DAN PO TEM
Za konec
prof. dr. Mihael Brenčič
Po desetih zapisih o različnih vidikih poplav, do katerih je prišlo v velikem delu osrednje in severne Slovenije v avgustu leta 2023, mi dovolite, da za konec podam še nekoliko oseben pogled na zapisano in na naravno katastrofo, ki je prizadela Slovenijo. Vseh deset zapisov je bilo izziv tudi zame, ki sem sicer vajen pisanja. Zaradi izredne situacije, povezane s to ujmo, sem moral začasno opustiti tudi svoj projekt pisanja blogov z naslovom Prazniki vode.
Slika 1: »Moje poplave« – Ljubljansko barje v svojem naravnem stanju. (foto: Mihael Brenčič)
S poplavami se, tako ali drugače, srečujem že celo življenje. Velik del otroštva in mladosti sem preživel na obrobju Ljubljanskega barja, ob reki Iški. Vedno sem s strahom in začudenjem opazoval poplavne vode, ki so se razlivale po Barju, samoumevno mi je bilo, da so imeli v Lipah ali pa v Haptmancah ob hišah velike čolne, s katerimi so prevažali tudi živino. Ali pa da smo se morali do doma peljati daleč naokoli, ker so bile poti čez Barje poplavljene. Vedno smo opazovali, kaj se bo ob visokem deževju zgodilo z reko Iško. Nekajkrat je voda prišla tik do naše družinske hiše, nato pa jo je leta 2010 tudi poplavilo, takrat je bilo že nekaj let, odkar sem se odselil. Vedno smo imeli srečo, zaradi obrobne lege hiše na robu vršaja nam ni bilo nikoli potrebno reševati glave in premoženja, zaradi vlage, ki je bila posledica poplave, smo imeli le manjšo škodo.
Z naravnimi nesrečami, tudi poplavami, sem se pogosto srečeval v profesionalnem življenju. Kot specialist za področje hidrogeologije, to je podzemnih vod, sem delal v popotresnem Posočju, pa na območju Stož v dolini Trente v letih 2000 in 2001, ko je prišlo do katastrofalnega drobirskega toka. Veliko sem delal na hidrogeologiji velikih plazov in se v svoji praksi intenzivno srečeval s problematiko poplav podzemne vode. Tako sem na podlagi svojih izračunov in analiz na primer »zakrivil« drugačen potek avtocestnih odsekov pri Slivnici in Hajdini, z namenom, da jih zavarujemo pred poplavami podzemnih vod, verjetno pa bi lahko naštel še kar nekaj podobnih primerov iz svoje inženirske prakse. Tudi po odhodu na fakulteto sem se s problematiko poplav (v najširšem pomenu) veliko ukvarjal, tako teoretično kot praktično. Skoraj po vseh poplavnih dogodkih sem si ogledal stanje na terenu, ne tako redko že med samimi poplavami in tudi kasneje. Upam si trditi, da v svojem spominu hranim, tako ali drugače, številne poplavne dogodke za več kot pol stoletja nazaj.
Slika 2: Ukročena mestna Gradaščica v Ljubljani na Viču. (foto: Mihael Brenčič)
Podobe avgustovskih poplav so me šokirale, zelo globoko sočustvujem z vsemi, ki so izgubili svojce in z vsemi, ki so izgubili vse svoje premoženje ter delovna mesta. Nikakor si ne domišljam, da je moje pisanje o poplavah kakršno koli opravičilo in mnenje vzvišenega akademika. Ne glede na to, da je bilo prizadetih veliko ljudi, industrije in krajev, pa me je kot geologa fascinirala tudi neverjetna energija, ki se je pri tem sprostila, in zavedanje, kakšno moč ima voda. Ena od prvih misli, ki me je obšla ob teh novicah je bila, da se takšni sili ni mogoče zoperstaviti, da se ji je bolje spoštljivo umakniti.
Žal so me tokratne poplave zatekle v takšnem zdravstvenem stanju, da jih lahko opazujem le od daleč, in da lahko preko medijev le intenzivno spremljam, kaj se dogaja na terenu, da o njih preberem vse, kar mi pride pod roko, ter da se o tem, kar so videli na terenu, pogovarjam s kolegi. Če bi lahko odšel ven, na teren, verjetno teh zapisov ne bi mogli brati.
