Za vedno in mnogo prezgodaj nas je zapustil akademik prof. dr. Mihael Brenčič, geolog in hidrogeolog, profesor na Naravoslovnotehniški fakulteti ter član Upravnega odbora Slovenskega društva za zaščito voda.
V društvu bomo pogrešali njegove ideje, predloge in zamisli, kako spodbuditi ter odgovoriti na izzive in tveganja, povezana z vodo – bodisi pri njeni zaščiti, upravljanju ali razumevanju njene vloge pri vzdrževanju življenja. In kakšna naj bo pri tem vloga SDZV. Vendar morda to ni najpomembnejše. Tudi če za trenutek odmislimo vse njegove vloge, nazive in funkcije, ki jih je opravljal, ostaja pred nami Miha, krasen človek, oseba, ki te pritegne z odprtostjo in iskreno komunikacijo, oseba, ki ji lahko zaupaš. Takšnega se bomo vedno spominjali.
Če bi želel Mihaela Brenčiča označiti z eno samo sintagmo, ne bi imel težav – javni intelektualec. Vrhunski znanstvenik torej, ki svojega znanja ni zaklenil v ozke okvire svoje znanstvene discipline in njene funkcionalne koristnosti. Znal je prepoznati širši pomen svojega znanja in ga preoblikovati v védnost, s katero je stopil v javnost ter odpiral oči drugim. Pri njem vednost ni bila le znanje, temveč tudi opozarjanje in angažiranje za zadeve, ki so v javnem interesu. Zato nas ne sme čuditi, da smo se v SDZV z njim našli na istih izhodiščih, ko smo se borili proti danes že propadlemu zakonu, ki bi bistveno poslabšal zaščito površinskih voda in njihovih priobalnih območij. Od takrat se je naše sodelovanje le še krepilo.
Biti javni intelektualec pomeni govoriti in pisati. Mihael Brenčič je javno nastopal in veliko pisal. Pri tem nimam v mislih le njegovih vrhunskih strokovnih, znanstvenih in akademskih razprav ter knjig, temveč tudi obsežno in raznovrstno publicistično pisanje o vodi in z njo povezanih temah v časopisih ter na spletni strani SDZV – in nenazadnje knjigo Valovanja, Prazniki vode I., ki smo jo Naravoslovnotehniška fakulteta skupaj s SDVZ izdali lansko leto. V eni od številnih zgodb o vodi zapiše: »Voda je snov s številnimi lastnostmi, ki jih ni mogoče omejiti ‘zgolj’ na tiste, ki jih razumeta naravoslovje in tehnika. … (In) čeprav je voda tako ‘vsakdanja’, o njej še vedno ne vemo dovolj«. Vseskozi si je prizadeval pokazati, da je voda na različne načine vtkana v družbeno življenje; v tej ne le naravni, temveč tudi družbeni interakciji pa se tudi sama preoblikuje.
Dr. Mihaela Brenčiča sem pobliže spoznal med pripravami na II. slovenski kongres o vodah. Mojo pozornost je pritegnilo predvsem spoznanje, da je v razpravah izkazoval za naravoslovca redko videno »sociološko imaginacijo« – način razmišljanja in konceptualiziranja problemov vode in vodnih okolij skozi vlogo, ki jo imajo v družbenih razmerjih in procesih. Kasneje se je na samem kongresu in na postkongresnih srečanjih Stičišča za vode izkazalo, da bereva precej podobno ali celo isto literaturo o razmerju med vodo in družbo, kar naju je povezalo v stalno izmenjavo pogledov, mnenj in predlogov glede študijske literature ter tudi v razmislek o tem, kaj storiti glede vodnih razmer pri nas. Tema, ki naju je povezovala, je bilo spoznanje večpomenskosti vode: fizikalno in biokemijsko jo sicer dobro poznamo, številne druge njene razsežnosti – denimo simbolna – pa, zlasti v smislu njene vpetosti v ustvarjanje in vzdrževanje družbenega tkiva, ostajajo še vedno skrivnostne in privlačne za zvedave duhove. Če znamo razumeti, kako so družbe v različnih zgodovinskih obdobjih pojmovale in ravnale z vodo, izvemo veliko o naravi in ustroju teh družb.
V Slovenskem društvu za zaščito voda bo naše delovanje in prizadevanje za razumevanje voda v širših razsežnostih ter za večje ozaveščanje družbe o njihovem pomenu vedno prežeto z razmišljanji in širino dr. Mihaela Brenčiča.
Njegovi družini in najbližjim izrekamo iskreno sožalje.
dr. Pavel Gantar, prostorski in okoljski sociolog, član UO SDZV
