Poplave, ki so se ravnokar zgodile v Sloveniji, so posledica izjemo velikih padavin, ki so zajele celoten predalpski svet v naši državi. Katasrofalne družbene in gospodarske posledice teh poplav pa so spet posledica našega manj umnega poseganja v prostor in včasih tudi šibkega strokovnega znanja in izkušenj pri (ne)gradnji objektov, ki so ob vodi ali s katerimi s katerimi umirjamo in usmerjamo tok vode in plavin.
V manj kot dveh urah je na zahodu (Kanin) padlo skoraj 60 mm padavin, v dveh urah na Voglu pa 90 mm padavin. Obe vrednosti imata glede na zakon verjetnosti po Gumbelovi razporeditvi le 1 % verjetnosti (100-letna povratna doba). S pomikanjem fronte na vzhod se je trajanje naliva podaljševalo, velikosti padavin pa so dosegle 0,4 % verjetnosti nastopa (250-letna povratna doba). V Polhograjskih Dolomitih (Pasja Ravan) je naliv namreč trajal dobrih devet ur, na tem območju je padlo kar 213 mm padavin. Na Krvavcu in Uršlji Gori je v 11 urah padlo 165 mm oz. 146 mm padavin. Padavine v Šmartnem pri Slovenj Gradcu so trajale 18 ur in dosegle raven 100-letne povratne dobe. Poplavljene so bile doline in ravnice skoraj vseh potokov in rek teh območij. Ker poplave večinoma spremljajo tudi zemeljski plazovi in erozijski procesi, je območje poplavljanja in zemeljskih plazov pokrilo skoraj polovico površine Slovenije.
Ker je danes kar desetina od poplav in plazov ogroženih površin poseljena, so škode in druge posledice katastrofalne. Vendar o katastrofalnih posledicah govorimo ob vsaki večji poplavi, saj živimo tudi na poplavnih površinah. Še več, večina prometne, energetske in komunalne infrastrukture je zgrajene ravno ob vodotokih oziroma na poplavnih površinah. Celo naša jedrska elektrarna stoji ob reki, ker njeno vodo uporablja za hlajenje.
Poplave nas redno spremljajo
Leta 2004 je bil v reviji Acta hydrotechnica 22/37 objavljen članek “Poplave in zemejski plazovi v Sloveniji” (Mikoš, Brilly, Ribičič), ki podaja zgodovino poplav v Sloveniji do začetka 21. stoletja. Prvi zapisi o poplavah pri nas datirajo že v čas takoj po iznajdbi knjige. Tako se omenjajo izjemno velike poplave Ljubljanskega barja v letih 1190, 1537 in 1589. V Celju, ki je poplavno najbolj ogroženo mesto v Sloveniji, je na plošči na stolpu srednjeveškega obzidja še zdaj vidna oznaka poplave 1672. Zapisi poplav Drave so iz leta 1851, ko naj bi pretok reke Drave dosegel 1000-letno povratno dobo. Leta 1874 so opisane velike poplave na reki Muri, leta 1876 na reki Ljubljanici, 1882 na Koroškem, 1885 na reki Dravi, 1893 na Ljubljanici in Dravi, 1898 na Vipavi, 1901 po celi Sloveniji, 1905 na območju Krasa in 1910 v prispevnem območju reke Drave.