Slika 3: Poplavljen industrijski objekt – pekarna na Viču septembra 2010. (foto: Mihael Brenčič)
O poplavah vem zelo veliko, veliko sem jih videl, prebral sem goro literature, ne domišljam pa si, da sem osvojil vse védenje o njih. Nisem hidrotehnik in ne znam dimenzionirati vodnih drč, jezovnih zgradb, zaplavnih pregrad in drugih hidrotehničnih objektov, prav tako nimam veliko znanja o dinamiki vode s prosto gladino, kar je pomembno za razumevanje razlivanja vode v prostoru. Zdi pa se mi, da razumem, kako se voda obnaša v prostoru, kako vpliva na pokrajino in na procese v njej. Prav tako si ne domišljam, da poznam ad hoc rešitve, da poznam poti iz zagat, ki so posledica vedno bolj očitnih sprememb podnebja. Vem pa, da se bomo lahko na vse izzive, ki so pred nami, odzvali le kot skupnost, participativno in vsak po svoji moči in znanju, s sodelovanjem vseh strok, ki imajo znanje o vodi, in ne le nekaterih. Proteste civilne sfere in nevladnih organizacij, ki nasprotujejo uveljavljenim konceptom urejanja voda in ki so med drugim pripeljali tudi do referenduma o vodi, razumem kot signal, da je z našim odnosom do vode in do vodnega okolja nekaj narobe. Da to ni le posledica tega, da se stroke ne upošteva. Stroka ni nikoli ena sama in zveličavna, toliko bolj to drži pri vprašanjih, ki so povezana z vodami.
Vsakogar, ki piše in ki objavlja zapise, zanima, kako se na zapisano odzivajo njegovi bralci, kdo so in kaj si mislijo o prebranem. Tudi mene. In čeprav sam ne uporabljam družbenih medijev, z veseljem rad preverim, kakšni so odzivi na moje prispevke. Prav tako me zanimajo komentarji, čeprav je včasih ob njihovem branju potrebno stisniti zobe. Na enega od prispevkov se je odzval tudi Roman Kramer, še ne dolgo tega direktor Direkcije RS za vode, z mnenjem, da samo razglabljanje ne bo prineslo napredka in da štejejo samo konkretni predlogi. Z zapisanim se strinjam, a konkretni predlogi morajo temeljiti na široko zasnovanem znanju večjega števila strok, in če je potrebno, mora rešitev izhajati tudi iz kreativnega konflikta različnih mnenj in pogledov. Morda bo kdo porekel, da za to ni časa, da je treba ukrepati takoj. V poletju 2023 je ozračje tako nemirno, da se iz dneva v dan ne ve, kaj bo prinesel naslednji dan, in pod takšnim pritiskom se zdi, da moramo narediti vse naenkrat, če pa se to ne da, pa vsaj v najkrajšem možnem času. Da in ne. Zelo dobro vemo, kaj je intervencija, ki potrebuje hitro rešitev, in kaj je strateška ter dolgoročna rešitev, ki terja svoj čas.
Slika 4: Kjer si ne bi nikoli predstavljal, da bo stala voda. Poplave na Viču leta 2010. (foto: Mihael Brenčič)
Minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan, pod katerega okrilje sodi tudi izvrševanje zahtev Zakona o vodah, me je imenoval v Svet za vode. Vanj sem bil imenovan še pred poplavami, po poplavah pa je bilo imenovanih še nekaj dodatnih strokovnjakov za hidrotehniko. Ob prvih imenovanjih je imel Svet širše in bolj sistemske naloge, kot le ukvarjanje s problematiko poplav. Drži, na nas je sedaj velika odgovornost, da ministru svetujemo po svojih najboljših močeh, hkrati pa se sprašujem, kakšna je naša vloga glede na komisijo vlade, ki jo vodi inženir Pipenbaher. V njegovi komisiji je 11 gradbenikov, 2 arhitekta in 1 krajinska arhitektka, mimogrede, v tem telesu sta le dve predstavnici nežnejšega spola. Kje pa so ostali strokovni profili, ki se prav tako ukvarjajo s to problematiko? Kritizirati vnaprej, še predno so začeli s svojim delom, je seveda neumestno in nekorektno. Upam le, da reštve ne bodo samo gradbeniške. Naš Svet je k sreči nekoliko bolj uravnotežen, članom pa nam še vedno ni povsem jasno, kakšna je naša moč in odgovornost.
Slika 5: Divja moč vode. Mošenac pod Jelovico. (foto: Mihael Brenčič)
Pa še na nekaj ne pozabimo. V času, ko so v letu 2023 nastopile poplave in so poplavne vode rušile vse pred seboj, smo se leto pred tem, leta 2022, borili s katastrofalno sušo. Dva do tri tedne po poplavah so nekateri vodotoki, ki so poplavljali in odnašali skoraj vse pred seboj, skoraj suhi. Zakaj?
Vedno sem občudoval javne intelektualce, ki so z močjo svoje besede komentirali in kritizirali družbena dogajanja. Da so bili pri tem občasno tudi zelo ostri, hkrati pa so bila branja njihovih besedil tudi zanimiva. Toda vedno znova sem razočarano ugotavljal, da so ti intelektualci prihajali samo iz vrst humanistov in družboslovcev. Ne zato, ker bi se mi zdelo to napačno, temveč zaradi tega, ker bi si želel, da bi se z močjo besede oglašali tudi naravoslovci in tehniki. Pa je v naravi naših strok žal tako, da nam javna beseda ni pisana na kožo. Upam, da so blogi o poplavah, ki jih je objavilo Slovensko društvo za zaščito voda, kratek korak preko te meje.
Slika 6: In vodna idila – reka Radovna v srednjem toku. (foto: Mihael Brenčič)