Voda, okolje in zdrava hrana
Vsako pomlad se na naših kmetijskih površinah ponavlja zgodba polivanja gnojevke brez zavedanja, da tisto kar zlijemo na površini, slej ko prej tudi spijemo v kozarcu zdrave pitne vode. Otopelost našega razmišljanja je že tako velika, da tega početja sploh več ne povezujemo z onesnaževanjem narave in okolja, kaj šele z našim zdravjem. Tudi vsakoletna poročila pristojnih inštitucij države govorijo o naravnost neverjetno dobrem ekološkem stanju naših površinskih in tudi podzemnih voda. Primerjava z drugimi evropskimi državami pokaže, da smo skoraj »najčistejši« med vsemi. Nesrečni Nemci so soočeni z vodami, katerih kemijsko stanje je 100 % slabo, ekološko pa 57 % slabo in nesprejemljivo. Kaj je torej resnica? Smo neodvisni raziskovalci, ki opozarjamo na slabo stanje paranoiki, so uradne inštitucije, ki skrbijo za spremljanje stanja realisti in predvsem široko razgledani strokovnjaki, da rezultate berejo drugače? Agencija, ki jo v ta namen hrani proračunski denar, gre še dlje, saj je prepričana, da lahko le z lastnimi strokovnjaki, brez pomoči drugih, vrednoti ekološko stanje voda in obenem deluje kot inšpekcija in opravlja nadzor ter kaznuje kršitelje.
Vrnimo se k naši gnojevki. Kmetijstvo in pridelava dobre domače hrane naj bi bila odvisna tudi od nje. Pa še od umetnih hranil in zaščitnih sredstev, ker brez njih ni proizvodnje. To je seveda res, je pa tudi res, da je poraba in zloraba slednjega izrazito prevelika, in če ne danes, bo v prihodnje treba plačati visoko ceno. Gnojevka namreč ni le prijazen vir prepotrebnih organskih snovi, ki jih izčrpana zemljišča nujno potrebujejo, ni le vir vode, ki v sušnih obdobjih znatno vpliva na rast travišč, je tudi izjemna mešanica sintetiziranih kemičnih snovi, od zdravil do rastnih hormonov, ki jih drug kmetijski sektor – živinoreja uporablja, da bi povečalo pridelavo mesa in ohranilo zdravje živali. Ta mešanica nevarnih snovi tudi ponika na rečnih aluvialnih naplavinah, kjer je največ kmetijskih zemljišč, sicer počasneje kot na krasu, toda zanesljivo. In omenjene snovi ostajajo v podtalnici več sto let. Z vidika trajnosti in skrbi za generacije ki prihajajo, prav nič spodbudno dejstvo. Zato je res že čas, da prenehamo s prodajo mantre, da je Slovenija bogata s čistimi in zdravimi vodnimi viri in da je to naša velika priložnost za »trajnostni razvoj družbe«. Je tudi čas, da prekinemo »grobno tišino profesorjev in učenjakov, ki so prevzeli skrb za vodne vire in »nemo gledajo ob polivanju gnojevke«, če citiram enega od kolumnistov v slovenskih medijih.
O tem, da onesnažene in obremenjene površinske vode z nevarnim snovmi, ki delujejo dolgo časa ne le v naravi ampak vplivajo tudi na zdravje ljudi in jih pogosto v rednem spremljanju ekološkega stanja niti ne zaznamo, ne zagotavljajo neonesnažene podtalne vode, ki je v več kot 90 % vir naših pitnih voda, sem že velikokrat pisal in opozarjal na mnogih posvetih. Nisem in ne bom tiho, čeprav sem istočasno vse bolj sem prepričan, da se odgovornih to sploh ne dotakne. Pripravljeni načrti gradnje zadrževalnikov vode z namenom namakanja kmetijskih površin, neaktivnost inšpekcijskih služb ob očitnih kršitvah, reguliranje strug z obrazložitvami, da gre za varnost ljudi in premoženja pred poplavami, koncesije za gradnjo jezov na biserih slovenskih tekočih voda, z razlago da gre za zeleno energijo, mi le potrjujejo prej zapisano misel.
Kaj pa je narobe z zadrževalniki, če vemo, da bodo suše vse hujše in da v slovenski stepski pokrajini, kjer bi bila sicer lahko doma žita, gojimo žejno koruzo? Kaj se v njih dogaja, ko jih zalije voda in se z leti napolnijo s hranili predvsem iz kmetijskih površin, in kaj v tistih, kjer voda potoka ali rečice zalije travnik z grmovjem in drevjem vred? 70 % zadrževalnikov »goji« cianobakterije, katerih toksini so mutageni in kancerogeni. Neprimerno vodo za različne namene nam že nekaj let kaže zadrževalnik Vogršček. Biološki procesi razgradnje organskih snovi, ki ostane po zalitju na dnu zadrževalnikov, so povsem naravni, le produkti te razgradnje so takšni, da niso primerni za tisto rabo, ki jo potrebujemo. Ne le, da so razmere pogosto anoksične, brez kisika, da v takih razmerah nastajajo plini, ki nam ne dišijo in ki so strupeni, tudi evtrofija vode in omenjene toksične snovi kot rezultat odmiranja ogromne biomase cianobakteij kemijsko in mikrobiološko stanje vode tako poslabšajo, da je vsaka raba v kmetijske namene povsem nesprejemljiva. Ko pa k omenjenim težavam dodamo nesprejemljivo puščanje pregrade, je situacija povsem kaotična. Obljube kmetijskim proizvajalcem tako zvodenijo in njihova jeza je povsem upravičena, ne nazadnje tudi zaradi prihodka in njihovega ekonomskega obstoja.