Redno spremljanje in zapisovanje poplavnih dogodkov se je začelo po 1. svetovni vojni. Zapisano je, da so bile katastrofalne poplave leta 1923 posledica izjemno močnega deževja, saj je v 24 urah padlo več kot 240 mm padavin (podobno kot sedaj!). Večje poplave so zabeležili že v razmiku nekaj kasnejših let (1925, 1926 in 1933). Poplave večjega obsega in opredeljene kot »katatrofalne« so se ponovno pojavile leta 1954, in sicer na porečju Savinje. Čez deset let so se pojavljale v razmaku dveh let, to je leta 1963 in 1965, ko so bile poplave zabeležene po celi Sloveniji. Po letu 1965 ni bilo večjih poplav vse do leta 1983 in 1987 (torej »20-letni mir«), ko so poplave prizadele Novo Gorico. Leta 1989 so bile katastrofalne poplave ponovno na porečju reke Savinje, kar je bil le uvod v večje poplave, ki so prizadele večji del Slovenije leta 1990 in znova v letu 1998. Poplavi sta povzročili močno obrežno erozijo, uničenih ali poškodovanih je bilo na desetine mostov, industrijskih obratov in na stotine hiš; oba pojava so spremljali tudi plazovi. Skupna škoda je bila ocenjena na več kot 500 milijonov evrov (za poplave leta 1990) oz. 170 milijonov evrov (za poplave leta 1998). Zapise poplav in škod po letu 2000 lahko najdemo v številnih drugih preglednih člankih ter študijah in državnih dokumentih. Vzpostavljeno imamo tudi podatkovno bazo poplavnih dogodkov, imamo bazo zemeljskih plazov in ocen škod.
Sklenemo lahko, da se povprečno vsakih 25 let pojavlja redosled dveh ali treh večjih poplav in spremljajočih zemeljskih plazov. Žal se nam iz enega v drug dogodek poplavne škode večajo, prizadetih je vedno več ljudi in gospodarskih dejavnosti. Postali smo, in to zelo očitno, zelo ranljivi, na poplave in zemeljske plazove pa kot družba enostavno nismo odporni. Po zadnjih ocenah se letošnja škoda meri v milijardah. Stroški sanacij bodo torej milijardni.
Zaradi obstoječe poselitve upamo, da bodo sanirani ali na novo postavljeni ustrezni vodarski, prometni, energetski, komunikacijski in okoljski objekti ter naprave. Upamo in želimo si, da bodo ti objekti modro umeščeni v prostor, da bodo narejeni po standardih za kritično infrastrukturo in da bodo bolj konzervativno upoštevali inženirsko-hidrotehnična znanja ter pravila.
Tako je sedaj čas, da najprej na glas razmislimo, zakaj so nastale take škode, kaj je šlo tako narobe, da se je podrlo toliko objektov, in kaj bi lahko bilo drugače. Vse to je osnova za bolj pametno delovanje v prihodnosti. Začnimo pa najprej s poznavanjem osnovnih odnosov padavina-odtok.
Odnos padavin in pretokov voda
Način odtekanja padavin je odvisen od kompleksnih odnosov med reliefom, vegetacijo, tlemi in kameninsko osnovo. Tako velike padavine, sploh če so tla že namočena ali pa ne prepuščajo vode, odtekajo po površini. Delno jo še vedno zadrži vegetacija. Hitrost zbiranja vode po pobočjih v korita vodotokov je večja, če je teren strm, količina odtekle vode pa odvisna ne le od same količine padavin, ki je padala na neki »zbirni« površini (porečju), ampak tudi od oblike porečja in poraščenosti z naravno vegetacijo. Ob večjih deževjih se pretoki vodotokov vedno povečajo, vendar v porečjih z večjim deležem gozda odteče manjši delež padavin, kot v porečjih z manjšim deležem gozda.
Iz hidrograma, to je grafa, ki prikazuje velikosti pretoka glede na čas v določenem profilu vodotoka ali kanala, ob večjih padavinah določimo čas, ko se pretoki večajo (dvigajoči del visokovodnega vala), »konico vala« (največji pretok) in čas »upadanja vala«. Ko seštejemo vse sekundne pretoke nekega vala, dobimo prostornino vse odtekle vode. Ta ne more biti večja, kot je količina vseh padavin. Če je hitrost odtekanja padavin do vodotokov velika in skoraj vse padavine takoj odtečejo v struge, je dvigajoči del vala kratek, konica pa zelo velika. Če pa padavine odtekajo počasi, večji del njih pa se zadrži na vegetaciji ali v tleh, je dvigajoči del vala dolg, konica pa veliko manjša. Obliko hidrograma tako določa tudi oblika porečja. Pri pahljačasto oblikovanem porečju se maksimalni pretoki pojavijo prej in so navadno višji od tistih pri podolgovato oblikovanem porečju. Vsaka reka ali potok ima svojevrstne lastnosti, ki jih je treba dobro poznati, da bi lažje ocenili tveganja poplav.
