Roka Rozmana poznamo kot borca za divje reke, vodjo iniciative Balkan River Defence ter ustanovitelja zavoda Leeway Collective. Letos se je prijazno odzval našemu povabilu in se nam kot gostujoči predavatelj pridružil takoj po uradnem zaključku skupščine SDZV, ki je potekala 21. februarja v prostorih CČN Domžale-Kamnik. Kot biolog je razmišljal o nujnosti varovanja vodnih ekosistemov, kot naravovarstvenik o našem odnosu do rek, ki jim nenehno jemljemo prostor, kot kajakaš pa še o lepotah divjih rek, ki bi jih morali prepoznati in ohranjati kot nepogrešljiv del našega okolja. (foto: Klemen Razinger)
Katere reke danes označujemo kot divje reke?
Soča je pri nas sinonim za divjo reko, mednje pa prištevamo tudi prelepo Savo Bohinjko. A divja reka ni le tista, ki je polna brzic. Divja reka je tista reka, ki ji je dovoljeno, da samovoljno prestavlja svojo strugo ob vsaki povodnji, to, kar reke pač počnejo. In običajno divje reke svoje struge najbolj očitno prestavljajo prav v svojem srednjem in spodnjem toku. V Srbiji med divje reke tako prištevamo Savo, v Albaniji pa reko Vjoso, ki se ponaša z enimi največjih prodišč. Vjosa izvira v Grčiji, teče preko Albanije in se steka v Jadransko morje. Ker tam ni večjih mest ali industrije, na njej ni nobenega jezu in je njena struga ohranjena v naravnem stanju, zato jo pogosto imenujejo zadnja divja reka v Evropi. Podobna prodišča kot Vjosa ima tudi italijanska reka Tilment, ki povezuje Alpe in Jadransko morje in velja za zadnjo morfološko nedotaknjeno reko, na neomejeni poplavni ravnici in svojih več kot 600 otokih pa gosti več vodnih in kopenskih habitatov.
Soča z brzicami in Soča v predelu pod Bovcem s prodišči med Čezsočo in Žago, kjer se z visokimi vodami vse spreminja, ter Sava Bohinjka pred sotesko
Sava v Srbiji, desno Vjosa v Albaniji s prodiščem širine 3 km
Šmarna gora in Sava pred manj kot 100 leti, ko so ljudje znali živeti s cikli reke, ki jih je ta prinašala; pogled na Savo s Šmarne gore pred več kot 130 leti in Sava danes, ko je stisnjena v kanal
In kaj imamo ljudje od divjih rek?
Tu je turizem, od katerega velik delež predstavljata kajakaštvo ali rafting (reka Soča je v tem pogledu simbol za vso Evropo, a je postala v zadnjem času preobremenjena s tovrstnim turizmom), prav tako ribištvo ((iz)lov rib je plačljiv in reguliran, sredstva gredo lokalni ribiški družini in lokalni skupnosti); koliko sredstev obe panogi prinašata v blagajno države, natančno ne vemo. Slovenija se lahko pohvali s soško postrvjo, ki pa jo je mogoče najti skoraj v vseh rekah, ki se stekajo v Jadransko morje (od Italije do Albanije). Tu je še pitna voda in čistilna sposobnost divjih rek. Če reke ukalupljamo v kanale, je prodišč, ki polnijo vodonosnike, manj, več pa težav z oskrbo s pitno vodo. V divjih rekah je izjemna biodiverziteta (poleg živali tudi velika pestrost rastlin), ki se s poplavljanjem rek nenehno spreminja. Ti ekosistemi z več mikrohabitati so tudi eni najbolj odpornih, saj so vajeni stalnih sprememb. Divje reke vzdržujejo tudi mikroklimo lokalnega okolja.
Reke ljudje izkoriščamo tudi za pridobivanje elektrike. V Sloveniji smo zgradili že več kot 400 jezov; bili smo tudi med pionirji gradnje večjih jezov na alpskem območju (jez na Savi Dolinki v Mostah je bil zgrajen že leta 1952, zatem jez na Savi v Medvodah v letu 1953 in v Mavčičah v letu 1987). S takim pristopom smo Slovenci zajezili in onemogočili funkcionalnost večine glavnih slovenskih rek, ob tem pa smo bili tudi mojstri za gradnjo malih hidroelektrarn. Reke izkoriščamo tudi za potrebe gradbeništva in drugega gospodarstva, saj je rečni pesek težko nadomestljiv gradbeni material.
Divje reke so v očeh ljudi tudi nevarne reke, ki poplavljajo in nam odnašajo hiše, avtomobile in druge dobrine, reke, v katerih se je mogoče zlahka utopiti. A za mnoge izmed teh situacij smo posredno krivi sami, saj reke usmerjamo v kanale, da bi vodo čim prej in čim hitreje speljali mimo vasi in mest, hiše pa celo umeščamo v struge rek. Tega pred sedmimi desetletji še nismo počeli. Namesto da bi rekam pustili prostor, jim pustili njihove naravne okljuke ter spremljajočo obrežno rast, ki vodo zadržuje, to raje žagamo, sekamo in odstranjujemo, rečne meandre pa spreminjamo v ravne kanale. Ko na teh območjih začnejo divjati vse hujše nevihte, so temu podobne tudi posledice. Nekateri menijo, da lahko take težave preprečijo jezovi, a je realnost lahko bistveno drugačna.
