Uroš Krajnc
Ker je Kongresni center Rimske terme v Rimskih Toplicah že nekaj let lokacija dvodnevnega simpozija z mednarodno udeležbo Vodni dnevi, ki ga organizira SDZV, je prav, da jih nekoliko bolje spoznamo.
Rimska kultura kopališč
V antičnem Rimu so bile terme in balneje objekti za kopanje. Terme se običajno nanašajo na velike cesarske kopališke komplekse, balneje pa so bile manjši objekti, javni ali zasebni, ki so obstajali v velikem številu po vsem Rimu. Večina rimskih mest je imela vsaj eno, če ne več takih zgradb, ki so bile središča ne le za kopanje, temveč tudi za druženje in branje. Za zasebne vile, mestne hiše in utrdbe so bile predvidene tudi hišne kopalnice. Voda bi se ogrevala z ognjem, preden bi jo preusmerili v vroče kopalnice. Znameniti rimski arhitekt Vitruvij v delu De Architectura razpravlja o oblikovanju kopeli.
Javno kopališče je bilo zgrajeno okoli treh glavnih prostorov: caldarium (vroča kopel), tepidarium (topla kopel) in frigidarium (hladna kopel). Nekatere terme so imele tudi parne kopeli: sudatorium, vlažna parna kopel, in laconicum, suha topla soba, podobno kot sodobna savna. Kopališča so bila ločena za moške in ženske, pri vhodu je bil atrij – vadbeni prostor za mlade moške, ali pa je služil kot sprehajališče za obiskovalce kopališč.
Slika 1: Rimsko javno kopališče v Bathu, Anglija (https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimske_terme)
V mnogih pogledih so bila kopališča starodavni rimski ekvivalent centrov skupnosti. Ker je proces kopanja trajal dolgo, je bil potreben pogovor. Mnogi Rimljani so uporabili kopeli kot prostor za povabilo prijateljev na večerne zabave, in mnogi politiki so šli na kopanje, da bi prepričali sodržavljane, da se pridružijo njihovim predlogom. Terme so imele poleg kopeli tudi veliko pritiklin. Obstajale so knjižnice, prostori za branje poezije in kraji za nakup in uživanje hrane. Moderni ekvivalent bi bil kombinacija knjižnice, umetniške galerije, nakupovalnega središča, restavracije, telovadnice in spaja. Mnogi v širši javnosti niso imeli dostopa do velikih knjižnic v Rimu, zato so bile kot kulturna ustanova kopališča pomemben vir, kjer bi bolj običajni državljani uživali v razkošju knjig.
Rimska mesta v Sloveniji , kot so bila Emona, Celeia in Ajdovščina, so seveda imela terme, poleg tega pa so bile izgrajene terme na lokaciji naravnih izvirov termalne vode (Rimske toplice, Kotlje, Čatež).
Rimske toplice
Na mestu današnjih Rimskih Toplic, na desnem bregu Savinje, pod visokim Stražnikom (655 m) iz razpok v triadnih dolomitnih skalah izvirajo vrelci s termalno vodo. O tem pričajo v letih od 1769 do 1845 najdeni zaobljubni spomeniki in žrtveniki, posvečeni boginjam in nimfam, ki so jih, takšna je bila navada, darovali gostje v zahvalo za svojo ozdravitev. V Rimskih Toplicah, denimo, so Rimljani bazene s toplo in hladno vodo zgradili že leta 39 pr. n. št., na mestu kopališča so bili najdeni marmornati žrtveniki in spomeniki zaobljub, posvečeni vodnim nimfam in rimski boginji zdravja Valetudi. Avtentične kamnite kadi, “kopeli vodnih nimf”, umeščene v tako imenovani historični del sedanjih Rimskih term, so stare več kot 2.000 let.
Slika 2: V Rimskih termah nad gosti bdi rimska boginja zdravja Valetuda (foto https://www.vecer.com/pocitnice/voda-je-od-nekdaj-6243536)
Toplice se prvič pisno omenjajo v oglejski listini iz leta 1486, za časa katere so bile že 30 let v rokah Habsburžanov, ki so si jih pridobili po izumrtju celjskih grofov (1456), z laško gospoščino vred.