Tako velikost padavin (za neko obdobje trajanja) kot velikost pretokov ocenjujemo z mero verjetnosti (pogostosti) pojavljanja. Večinoma velja, da padavine z 1-odstotno verjetnostjo nastopa povzročijo visokovodni val podobne verjetnosti nastopa. Pretoki večine naših predalpskih potokov in rek so imeli avgusta 2023 verjetnost nastopa manj kot 1 % (100- do 250-letna povratna doba). Dogodek je bil dejansko hidrološko izjemen.
Problemi z izjemnimi padavinami oz. pretoki so povezani predvsem z oblikami strug vodotokov. V naravnem stanju imajo majhni potoki, tako nižinski kot hribovsko-gorski (hudourniki), majhne struge. Ob večjih padavinah namreč voda teče po celotnem dolinskem dnu ali grapi. Velikost naravne struge večjih rek je taka, da v povprečju voda vsaj enkrat na leto prestopi bregove, torej poplavlja (rečemo, da imajo taki pretoki 1,5 do 2-letno povratno dobo). To pomeni, da so vse poplavne površine, ki imajo vodo vsaj enkrat na 2 leti, funkcionalni del vodotoka. Višine vode ob teh pretokih so majhne. Na celotnih funkcionalnih površinah vodotokov se dinamično zasipajo stara in formirajo nova korita (voda lahko teče po več vzporednih, manjših koritih), nastajajo in izginjajo prodišča, tolmuni, depresije in otoki. V ozkih dolinah je ta dinamika manjša, je pa v večini primerov celotno dolinsko dno funkcionalno vodotok. Ob pretokih manjše pogostosti (10 in več-letna) so poplavljene še večje površine, globine poplavne vode pa so odvisne od “širine poplavljenega profila” in hitrosti toka vode (odvisna od padca terena).
Naravne in današnje oblike strug vodotokov
95 % vseh strug vodotokov v razvitem svetu je močno zožanih in umetno poglobljenih, v ravninskih predelih pa večinoma tudi “poravnanih”. Začetki večjih posegov v struge pri nas segajo v čas začetka gradnje vodosilnih naprav (mlini, žage, npr. na območju Kamniške Bistrice) in brodarstva, to je plavljenje in splavarjenje lesa ter transporta (povezanega s trgovino) različnega blaga po rekah (Sava, Drava, Mura). Naravni tok vode teh rek namreč še zdaleč ni nudil stabilnih in dovolj velikih globin za splave in brode, zato so z različnimi “vodarskimi” (hidrotrehničnimi) prijemi tok vode koncentrirali v stabilnejša in večja korita (v vodo so metali povezane vrbove veje in jih obtežili s kamenjem ali skalami, da jih voda ni premikala). Od takratnih časov se je vodni prostor le še manjšal, enkrat za potrebe kmetijstva, drugič prometa, tretjič pa poselitve. V zadnjih 50. letih smo poselili in s cestami ter energetsko-komunalno infrastrukturo »opremili« vsak tretji meter brežin vodotokov, ter preko njih zgradili mostove skoraj na vsakem petem kilometru. Brežine in dna vodotokov morajo biti zaradi poplavne in erozijske zaščite ustrezno stabilizirani (da ostanejo na svojem mestu), saj si »plesanja« korit vodotokov ne smemo privoščiti. Ne samo zaradi »poplavne varnosti«, ampak tudi zaradi varstva lastnine zemljišč in zagotavljanja zapisanih rab prostora. Poplavnih površin, ki so redno poplavljene, skoraj ni več. In kar je zelo zaskrbljujoče, lahko nek pretok, ki je nekdaj povzročil npr. dvometrsko višino vode v strugi, danes povzroči že petmetrsko. Z večanjem višine vode v strugi se skoraj potencialno večajo tudi vlečne sile, s tem pa se veča tveganje za poškodbe vodnih in drugih objektov v ali ob strugah (na brežinah in obvodnem pasu). Ob vsaki večji vodi (povodnji) na njih nastajajo poškodbe. S tem se večajo nevarnosti za porušitev mostov, zdrsov cest in drugih inženirsko- tehničnih objektov na celotni dolžini vodotoka. Načrtovanje, projektiranje, izvajanje in vzdrževanje vodnih in premostitvenih objektov ter objektov, ki stojijo v vplivnem območju poplav, je v zadnjih desetletjh postalo izjemno kompleksna naloga. Žal vedno manj razumljena in strokovna.
