Iz časa Ljubljanskega kongresa leta 1821 imamo morda najstarejši zapis težav s kakovostjo pitne vode v Ljubljani
Ljubljanski kongres
Slovenija je v drugi polovici leta 2021 drugič predsedovala Svetu EU. Na Brdu pri Kranju se je 29. aprila 2021 srečalo 35 voditeljev in voditeljic iz EU in iz držav Zahodnega Balkana. Zmotno je mnenje, da je bilo to največje srečanje evropskih voditeljev pri nas.
Pred dvesto leti, od januarja do maja 1821, se je v Ljubljani odvijal kongres Svete alianse, največji diplomatski dogodek na slovenskih tleh. Kongresa so se udeležili ruski car Aleksander I., avstrijski cesar Franc I., neapeljski kralj, modenski vladar, poleg navedenih pa še okoli 500 ministrov in predstavnikov Francije, Velike Britanije, Prusije in posameznih italijanskih držav. Idejni vodja in povezovalec kongresa je bil avstrijski kancler, knez Metternich.
Sveta aliansa je bila politična in vojaška zveza, ki je nastala po padcu Napoleona z namenom obdržati državne ureditve, določene na dunajskem kongresu, in preprečiti širjenje idej francoske revolucije. Na zbor Svete alianse, nekakšne takratne Evropske unije, nas danes spominjajo Kongresni trg s paviljonom, Cesta dveh cesarjev in gostilna Pri ruskem carju.
Konferenca in knjiga Kongres po kongresu
11. in 12. maja 2021 je potekala mednarodna konferenca, leta 2022 pa izšla knjiga z naslovom Kongres po kongresu: ob 200-letnici Ljubljanskega kongresa.
Slika1: Naslovnica knjige: Kongres po kongresu: ob 200- letnici Ljubljanskega kongresa.
Ljubljana je bila kot glavno mesto Ilirskih provinc, ki jih je Napoleon ustanovil oktobra 1809, vajena gostiti večje število ljudi. V času Francozov je v njej bivalo okoli 400 uradnikov in 4000 vojakov. Za namestitev odličnih gostov so naselili najbolj reprezentančne in razkošne palače. S takimi reprezentančnimi objekti se z Ljubljano leta 1821 nista mogla kosati ne Gorica ne Celovec, čeprav sta bili po statusu primerljivi mesti.
Namestitev z lokacijami bivanja gostov je razvidna iz slike 2.
Slika 2: Ljubljana v času kongresa in namestitev gostov.
Ljubljanski kongres je mesto Ljubljana, takratno prestolnico Vojvodine Kranjske, odmevno predstavil tudi širši svetovni javnosti, zato so temu znamenitemu diplomatskemu dogodku želeli Ljubljančani kmalu zatem postaviti še spomenik v obliki obeliska. Začeli so zbirati finančna sredstva in za soglasje zaprosili cesarja, ki pa jim je svetoval, naj zbrano vsoto raje namenijo za izsuševanje Barja, češ da bodo tako zbrani denar bolj koristno porabili.
Slika3: Načrt predlaganega obeliska
Kakovost pitne vode v času Ljubljanskega kongresa
V knjigi Kongres po kongresu sem naletel na članek Gerharda Gonsa z naslovom Arhivski viri o Ljubljanskem kongresu iz deželnega in državnega arhiva na Dunaju (Haus, hof- und staatsarchiv Wien). Dokumenti na seznamu se začno s št. 114 in končajo s št. 202. Gonsa med najbolj zanimivimi navaja tudi dokument št. 120: O oskrbi z zdravo pitno vodo v Ljubljani.
Pisal sem dr. Gonsi in mi je omenjeni dokument tudi prijazno poslal. Ker je napisan v gotici, je tudi prevod dokumenta terjal svoj čas. Na mojo prošnjo ga je prijazno prevedel in lektoriral lekt. mag. Niko Hudelja s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Najbolj zanimiv del dokumenta 120 se glasi:
Vaša ekscelenca!
Takoj Vam preponižno sporočam, da sem tukaj že ukrenil vse potrebno za oskrbo najvišjega c. kr. dvora. Moja prva skrb ob prihodu v Ljubljano je veljala preskrbi z dobro pitno vodo, saj je znano, da voda tukaj povzroča močno drisko pri tujcih. Ugotovil sem, da oskrba z le-to ni mogoča, razen iz Goričan (avtor zapiše kraj kot ‘Hertschag’ namesto običajnega ‘Görtschach’). Od tam je dal škof ob zadnjem obisku njunih veličanstev pripeljati vodo. Škof sicer meni, da bi voda v uri in četrt vožnje zmrznila v tem letnem času. Jaz se bom tej neprijetnosti izognil tako, da bom dal izdelati dobro izolirane in zaprte zabojnike in naročil, da jih karseda hitro pripeljejo.
Slika 4: Dokument št 120: O oskrbi s pitno vodo v Ljubljani
O takratni kakovosti pitne vode v Ljubljani sem črpal podatke iz knjig Viljema Filipa Lipiča, na katerega me je v svojem blogu prvi opozoril prof. dr. Mihael Brenčič. Iz Lipičeve knjige Topografija c.kr.-deželnega glavnega mesta Ljubljana, ki je izšla nekaj več kot deset let po Ljubljanskem kongresu, o ljubljanskih vodnih virih zasledimo sledeče navedbe: Ljubljanica je bila še vedno pomemben vir vode, zlasti za pranje, pritoki Ljubljanice pa so bili tedaj še razmeroma čisti in zato pomembni za preskrbo z vodo okoliških vasi in predmestij. Poleg vodnih izvirov na pobočjih Golovca, Grajskega hriba in Šišenskega hriba so meščani uporabljali še javne in lastne vodnjake. Zaradi neurejene kanalizacije in odstranjevanja smeti so bili vodni viri često okuženi, z vodo prenosljive infekcijske bolezni pa zato pogoste. Lipič navaja, da sta bili v Ljubljani ‘tako med tujci kot domačini med pogostnimi boleznimi zlasti driska in griža’.
Slika5: Lipičeva knjiga: Topografija Ljubljane 1834
Za konec pa še kratek povzetek: za občutljive kronane glave so pitno vodo vozili v sodih iz varnega vodnega vira, prebivalci Ljubljane pa so oporečno vodo pili večkrat – vse do izgradnje javnega vodovoda v času župana Ivana Hribarja.
dr. Uroš Krajnc