Slika 3: Zdraviliške Rimske Toplice na razglednici iz leta 1963 (foto Wikipedia)
Prvi preobrat v zgodovini toplic je bil leta 1840, ko je območje vrelcev z okolico v imenu svoje žene Amalije kupil nekdanji tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich, ki je ozdravel zaradi zdravilne moči tamkajšnje termalne vode. Do tedaj skromno zdravilišče je spremenil v sodobno letovišče in mu nadel propagandno ime Rimske Toplice. Za potrebe zdravilišča se je zajelo dva močnejša vrelca in se ju poimenovalo Amalijin (38,4 °C) ter Rimski (36,3 °C) vrelec. Z gradnjo Sofijinega dvorca je število sob povečal z 38 najprej na 100, kasneje pa še na več kot 200. Na ravnem platoju s kostanjevim drevoredom je bila na eni strani topliška cerkev, na drugi pa paviljon za orkester, ki je igral ob popoldnevih na prostem, ob večerih pa v kopališkem salonu. Na voljo je bila igralnica za biljard, v gozdu teniško igrišče in na pobočju strmega travnika pokrito kegljišče. Ko je bila skozi Rimske Toplice speljana proga Dunaj – Trst (po letu 1848), je kraj obiskalo še več gostov. Ti so bili tuji premožneži iz Trsta, Madžarske, Zagreba ali celo iz Amerike, največ pa je bilo Nemcev iz raznih krajev monarhije. Senzacija za goste in okolico je bila angleška princesa in pruska prestolonaslednica Viktorija, ki se je mudila v Rimskih Toplicah leta 1879 in se je iz njih odpravljala na izlete v sosednje kraje. Med gosti so bili tudi Napoleonova sestra, princesa Murat, avstrijski književnik Franz Grillparzer, srbski književnik Vuk Karađić, avstrijski cesar Ferdinand ter avstrijski nadvojvoda Janez. Najimenitnejši so imeli navado posaditi kakšno eksotično drevo v kopališkem parku, tako danes domu orjaških sekvoj, kanadske čuge, japonske hloe, ciprese, tise, kalifornijske cedre in drugih zanimivih dreves. Ruski ujetniki so med 1. svetovno vojno zgradili 2 km dolgo sprehajališče skozi gozd („Ruska steza“). Pomembna pridobitev kraja pa je bilo termalno kopališče na prostem, ki deluje že od leta 1931. Med 2. svetovno vojno pa so toplice zasedli nemški ranjenci in lastnik toplic (iz Uhlichovega rodu) se je proti koncu vojne z družino odselil.
Po koncu vojne so toplice pripadle JLA, ki jih je namenila zdravljenju in okrevanju svojih pripadnikov. Družina Uhlich je dobro gospodarila in je nekoč skromno zdravilišče spremenila v letovišče svetovnega slovesa, vendar z domačini ni živela v sožitju, temveč se vedla gospodovalno. Tudi v obdobju Jugoslavije, ko je zdravilišče upravljala JLA, so bile toplice za domačine bolj ali manj nedostopne.
Ko se je Slovenija osamosvojila, se je za Rimske terme začelo temno obdobje. Oblast se ni znala dogovoriti, kaj narediti s 36.000 kvadratnimi metri zdraviliškega kompleksa, zato so bile toplice dvajset let zaprte. Premik je bil leta 2005, ko postane država po sklepu vlade družbenica v Medicinsko rehabilitacijskem centru in hkrati soudeleženka pri oživljanju Rimskih Toplic.
Leta 2008 zdravilišče doživi delno otvoritev prenovljenega Sofijinega dvorca. Po dvajsetih letih pa so ponovno odprli terme in zdravilišče Rimske Toplice. Rimske terme so leta 2011 spet odprle svoja vrata, dobile naziv termalnega in klimatskega zdravilišča, k sodelovanju povabili številne strokovnjake in specializirane zdravnike. Ta sedaj obsega Medicinski center, hotele Sofijin dvor, Zdraviliški dvor, Rimski dvor in Vila Sissi.
Slika 4: kompleks Rimske terme (https://svetkapitala.delo.si/trendi/rimske-terme-na-poti-stare-slave)