Mnogi objekti na in ob vodotokih, ki so se porušili ob letošnjih poplavah, so bili inženirsko premalo premišljeni, zasnovani na neustreznih mestih ali hidrotehnično manj umni. Objektov, ki bi ustrezno umirili ali zaustavili tok sedimentov, drobirja ter lesenega plavja že v povirjih, večinoma ni bilo. Namreč, verjetnost pojava blatnega in drobirskega toka ob strmih pobočjih in v ozkih dolinah, je velika. Redek ali skoraj noben inženirsko-hidrotehnični objekt, četudi je še tako dobro narejen, ne ostane cel, ko ga potopijo ali se ga dotaknejo taki tokovi. Pobočni grušč, drobir in leseno plavje, ki ga nanaša voda iz hribovitih pobočij, je zato treba zaustaviti, še preden pride v strugo vodotoka. Čaka nas tudi izziv, kako preprečevati odplavljanje drevesnih debel in hlodov ali drugega gradbenega materiala, ki leži v vplivnem območju poplav ali plazov. Mostovi in hiše ob vodah so zaradi njih lahko trajno poškodovani.
Kako naprej
Poplave 2023 so nas šokirale. To je bil spet izjemen dogodek. Ampak, velik del škode in travm bi lahko prihranili, če bi razumeli hidrološko-hidravlične zakonitosti toka vode in plavin, znali modro načrtovati, dobro projektirati, izvajati in nadzorovati. Upamo, da se od sedaj naprej ne bomo dodatno selili na poplavne površine, struge vodotokov pa, kjer se le da, razširjali. Iluzorno je pričakovati, da ob vodah ne bomo več živeli. Poplavno ogroženost naselij moramo še naprej vsaj do določene mere obvladovati, ne le z zmanjševanjem nevarnosti poplav in drobirskega toka, ampak z večanjem naše odpornosti pred rušilnimi silami poplav. Poplave moramo končno sprejeti kot dejstvo. V njih moramo videti element zadrževanja voda in zmanjševanja tveganj za suše. Vodo je dobro zadrževati tudi v povirjih in na sploh krepiti hidrološko funkcijo gozda. Če posekamo in odstranimo vsako peto drevo v gozdu, se nam konice visokovodnega vala povečajo za 10 %. Če povečamo širino poplavne ravnice za desetkrat, v tem profilu zmanjšamo višino vode za petkrat. Naj nam bosta hidrološko in hidrotehnično znanje v pomoč pri kreiranju sanacij in novih rešitev upravljanja s prostorom, vodo in naravo. Večanje ali vsaj ohranjanje nepozidanih poplavnih površin ne le povečuje našo odpornost na okoljske zagate, ampak ponuja tudi možnost uspešnega okrevanja.
dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije
Prispevek je bil objavljen v Sobotni prilogi časnika Delo dne 12. 8. 2023
Fotografije in video: arhiv SDZV
