Kako dežuje?
Ob svetovnem dnevu meteorologije – 23. marec
Kmalu po zagovoru doktorata sem pričel sodelovati v skupini, ki se je ukvarjala z varnostnimi analizami odlagališč radioaktivnih odpadkov. V skupino sem bil vključen, ker je poznavanje toka podzemne vode in transporta onesnaževal z vodo njihov pomemben element. V začetni fazi gradnje numeričnih modelov smo sodelovali s kolegi iz Belgije, ki so imeli s takšnimi analizami več izkušenj. Na ta račun sem večkrat potoval v Belgijo, kjer smo delali s tamkajšnjimi računalniškimi programi. V prvem koraku smo modele opredelili na generičnih lokacijah, to je na modelih, ki so posnemali realne primere v Sloveniji, niso pa predstavljali pravih in konkretnih lokacij. Za te primere smo uporabljali povprečne vrednosti parametrov podnebja, ki so predstavljali vhodne spremenljivke modela. Tako sem si pripravil tudi nabor vrednosti za intenziteto padavin. Ko smo skupaj z belgijskimi kolegi razpravljali o infiltraciji padavin, sem predstavil tudi podatke o njihovi intenziteti.
Slika 1: Dežemerne naprave na nekdanjem dvorišču centralne meteorološke postaje za Bežigradom v Ljubljani. (foto: Mihael Brenčič)
»Nemogoče, to je v Evropi malo verjetno,« je rekel Dirk.
»Kako nemogoče? To so rezultati meritev in analize povratnih dob, prav tako pa so to tudi uradni rezultati državne agencije, ki izvaja te meritve,« sem mu odvrnil: »In tudi izkušnje kažejo, da s temi številkami ni nič narobe.«
»Teh številk ne bomo uporabili, ker numerični model ne bo konvergiral,« je vztrajal.
»Ampak,« sem ugovarjal, »potem model ne bo realen.«
»Tako ali tako to za sam transport onesnaževal v daljšem časovnem obdobju ni pomembno,« je Dirk zaključil razpravo.
Slika 2: Zimska idila na meteorološki postaji – naprave za meritve padavin na meteorološki postaji Rateče. (foto: Mihael Brenčič)
Nekaj mesecev kasneje, konec aprila, je Dirk prišel na obisk v Ljubljano. Pozno popoldan je imel na moje povabilo v okviru Slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov predavanje v stavbi Filozofske fakultete, kjer je imel takrat del Oddelka za geologijo svoj sedež. Ko je s predavanjem končal, sva odšla skozi mesto v eno od restavracij na večerjo. Nenadoma, skoraj v trenutku, se je od nekod pripodila nevihta, začelo je treskati in ulilo se je kot iz škafa. Iz oblakov ni padal dež, iz njih je tekla voda. Obcestni požiralniki so le s težavo požirali meteorno vodo.
Zatekla sva se pod enega od napuščev in čakala, da dež poneha. Intenziteta dežja pa kar ni in ni hotela popustiti. Nenadoma se je Dirk nagnil izpod napušča in pogledal proti nebu, rekoč:
»Kaj je to?«
»To je primer naliva, za katerega nisi hotel verjeti, da se lahko zgodi.«
»Neverjetno, kako pride do tega?«
»To je zaradi Genovskega anticiklona in Dinarske gorske pregrade.«
O tem, kako in zakaj v Sloveniji tako intenzivno dežuje in kako so porazdeljene padavine, sva nato razpravljala še nekaj časa.
Slika 3: Evaporacijska posoda. (foto: Mihael Brenčič)
Najin takratni pogovor lepo odraža razumevanje meritev, in kako jih povezujemo s svojimi izkušnjami. V Belgiji, kjer se količina letnih padavin zaradi spreminjanja podnebja iz leta v leto postopoma povečuje, so še daleč od naših vrednosti, a v času mojega sodelovanja s tamkajšnjimi kolegi so se letna povprečja celotnih padavin vrtela okoli 800 mm. Zlasti na Flamskem, od koder prihaja Dirk, si dež – po naših kriterijih – komajda zasluži to ime. V jesenskih in zimskih mesecih je to predvsem mezenje, kot da bi se cedilo iz megle. V ravninskih predelih pa meteorologi prihod fronte napovedujejo na nekaj minut natančno, in če stojiš sredi polja, vidiš, kako od zahoda prihaja dež.
