Scroll Top

Telemetrija – Big Brother za ribe

Ste se kdaj vprašali, kako so znanstveniki ugotovili, da jegulje v rekah preživijo vse življenje (lahko tudi več kot dve desetletji), nato pa se odpravijo na kar 6.000 kilometrov dolgo pot v Sargaško morje, kjer se zdrstijo in nato poginejo? Kako danes vemo, da se lososi vedno vračajo v isto reko, v kateri so se izlegli iz iker in prvič zaplavali po reki navzdol proti morju?

Čeprav je tehnologija precej bolj zapletena, je preprost odgovor ta, da so ribe opremili z oddajniki in jim sledili, približno tako kot sledijo avtomobilom in telefonom, ali pa kopenskim živalim, kot so risi in medvedi. Izvajanje meritev na daljavo in samodejni prenos zbranih podatkov preko sprejemnikov z eno besedo imenujemo telemetrija. V vodnih okoljih zaradi težav pri prenosu signalov po vodi znanstveniki uporabljamo predvsem tri vrste telemetrije, in sicer radio, akustično in pasivno telemetrijo.

 

Šarenka (Oncorhynchus mykiss) in soška postrv (Salmo marmoratus), obe z vidno anteno oddajnika na trebušnem delu.

 

Kot že samo ime pove, pri radiotelemetriji uporabljamo oddajnike in sprejemnike radijskih signalov, pri akustični telemetriji pa se poslužujemo zvočnih signalov. Največji izziv teh dveh tehnologij še dandanes predstavlja velikost baterije, ki določa velikost oddajnika, in posledično časovno obdobje, v katerem bomo ribe lahko spremljali. To za znanstvenike pomeni nujno sprejemanje kompromisov: bomo 2 leti sledili 80 cm velikemu sulcu ali 2 meseca 20 cm veliki potočni postrvi? Ali pa 2 leti odraslim sulcem ali 2 meseca mladicam?

Najnovejša tehnologija poskuša ta problem zaobiti z uvedbo pasivnih integriranih prevodnikov. Tako imenovani PIT tagi ne potrebujejo baterije, temveč vseebujejo mikročip, ki ga preberemo s pomočjo posebne antene. Na žalost te prevodnike zaznamo le na nekaj metrih, medtem ko lahko oddajnike z akustičnim ali radio signalom zaznamo v oddaljenosti nekaj kilometrov. Vsaka od tehnologij ima svoje prednosti in slabosti, zato izberemo najprimernejšo za okolje, v katerem pričakujemo, da se bo raziskovani organizem večino časa zadrževal.

In kako ribe prepričamo, da nosijo oddajnike? Obstaja več načinov, največkrat pa ribam (ali drugim vodnim organizmom) oddajnik vstavimo v trebušno votlino s kirurškim posegom. Za take posege so določeni strogi standardi, predvsem glede uporabe narkotikov, glede na velikost tarčnega organizma pa so natančno predpisane tudi največje dovoljene velikosti in teže oddajnikov. Raziskave kažejo, da smrtnost osebkov z vstavljenimi oddajniki od običajne smrtnosti raziskovanih vrst ne odstopa. Oddajnike kmalu po vstavitvi prekrije maščobno tkivo in ribe lahko z njimi še dolgo normalno živijo.

Kirurško vstavljanje oddajnika v trebušno votlino šarenke.

Vse vrste vodnih organizmov lahko spremljamo v vseh vodnih okoljih v obdobju od nekaj ur do nekaj let. Seznanimo se z njihovo lokacijo, poleg tega pa lahko spremljamo tudi različne fiziološke parametre organizmov, kot so nasičenost krvi s kisikom, mišična aktivnost, srčni ritem in podobno, ali pa preverjamo fizikalne parametre okolja (pritisk, temperatura, pH, …).

Vsi ti podatki nam pomagajo razumeti in razvozlati vedenjske lastnosti posameznih osebkov in vrst, ugotavljati vplive najrazličnejših človekovih posegov v okolje ter raziskovati vplive na vedenje in preživetvene sposobnosti najrazličnejših vodnih organizmov.

Telemetrijo na kratko predstavlja tudi video, ki smo ga v Zavodu Revivo pripravili v okviru evropske mreže raziskovalcev European Tracking Network.


dr. Polona Pengal, Zavod Revivo (@ozivimo.si), članica UO SDZV

 

Sorodni prispevki