Ko športniki slišimo besedo izziv, se nam zasvetijo oči. Izzivi so namreč naša hrana za motivacijo, saj poskrbijo, da vsak dan izstopamo iz cone udobja in preizkušamo, kje so meje našega napredka.
Ko smo se s Slovenskim društvom za zaščito voda dogovorili, da v mesecu novembru vsak teden sprejmem izziv, ki bo vezan na temo ekologije, so se mi takoj zasvetile oči. Obožujem izzive, sem si rekla in komaj čakala na izhodišča za prvo obravnavano temo.
Tako je bil prvi teden mojega EKO izziva posvečen ODPADKOM, glasi pa se – TEDEN NAKUPOV BREZ EMBALAŽE. Super, si rečem. Recikliram, imam svoje skodelice za večkratno uporabo in celo zbiram biorazgradljive odpadke, ki jih pridno odnašam v skupne koše, kjer nikoli ne pozabim izreči še kakšne sočne pripombe na tiste, ki organske odpadke odvržejo kar v plastičnih vrečkah. Sama se obnašam super eko, si mislim, in se zadovoljno lotim izziva.
Prvi in drugi dan imam v hladilniku dovolj hrane, da mi dva dni zagotovo ne bo treba v trgovino. Za zmenek na kavo prinesem svoj lonček in zmagoslavno korakam po poti dodeljenega izziva, ki sem mu do tega trenutka povsem kos. Ko nastopi tretji dan, že moram po nakupih, skrbno si pripravim svoje vrečke in embalažo. Grem do lokalne kmetije, nato v zero waste trgovino, kjer nabavim nekaj drobnarij (pralne vložke, nekaj rdeče leče, pest konopljinih semen, tri mandarine in štiri jabolka ter 30 g liofiliziranega sadja (najnovejši hit, ki sadje posuši na nizkih temperaturah tako, da ohrani svojo barvo in obliko). Grem na blagajno in ko prodajalka na glas izgovori znesek celotnega nakupa, me prvič predrami iz zmagovalnega sna. »Kako, prosim?« Dvaindvajset evrov za pet izdelkov? Khm… V Hoferju kupim skoraj pol trgovine za ta denar, ne le nekaj gramov ekološke leče in 30 gramov lio…sfriziranega ali kakršnegakoli že sadja… To pa le ne bo tako preprosto, kot je bilo videti na prvi pogled…
V trenutku streznitve začnem prvič pravzaprav razmišljati, kako sem doslej sploh nakupovala. Nabavljala sem živila, ki so bila cenovno dostopna, največkrat celo ekološko pridelana. Ves moj fokus je bil na ceni in temu, da bodo zdrava za moje telo. Nikoli pa nisem veliko mislila na to, koliko embalaže s svojimi nakupi pravzaprav ustvarim. No, seveda sem se na glas pritoževala, koliko je ustvarim in kako je vsak teden 50-litrski koš za embalažo čisto poln. Ampak vse do trenutka, ko sem bila za omenjeni izziv primorana prebrati tisoč in en članek in pogledala vsaj pet dokumentarnih filmov, nisem zares doumela, da s tem, ko svoje odpadke ločujem in recikliram, potem pa nanje povsem pozabim, sploh ne rešim nikakršnega problema. Evropa reciklira pičlih 30 odstotkov embalaže, vse ostalo gre v sežigalnice in na deponije, v svetovnem merilu pa je še veliko slabše – reciklira se zgolj 9 odstotkov vse zbrane embalaže. Kot snežna kepa, ki se kotali in postaja vedno večja, so tudi mene začele vse te informacije požirati in kar nisem mogla verjeti, da sem lahko toliko let živela le zase in za to, da sama najboljše pridem skozi. Končni udarec je bila informacija o mikroplastiki – plastiki, ki ob razkrajanju razpade na tako majhne delce, da zaobide čistilne naprave in jo v sledeh najdemo v pitni vodi.
Globoko vzdihnem, začutim težko sapo, pogledam v nebo in zamižim. Predstavljam si svet, kjer je vsakemu izmed nas mar za vse te stvari, mimo katerih vsakodnevno tako brezbrižno hitimo. Čas imamo za Facebook, Instagram in YouTube videe o mačkah, za tehten razmislek o tem, kaj naša dejanja za okolje in posledično za nas pomenijo, pa si vzamemo natanko toliko časa, kolikor nas sistem v to prisili.
A k sreči ni vse tako temno. Evropa kot vodilna celina na tem področju vlaga milijone evrov v razvoje novih, razgradljivih embalaž, znanstveniki razvijajo nove sisteme za recikliranje in čiščenje odpadkov iz oceanov, kamor vsako leto zaide 8 milijonov ton plastike. Vrtoglave številke, ki jim kot posameznik ne uspeš biti kos. Ali pač? Česar se potrošniki moramo zavedati, je, da imamo večjo moč, kot si lahko predstavljamo. Korporacije, ki brezbrižno ustvarjajo vse te nerazgradljive vrečke in posode, so odvisne od nas. In če kot kupci zahtevamo spremembo, nam bodo vsa ta mega podjetja morala slediti, ker je s tem povezan tudi njihov zaslužek. Zbrati se mora samo dovolj velika kritična masa, ki bo vsesplošno brezbrižnost spremenila v skrb in ko se enkrat ta sila prične premikati, je nihče več ne more ustaviti.
Zato se ne počutim več tako majhno. Počutim se, da lahko s svojimi dejanji mogoče prepričam eno osebo, dve, tri, ki bodo naprej delile svoje izkušnje še z eno osebo, dvema, tremi… Vsako mnenje šteje in vsak ozaveščen človek pomeni en korak naprej proti napredku in k boljšemu jutri.
Vse kar moramo doseči je, da nam ne bo več vseeno. Tega tedna ne bom nikoli pozabila. V meni se je vrezala globoka rana, ki bo zaceljena le, ko bom videla, da se stvari premikajo na bolje. Do takrat pa bom vso svojo energijo usmerila v to, da z majhnimi, vsakodnevnimi koraki, poskušam izboljšati naš svet, pa čeprav je to 0,00000001 promila na bolje. Če ne drugega, bom zaradi tega vsaj vsako noč mirno zaspala, vedoč, da ne sedim zgolj križem rok in čakam, da drugi to naredijo namesto mene.
Urša Kragelj