Poznavanje vremenskih in klimatskih danosti nekega območja je zelo pomembno. Na tem mestu mi verjetno ni potrebno naštevati, zakaj. Prav tako so zelo pomembne stalne in neprekinjene meritve, ki segajo preko daljših časovnih obdobij. Le tako lahko z zanesljivostjo napovedujemo in ugotavljamo, kakšne so značilnosti podnebja in kakšni so časovno odvisni trendi razvoja.
V Sloveniji imamo srečo, da so za nekatere meteorološke in hidrološke postaje na razpolago zelo dolgi nizi podatkov. To je v veliki meri posledica tega, da je bilo območje naše države nekoč del Avstrijske monarhije, ki je bila skoraj popolna birokratska država, v kateri so se postopkov, predpisanih z zakoni in odloki, držali kot »pijanec plota«. Zahvaljujoč temu imamo za številne meteorološke in hidrološke postaje na voljo podatke od sredine 19. stoletja dalje. To so izredno dragoceni podatki, s katerimi se v Evropi lahko pohvalijo le redki.
Prav tako je izredno dragocen tudi sodoben in odprt dostop do teh podatkov. Premalo se zavedamo, kakšna dragocenost in velika prednost je, da so vsi meteorološki in hidrološki podatki prosto dostopni in zbrani na enem mestu. Potrebno je le malo spretnosti in znanja uporabe računalnika, pa imaš podatke pred seboj kot na dlani. To je privilegij, ki ga nimajo niti vse evropske države. Že čez mejo, v Italiji in Avstriji, je dostop do teh podatkov mnogo bolj zapleten. Ne le da je nekatere podatke potrebno plačati, z njimi razpolagajo zelo različne agencije in organi na različnih ravneh državne uprave. Za uporabo teh podatkov v znanstveno raziskovalne namene je potrebno veliko volje in vztrajnosti. Če pa podatke uporabljaš v okviru projektov, pa jih moraš plačati, kar te pri delu zelo omejuje.
23. marec, svetovni dan meteorologije, je namenjen promoviranju državnih meteoroloških servisov. To je dan, na katerega je bila ustanovljena Svetovna meteorološka organizacija – WMO (ang. World Meteorological Organisation). Kot praznik meteorologije se dan obhaja od leta 1961 dalje in je prav gotovo eden najstarejših mednarodnih dni, ki jih lahko povežemo z vodo.
Pod WMO v nekaterih primerih sodijo tudi državni hidrološki servisi, saj so, tako kot v Sloveniji, tesno povezani z meteorologijo, vendar pa so vprašanja hidrologije v tem okviru nekoliko podrejena in tudi premalo vidna. Primer tega so opazovanja podzemnih vod. Zato so številni vidiki vode v naravi pokriti z drugimi agencijami Organizacije združenih narodov, raziskovalni vidiki hidrologije pa skoraj v celoti z agencijo UNESCO. Morda je to prekrivanje med meteorologijo in hidrologijo tudi vzrok, zakaj Agencija Republike Slovenije za okolje – ARSO, ki je pri nas zadolžena za te meritve, praviloma svetovni dan voda, 22. marca, in dan meteorologije, 23. marca, obhaja skupaj.
Tudi v primeru svetovnega meteorološkega dne je vsako leto izbrano geslo, ki je vodilo dneva in tudi celotnega leta. Prvo geslo, kjer je voda nastopala samostojno, je bilo izbrano že leta 1967 in sicer: »Vreme in voda«. Nazadnje je bila voda z geslom izpostavljena leta 2020, ko je bilo geslo svetovnega meteorološkega dneva: »Štej vsako kapljo – vsaka kaplja šteje«. V letu 2023 je geslo dneva »Prihodnost vremena, podnebje in vode za vse generacije.«
Iz navedenih primerov vidimo, kako zelo pomembno je dobro, odprto in transparentno delovanje državnih meteoroloških in hidroloških servisov. V Sloveniji imamo s tem veliko srečo. Prav je, da je tako, to moramo vzdrževati in podpirati, tako tisti, ki za te podatke skrbijo in jih kreirajo, kot tisti, ki te podatke uporabljamo. In nenazadnje, država mora s financiranjem poskrbeti, da se okvir in obseg teh meritev ohranita še naprej.
Prof. dr. Mihael Brenčič