Lep primer je poplava, ki je močno prizadela Slovenijo in na sodišču po desetih letih še ni dobila epiloga, saj se je izkazalo, da na področju upravljanja s hidroelektrarnami primanjkuje tudi sodne prakse. Novembra 2012 je avstrijska družba Verbund zaradi naraslih voda brez opozoril odprla jez na reki Dravi, ta pa je vzdolž svojega celotnega toka za seboj pustila ogromno škode na premoženju prebivalstva, lokalnih skupnosti in države ter v gospodarstvu. Verbund za nastalo škodo še zdaj zavrača vso odgovornost. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi se jez podrl in kakšna škoda bi nastala v tem primeru. A bolj kot to bi se morali vprašati, ali so res jezovi tisti, ki pripomorejo k poplavni varnosti. Po dosedanjih izkušnjah vendarle ni povsem tako.
In kakšen je naš odnos do divjih rek?
V Evropi ohranjenost rek ni na zavidljivi ravni. Danes ima Evropa v rekah več kot 1.000.000 pregrad (večina je bila zgrajenih v letih med 1900 in 1970), od tega je več kot 5.000 jezov višjih od 10 metrov, na Balkanskem polotoku med Slovenijo in Grčijo, ki ga v pogledu ohranjenih rek ocenjujejo kot srce Evrope, pa je v načrtu še gradnja 2.700 novih.
Zato so se kajakaši na Rozmanovo pobudo aktivirali in v zadnjih letih začeli na različne načine opozarjati na ohranjanje rek na Balkanu in v Evropi. Želeli so pokazati ljudem, katere lepe reke želijo z jezovi uničiti, da bi poskrbeli za oskrbo (ali izvoz) električne energije. Prvi Balkan Rivers Tour so izvedli v letu 2016, ko so bili 40 dni s fotoaparati in kamerami na poti čez ves Balkan, na drugem v letu 2017 so preveslali Sočo in Moračo, tretjega (2018) pa začeli v obratni smeri kot prvega. Na četrtem (2019), kjer so organizirali tudi delavnice z domačini, so prvi teden preživeli v Romuniji, naslednja dva pa v Bolgariji in Sloveniji. Na petem (2021), ko je bil svet v lockdownih, so se orientirali na slovenski del reke Save, ki so jo s kajaki preveslali od Bohinja in Podkorena do Jesenic na Dolenjskem. Posneti materiali, ki so jih z glavnimi sporočili proti gradnji jezov začele objavljati številne nacionalne televizije, so med ljudmi vzbudili veliko zanimanje in odpirali vprašanja, ali je njihova gradnja res potrebna.
Prvo fotografijo, posneto na Bohinjskem jezeru prvi dan Balkan Rivers Tour 1, so objavili v 38 državah, tudi na CNN
Statistika Balkan Rivers Tour, ki je postala največja direktna akcija za ohranitev rek v Evropi
Ekipa Balkan Rivers Tour 1 je štela natanko 6 članov, 2 kajaka in en kombi
Iz teh tourov se je razvila in nastala iniciativa Balkan River Defence, ki je začela še bolj povezovati ljudi za ohranjanje rek. Fotografije in posnetki kajakašev na rekah z jezovi so bili pravo orožje za vzbujanje pozornosti in ozaveščanje ljudi. V naslednjih letih so kot ‘rečne intelektualce’ aktivirali še študente različnih profilov (biologe, vodarje, ekonomiste…), ki so kmalu ustvarili svojo platformo za povezovanje in začeli pripravljati tudi diplome s tematiko, povezano z rekami (kakšen je donos turizma in ribištva v državi, upravičenost proizvodnje elektrike na HE na rekah, ipd.). Platforma je spodbudila tudi t.i. študentske kampe, kjer se na rekah srečujejo študentje s profesorji in med seboj izmenjujejo podatke in svoja dognanja. (Nekateri za tovrstno ozaveščanje javnosti uporabljajo tudi drugačne pristope. Ena takih je na primer namizna igra monopoly, ki jo že igrajo v Evropi, v kateri so glavni protagonisti okoljski aktivisti, podjetje, ki gradi jez, ter investitor in država, ki bdi nad gradnjo.)
Aktivnosti, ki se jih loteva iniciativa BRD, so raznolike, največkrat gre za produkcijo lastnih filmov (tudi v sodelovanju z BBC), izvedbo interaktivnih map in zemljevidov za potrebe evidentiranja jezov, tako obstoječih kot načrtovanih, povezovanje z ribiči ali pa z raziskovalci iz izobraževalnih institucij (npr. vzorčenje rib za BF UL). Z opozarjanjem na ohranjanje rek – povsem brez političnih predznakov – nadaljujejo tudi naprej.
V letošnjem februarju so na 17. Festivalu gorniškega filma prejeli tudi Glavno nagrado mesta Domžale za film o reki Savi (Ena za reko: zgodba Save).
Lepote drugih balkanskih rek
Dolina Langarice v Albaniji, Kanjon Osumi v Albaniji, Zrmanja na Hrvaškem
Reki Kalaritikos v Grčiji in Morača v Črni gori.
Fotografije: arhiv Rok Rozman
