Vsako zadnjo nedeljo v juliju obeležujemo mednarodni dan barij. Barja, kjer voda stalno ali občasno zastaja, so tip mokrišč in pokrivajo okoli 3 % zemeljskega površja. Porasla so z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota. Barja so pomembna tako za ohranjanje biotske raznovrstnosti kot tudi za blažitev podnebnih sprememb. Zaradi človekovih dejavnosti so marsikje spremenjena, degradirana ali uničena. V Sloveniji jih ohranjamo zlasti na območjih Natura 2000 ter v zavarovanih naravnih območjih (Šijec, Zelenci, Mali Plac, Lovrenška jezera).
Šoto kot naravni material tvorijo plasti odmrlih delov barjanskih rastlin, ki zaradi pomanjkanja kisika ne zgnijejo, temveč se nenehno kopičijo ter debelijo njene plasti. Živega barja, kjer bi trajno zastajala voda in se v njej tvorila šota, skorajda ni. Zaradi urbanizacije, hidromelioracij in vodnih akumulacij so najbolj ogrožena nizka barja, ki so se zaradi vpliva človeka v zadnjih petih desetletjih zmanjšala skoraj za polovico. Zanje je značilno, da ima rastlinje, ki zraste na šoti, stik s podzemno vodo in dostop do mineralnih snovi. Prehodna barja, kot so barje Goreljek, Malo Blejsko barje in barje pod Pavličevim sedlom, se nahajajo na območjih med 500 in 1200 metri nadmorske višine, medtem ko visoka barja, kjer uspevajo le rastline, prilagojene na pogoje z malo hranilnih in mineralnih snovi (zlasti šotni mahovi), najdemo na Jelovici, Pokljuki in na Pohorju. Ostanki visokega barja so danes vidni tudi na Ljubljanskem barju (Mali Plac), ki je svojo podobo spremenilo zaradi izsuševanja in gospodarske rabe šote. Ljubljansko barje, ki ga danes nekateri še vedno imenujejo kar morost, je bilo nekdaj pri nas poznano kot Ljubljansko močvirje, sredi 19. stoletja pa mu je novo ime dal pisatelj Fran Levstik.
Fotografije Ljubljanskega barja iz zraka je prispeval Milenko Roš.
