodnjakov vodi ozka steza, ki se najprej nekoliko dvigne in nato spusti. Po njej lahko hodi le en človek. Po približno 150 m pridemo do skalne stopnje, v katero so vklesane provizorične stopnice, pod seboj pa zagledamo na desni strani struge v soteski dva obzidana vodnjaka (slika 4). Česa podobnega še nisem videl, in ti vodnjaki so povsem nekaj drugega, kot sem pričakoval.
Slika 5: Pogled na prvi, danes zasuti vodnjak, ki je bil postavljen tik nad skalno stopnjo (foto Mihael Brenčič).
Sotesko, v kateri so zgrajeni vodnjaki, naj bi domačini imenovali s preprostim imenom Potok, območje vodnjakov pa Vir. V prostoru mi je na hitro uspelo razbrati osnovne geološke informacije o nastanku soteske (kogar med bralci geologija ne zanima, naj ta odstavek preskoči, a kdo ve, morda zaradi tega ne boste razumeli, zakaj so vodnjaki postavljeni prav tam, kjer sva jih na koncu vendarle našla). Večji del otočja Cres Lošinj, tako je tudi na območju soteske Potok, tvorijo kredni platformski apnenci, v katerih je razvit kras. Na strmejših pobočjih so prisotni pobočni grušči, katerih debelina zlasti v spodnjih delih pobočij na posameznih mestih presega več metrov. Spodaj ležeči grušči so pogosto sprejeti v breče. Sotesko Potoka (slika 3) morfološko tvori ostenje, visoko od 10 do 20 m, vzdolžni profil v njenem osrednjem delu pa predstavljajo stopnje, izravnave, ki po nekaj deset metrih preidejo v strmo stopnjo, za katero se struga ponovno relativno izravna. V času, ko po strugi teče voda, te stopnje predstavljajo slapove. Soteska je bila v času najinega obiska suha, voda se je zadrževala le v posameznih kotanjah na dnu struge. Nastala je v temenu prelomno prestriženega sinklinalnega dela gube, do prestriga je prišlo v dinarski smeri, približno v smeri jugovzhod – severozahod, vertikalni skoki v soteski pa so nastali ob vertikalnih normalnih zmikih ob prelomih prečnodinarske smeri. V boku ene od teh izravnanih stopenj se nahajajo vodnjaki, na tem predelu je prisotno tudi melišče pobočnega grušča, ki po pobočju v sotesko sega iz južne smeri.
Slika 6: Pogled na drugi vodnjak (foto Mihael Brenčič).
Stik pobočnega grušča in apnencev v soteski je ključen za razumevanje tega, zakaj so tam v globoki preteklosti izkopali vodnjake. Vodnjakov niso postavili na sredino struge, temveč v bok, na njeno desno stran, ob vznožje hriba, to je na skrajni rob dna soteske. S tem so dosegli več učinkov. Primarno so s tem prestregli podzemno vodo, ki se pretaka v pobočnem grušču, kot tudi podzemno vodo, ki se nahajaja pod površjem struge in se napaja z vodo, ki priteče navzdol po soteski Potoka. Sodeč po legi vodnjakov so ti izkopani tako v pobočni sediment, kot tudi izklesani v apnenec v podlagi. Sekundarno so s takšno lego vodnjakov omejili tudi vtekanje umazane hudourniške vode.
V preteklosti so bili izkopani trije vodnjaki, ki so bili nanizani drug za drugim. Prvi, ki je bil izkopan tik nad spodnjo skalno stopnjo, je danes zasut, vidni so le še sledovi kotanje, na območju katere je bil nekoč vodnjak (slika 5). Ohranjena vodnjaka imata tloris elipsaste oblike, vzdolžna os, vzporedna s strugo, je nekoliko daljša od prečne, glavne osi obeh vodnjakov lahko ocenimo na 6 m dolžine in 4 m širine. Ob času najinega obiska je bila gladina vode nekaj manj kot 1 m pod vencema vodnjaka, in nekoliko nad najnižjim dnom doline. Kakšna je globina vodnjakov, ni bilo mogoče oceniti, saj bi za ta nameni moral imeti s seboj merilec. (Pozabil pa sem tudi določiti natančno lokacijo obeh vodnjakov.) Oba vodnjaka sta obzidana z zidom iz kamnite zložbe, med kamni ni opaziti nobenega veziva. Na pristopni strani sta venca obeh vodnjakov nekoliko znižana. Drugi ali srednji vodnjak (slika 6) je obzidan le z notranjim vodnjaškim zidom, medtem ko je tretji, najbolj zahodni vodnjak, obzidan z dvema zidovoma, z notranjim zidom v vodnjaku in z zgornjim opornim zidom, zaradi katerega je okoli vodnjaka nastala terasa (slika 7); ta zid hkrati predstavlja oporo in preprečuje zdrs višje ležečega pobočnega grušča.
Slika 7: Pogled na tretji vodnjak (foto Mihael Brenčič).
Vodnjaki se nahajajo dokaj daleč stran od mesta Beli. Prav tako do vodnjakov vodi bistveno ožja steza, kot pa je široka sosednja, zgornja mulatiera, ki se vzpenja na pobočja hriba Tramuntana. Kljub temu pa potek poti in njena ohranjenost nakazujeta, da gre za zelo staro stezo in hkrati na to, da vodnjaki niso bili pogosto uporabljani. Skoraj vsaka hiša v mestu Beli ima svojo veliko kapnico, kar pomeni, da je bila oskrba prebivalstva z vodo zadovoljiva. Zaradi tega so vodo iz rimskih vodnjakov najverjetneje uporabljali le izjemoma, ob hudih sušah, ko je v mestu zmanjkalo vode. Na nekaterih spletnih straneh se postavlja tudi domneva, da so vodo iz teh Rimskih vodnjakov uporabljali za napajanje živine, kar pa je malo verjetno. Za ovce prehod do vodnjakov ni predstavljal težave, a če so bile gladine vode podobne kot so danes, živali te vode niso mogle uporabljati, ker je bila zanje umeščena prenizko. Zanje bi morali vodo zajemati in jo prelivati v korita, katerih sledovi pa danes niso več vidni. Primeri vodnjakov drugod po Dinarskem gorstvu kažejo, da so bila korita za napajanje živine praviloma kamnita, zato bi taka korita pričakovali tudi tukaj. Verjetno bi vence vodnjakov graditelji zgradili nekoliko drugače, če bi želeli, da se iz njih napaja živina.
Kakšna je starost vodnjakov, ki sva jih obiskala, zgolj na podlagi bežnega ogleda ni mogoče ugotoviti. Izvesti bi bilo treba arheološke raziskave in analizo zidovja vodnjakov. Analiza zidu v kamnitih zložbah, ki obroblja še oba obstoječa vodnjaka, bi verjetno dala boljši odgovor, vsekakor pa bi k odgovorom na ta vprašanja prispevala analiza sedimenta, ki se nahaja na dnu vodnjakov. Poimenovanje vodnjakov kot Rimskih vodnjakov potrjuje, da so zelo stari, vendar pa samo ime še ne dokazuje izvora v času Rimljanov.
Meni poznani viri o Rimskih vodnjakih pri Belem so zelo skopi. Na svetovnem spletu je mogoče najti le nekaj drobcev. Nekaj zapisov omenja le njihov obstoj, najdemo pa tudi zapis v veljavnem prostorskem načrtu za območje hriba Tramuntana, z zahtevo, da jih je treba vzdrževati s čiščenjem. Sodeč po njihovem trenutnem stanju, in kako je označen dostop do njih, to počno redko. Kakor bom prikazal v nekaj nadaljnih zapisih, na območju Dinaridov skupine vodnjakov, ki so izkopani v neposredni bližini drug zraven drugega, niso tako redek pojav. Vendar te, druge skupine vodnjakov, kažejo na lastniško pravne odnose, ki najverjetneje izvirajo iz običajnega prava in odražajo specifično dojemanje lastništva vode. Vodnjaki v Belem pa so v premočrtnem nizu postavljeni v prostor zaradi naravnih danosti, ker so na ta način najbolje zajeli nekoliko večjo količino vode, kot pa bi jo lahko zajeli le z enim vodnjakom. Glede na položaj vodnjakov lahko domnevamo, da so njihovi graditelji intuitivno zelo dobro poznali zakonitosti toka podzemne vode. Zelo zanimivo bi bilo ugotoviti, ali podobno izvedeni vodnjaki kot v Belem obstajajo še kje. Obstoj podobih vodnjakov in njihova analiza bi nam odkrila vrsto pomembnih podrobnosti o oskrbi s pitno vodo v preteklosti na tem območju.
Do sedaj sem videl v naravi jastreba le enkrat, na grškem otoku Kreti, ko je krožil nad eno od sotesk. Takrat me je fasciniralo njegovo jadranje, krožil je, ne da bi premaknil krila. Ko sva prvi dan s Kristino hodila v okolici Belega, nisva videla nobene ujede, ko pa sva se nekaj dni kasneje vračala iz Velega Lošinja, sva bila nagrajena z enkratnim pogledom. Na cesti, ki se pne visoko nad morjem, sva na isti višini v bližini zagledala nekaj ptic, ki so krožile v zraku. Bili so beli jastrebi. Ogromne ptice, ki so drsele skozi zrak s skoraj negibnimi krili, so obvladovale svoje gibanje. Žal nisem mogel ustaviti, da bi posnel ta veličastni ples.