V zadnjih mesecih smo tudi priča aktivnosti nekaterih, ki niso le ljubitelji narave z ezoteričnim odnosom do čistih voda, ampak ekološko izobraženi posamezniki v pravem pomenu besede, ki nas in svet opozarjajo na žrtvovanja zadnjih rečnih sistemov za »zeleno energijo«. Istočasno pa ena od strok govori in piše, da je rečne pregrade treba eksplicitno vključiti v vse strateške državne dokumente povezane z vodo, energijo in podnebnimi spremembami. Ja, podnebne spremembe mnogim pridejo prav takrat, ko za svoje argumente nimajo drugih dokazov, ker so to danes ne le realna ampak tudi zelo modna okoljska mantra. Ampak tudi ta le z vidika antropocentričnosti, kaj se nam lahko zgodi, ko bo topleje in ne kaj se bo zgodilo naravi. Je drobna ličinka v tekoči vodi, ki je na vrednostni lestvici sploh ni in je za pregrado ne bo več, res primerljiva z nami ljudmi, ki hlepimo po še več energije, ki ji rečemo celo »zelena«, in po pridelavi več hrane, ki ji rečemo »ekološka«? Vrednostne lestvice smo si izmislili sami, narava ima povsem drugačne. Kako naj se torej preprosti človek znajde v mešanici različnih strokovnih prepričevanj? Vzame seveda tisto, kar mu najbolj odgovarja, saj smo ljudje oportunistična vrsta do te mere, da tudi prilagodimo svoje mišljenje tako, da nam odgovarja.
Seveda imamo uradne inštitucije, ki imajo strokovne službe, katerih naloga je po mojem mnenju tudi realno ozaveščanje javnosti o stanju okolja, ne le neskončno zbiranje bioloških, kemijskih in mikrobioloških podatkov, ki končajo v bazah ministrstev. Saj jih fizično nihče več ne more obdelati. Vsekakor je treba spremljati stanje, je pa še pomembneje iskati vzroke in rešitve. Pa bodimo še malo antropocentrični, tudi zato, da bomo lahko opozarjali na naše zdravje, ki je brez dvoma povezano s stanjem v vodnih ekosistemih, tako površinskih kot podtalnih. In to ni dobro. Zato trdim, da tudi doma pridelana hrana ne dovolj ozaveščenega posameznika, ki uporablja oporečno vodo, hranilne snovi, zaščitna sredstva, ne more biti dobra. Smo na tem področju že kaj storili? Kdo ozavešča številne slovenske popoldanske vrtičkarje, kaj je prav in kaj ne? Številni primeri, ki jih osebno poznam, mi pritrjujejo, da je znanje o tem katastrofalno. Zato besedna zveza »neoporečna voda in zdrava hrana« še kako drži.
Vsekakor države članice EU, med njimi Slovenija, na deklarativni ravni pritrjujejo v en glas, da morajo zagotoviti ukrepe za postopno zmanjšanje onesnaženja s prednostnimi in predvsem za naše zdravje nevarnimi snovmi. Dejstvo pa je, da je praksa povsem drugačna, če še enkrat spomnim na rabo teh snovi v kmetijstvu, živinoreji, našo vsakdanjo rabo, farmacijo in bolnišnične odplake. Ali sploh kdo ve, koliko motilcev endokrinega sistema je v naših rekah in potokih, koliko v podtalnici in celo v pitni vodi, koliko živalskih in rastlinskih hormonov zaužijemo z neoporečno in kontrolirano hrano, koliko antibiotikov spustimo v vodna okolja od doma in koliko iz bolnišnic? Odgovora na ta vprašanja ne poznam. Kaj pa je z zavedanjem strokovnih služb, so dovolj strokovne za te odgovore? Kaj če bi si pomagale s svetovalci. Naši inštituti, univerze in ne nazadnje nevladne organizacije in društva, ki v svojih vrstah združujejo kritične strokovnjake različnih področij, se le redko oglašajo ali so zaprošeni za pomoč. Družbena in osebna odgovornost sta v celoti padli na izpitu iz varstva okolja in še posebej vodnega. Kako sicer razumeti rezultate anket, ki trdijo, da je 90 % prebivalstva zaskrbljenega z usodo planeta in voda, dejansko pa vsak posameznik ne stori skoraj nič, da bi bilo drugače.
Vsak izmed nas je torej povezan z eno od nevarnosti za vodna okolja: gnojevko, črnimi deponijami, zaščitnimi sredstvi, gnojili. Enako država. Zato je skrajni čas, da preprečimo obremenjevanje narodovega bogastva – voda, da ustavimo nekritično podeljevanje koncesij za izkoriščanje voda, da prepoznamo pravo naravo »zelene energije« iz zajezenih rek in da damo prostor vodi v naravi, kot naravni pravici za vsa živa bitja in ne le v ustavi kot izključno človekovi pravici. Prepričan sem, da lahko, ne vem pa, če to tudi hočemo. Ko bo planetarno in naše zdravje že jasno načeto, bo prepozno.
redni prof. dr. Mihael J. Toman, BF Univerze v Ljubljani in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda
