Potovanje, za katerega si zastaviš le okvirne cilje, le nekaj točk, brez natančnih zahtev po izpolnjevanju terminov, brez ur in datumov, ki se jih je potrebno držati, ima svoje čare, prednosti, in tako kot vse drugo, tudi stranpoti. S Kristino sva v okviru letošnjih novoletnih praznikov (zima 2022/2023) obiskala Split, ker sva si želela spoznati urbano pokrajino srednje Dalmacije. Ker pa so bile nekatere galerije in muzeji na žalost zaprti (kaj drugega pa lahko pričakuješ od novoletnega časa?), nama je v dopustniškem načrtu ostal prost še en dan. In sklenila sva, da obiščeva Zadar.
Odpeljala sva se po Jadranski magistrali, mimo Trogirja; a zakaj bi se vozila le po avtocesti, ki je pusta in monotona? Bil je lep in topel dan, brez oblačka na nebu, cesta pa je bila skoraj prazna. Za volanom sem se počutil kot v kakšnem romantičnem »road movie«, v dobri družbi in v počasnem komornem klepetu. Nekoliko naprej od Pirovca pa ob cesti zagledam tablo, na pol v grmovju je stala, in na njej je pisalo: Vransko jezero. Vozim še nekoliko naprej, nato pa Kristino čez čas vprašam:
»Ali si ti tudi videla tablo z napisom Vransko jezero?«
»Sem,« mi je odgovorila.
»Ustavim?«
»Ustavi!«
Slika 1: Položaj Vranskega jezera v širšem prostoru (po različnih virih priredil avtor)
Zapeljal sem na rob ceste, obrnil avto ter po nekaj sto metrih v smeri nazaj proti Splitu zapeljal na makadamsko cesto, po kateri sva se kmalu usmerila proti severovzhodu. Kaj kmalu sva prispela do umetnega, okoli 2 m širokega in 4 m globokega kanala, izklesanega v skalo. Po nekaj minutah vožnje sva se ustavila na parkirišču informacijskega centra. Na obalah jezera je le nekaj starejših ribičev namakalo trnke, sicer pa ni bilo nikjer nikogar. Upal bi si zapisati, da je povsod okoli vladala več kot tišina.
Slika 2: Drenažni kanal Prosika, izkopan leta 1770, povezuje Vransko jezero z morjem – pogled proti severu (foto: Mihael Brenčič)
Ko sem stopil ob umetni kanal, po katerem je proti morju iz jezera odtekala voda, me je nenadoma, v trenutku, prešinila nenavadna asociacija: »To pa je podobno, kot da bi opazoval Curnovec na Ljubljanskem barju.« Na prvi pogled oba kanala nimata ničesar skupnega, premislek pa vendarle pokaže, da trenutna asociacija ni bila povsem za lase privlečena.
Vransko jezero v Dalmaciji (obstaja tudi Vransko jezero na otoku Cres) se nahaja znotraj trikotnika, ki ga tvorijo naselja Pirovac, Biograd na moru in Vrana na severu. To je največje naravno jezero na Hrvaškem, ki se razprostira na površini nekaj več kot 30 km2. Daljša os jezera, ki se razprostira v smeri severozahod – jugovzhod, meri 13 km, prečna širina jezera pa se giblje na intervalu med 1,4 do 3,4 km. Jezero se razprostira vzporedno z Jadranskim morjem, od njega ga loči od 800 do 2500 m širok greben iz zakraselega apnenca. Globina jezera znaša od 2 do 5 m, ki je nekoliko globlje v jugovzhodnem predelu. Gladina jezera se nahaja do 2 m nad morsko gladino, v najglobljem predelu pa je njegovo dno 4 m pod morsko gladino. Voda v jezeru zapolnjuje kotlino, ki jo z geomorfološkega vidika opredelimo kot kriptodepresijo. Zaradi relativno majhne globine je temperaturni režim vode v jezeru zelo spremenljiv, pozimi se temperatura vode spusti do 3 °C, včasih gladina tudi zamrzne, poletne temperature vode pa dosežejo tudi 26 °C. Jezero je bogato z ribami, v njega iz morske strani zaplavajo tudi jegulje. Takšna vodna gladina je več kot primerna za gnezdenje in prelet ptic; do sedaj so jih zabeležili več kot 240 vrst. Zaradi tega je jezero zaščiteno po Ramsarski konvenciji, od leta 1999 dalje pa je območje jezera razglašeno tudi kot naravni park.
Slika 3: Polotok Babin – Otok rešitve, na katerem je bil najden Liburnijski obrambni sistem iz obdobja 2000 let pr.n.št. Pred melioracijo Vranskega jezera je bil to otok na jugovzhodnem predelu jezera (foto: Mihael Brenčič)
Podoba jezera je danes drugačna kot pred nekaj stoletji. In tukaj se prične podobnost z izsuševanjem Ljubljanskega barja, ki je prav tako povsem drugačno, kot pred začetkom melioracijskih del v 18. stoletju. V svojem naravnem stanju je bilo Vransko jezero nekoč obsežnejše. Zlasti na njegovem severozahodnem delu so bila prisotna obsežna močvirja in trstičja, gladina jezera pa je bila za okoli 3 m višja, kot je današnja. Prve regulacije območja so se pod turško oblastjo začele že konec 15. stoletja, vendar pa so bile te aktivnosti zaradi neprestanih vojn do srede 17. stoletja opuščene. S prevzemom oblasti nad Dalmacijo v začetku 18. stoletja je Beneška republika območje Vranskega fevda okoli jezera nameravala meliorirati in ga v upravljanje oddati »najboljšemu ponudniku«. Zadarska plemiška družina Borelli je v tem zaznala priložnost in je fevd zakupila. Francesco I Borelli (1704 – 1762) je prevzel fevd v upravljanje za 12 let, z obljubo, da bo na območju izboljšal razmere za kmetovanje. Sporazum med njim in Beneško republiko naj bi bila ena prvih sklenjenih koncesijskih pogodb za izkoriščanje naravnega vodnega dobra na Balkanu in tudi v širšem evropskem prostoru. Francesco svojega dela ni dokončal, to je uspelo šele njegovim naslednikom.
Na najožjem predelu, ki loči jezero od morja, na območju, ki je imenovano Prosika, so leta 1752 pričeli s kopanjem kanala. Z deli so končali šele leta 1770. V 18. letih so za ta namen porabili 11 ton smodnika in veliko orodja. Pri slednjem je zanimivo, da je Beneška republika to orodje za potrebe gradnje iz svojih skladišč izposojala brezplačno, če pa se je orodje uničilo, so ga morali najemniki nadomestiti z ekvivalentno težo v obliki železnih palic. Ko so kanal končno odprli, se je gladina vode v jezeru skoraj v trenutku znižala. Poplavni val, ki je nastal pri tem, je dosegel otoke na drugi strani morskega zaliva. Za izsušitev območja so morali na zemljišču, od koder se je umaknilo jezero, izkopati še številne druge melioracijske kanale. Ta dela so potekala še mnogo let po tistem, ko je bil kanal Prosika že izkopan.
Slika 4: Skrajni severozahodni del Vranskega jezera z obsežnim trstičjem na območju, razglašenem za ornitološki rezervat (foto: Mihael Brenčič)
Pred izgradnjo drenažnega kanala je jezero predstavljalo sladkovodno lečo, ki je lebdela na spodaj ležeči morski vodi. Ta zaradi višje gostote, kot jo ima sladka voda, izpodriva podzemno vodo in prodira tudi v notranjost priobalnega območja. K vdiranju morske vode še dodatno prispeva zakraseli greben, ki loči jezero od morja, saj so v njem prisotna prepustnejša območja z gostejšimi razpokami v kamnini. Ker dno jezera sega pod gladino morja, je bila prvotno v spodnjem delu sladkovodnega vodnega telesa voda brakična (t.j. mešanica sladke in slane vode). Z vzpostavitvijo drenažnega kanala Prosika so se hidravlično hidrološke razmere v jezeru zelo spremenile. Danes ob visokovodnem stanju voda iz jezera izteka v morje, ob nizkovodnem stanju, zlasti ob intenzivnejših sušah, pa se tok vode obrne in v jezero začne zatekati morje. Tako se je povišala povprečna slanost jezerske vode, ki ob neposrednih vdorih morja še dodatno naraste, kar ima zelo izrazite negativne učinke na ekosistem jezera. V preteklosti je že prišlo do velikih pomorov rib, na jezerski strani ustja kanala Prosika pa so se začele naseljevati modrozelene alge, značilne za morje.
In od kod moja asocijacija na Ljubljansko barje in na Curnovec? Leta 1762 je Zorn pl. Mildenheim na območju pod Tržaško cesto dobil dovoljenje za začetek izsuševalnih del na Ljubljanskem barju. Izkopati je dal skoraj raven kanal, ki ga danes poznamo pod imenom Curnovec. Zemljišča okoli njega je do leta 1769 z njegovo pomočjo znatno usušil. Na podlagi Zornovih izkušenj je oblast sklenila, da se loti večjih melioracijskih del. Leta 1772 so pričeli kopati prekop med Golovcem in Grajskim gričem, ki ga danes poznamo pod imenom Gruberjev prekop. S temi posegi v vodni krog Ljubljanskega barja in Ljubljanice so se na širšem območju trajno in nepovratno spremenile hidrološke razmere.
Na podlagi istočasnosti melioracijskih projektov na Ljubljanskem barju in v Dalmaciji, v širšem evropskem prostoru pa bi lahko našteli še nekaj podobnih projektov, lahko razberemo način delovanja tedanje merkantilistične miselnosti, ne glede na to, za katero državno ureditev je šlo. Hrane ni bilo dovolj in prehraniti je bilo treba prebivalstvo, ki je počasi in vztrajno naraščalo. Veliki državno podprti projekti melioracij poplavljenih zemljišč so vodni krog obravnavali kot predvidljiv in v celoti obvladljiv mehanizem, podobno kot naj bi delovali stroji, ki so se prav tako začeli razvijati v drugi polovici 18. stoletja. V razsvetljenskem obdobju, ko so se ti posegi dogajali, za evropskega človeka ni bilo več videti ovir, pred njim se je odpiral le še napredek. Kaj kmalu se je izkazalo, da z naravo na takšen način ni mogoče ravnati. Nastopile so mnoge težave, ker melioracijsko drenažni ukrepi niso imeli pričakovanih učinkov. Zgodovina melioracij na Ljubljanskem barju dokazuje, kako je bilo potrebno znova in znova posegati v njegov vodni krog, in teh posegov ni konec niti danes. Spomnimo se samo na nerešen problem poplavljanja zahodnega dela Ljubljane na območju Viča in Vrhovcev. Podobno je tudi na območju Vranskega jezera. V drugi polovici 20. stoletja pa smo spoznali še to, da smo ljudje s takšnimi posegi v jezerske in močvirske predele trajno in neponovljivo spremenili ter včasih povsem uničili biotsko in krajinsko pestrost.
Slika 5: Odsev zahajajočega sonca v močvirnem predelu Vranskega jezera na njegovem severozahodu (foto: Mihael Brenčič)
Za konec kratkega opisa Vranskega jezera pa se dotaknimo še ene zanimivosti. V Beogradu je v času po drugi svetovni vojni na univerzi in na nekaterih raziskovalnih ustanovah deloval prof. dr. Mladen Borelli (1922 – 1995), ki je bil pomemben hidrotehnik, njegovi najpomembnejši dosežki, tudi v mednarodnem merilu, pa segajo na področje hidravlike podzemne vode. Profesor Borelli je bil neposredni potomec knezov Borellijev, ki so v 18. stoletju pričeli z melioracijami Vranskega jezera.
Najin »road movie« na območju Vranskega jezera bi se moral končati sentimentalno. V sončnem zahodu bi se odpeljala proti Zadru, vendar so zimski dnevi prekratki za hollywoodski konec vandranja. Iz vasi Vrana na severnem obrobju jezera sva se odpeljala že v trdi temi, prenočišču naproti.
prof. dr. Mihael Brenčič
