Pobuda člana Slovenskega društva za zaščito voda
Foto: arhiv SDZV
Umikajoča voda šele v teh dneh zares razkriva katastrofalne posledice poplav, ki so od petka do nedelje prizadele večji del Slovenije, še posebej pa zgornjo Savinsko dolino, Koroško, območje Škofje Loke in Poljanske doline, ter seveda številne kraje ob porečjih Save, Drave in Mure. Marsikje je popolnoma preobražena podoba mest in naselij, porušena ali močno prizadeta prometna, okoljska in vodna infrastruktura, in očitno je, da ne bomo imeli opravka z običajno sanacijo, kot jo imamo v primerih suš, pozeb ali poplav s krajšimi povratnimi dobami. Marsičesa ne bo mogoče vrniti v »staro stanje«, marsikatere težke in za ljudi pomembne življenjske odločitve bo treba sprejeti, zato potrebujemo razvojno prenovo in sanacijo še posebej na tistih območjih, ki so bila izjemno hudo prizadeta. Za takšno vrsto prenove, ki bi v prizadetih območjih tudi ohranila življenje, bo potrebno mnogo več, kot ponuja pravkar spremenjeni Zakon o odpravi posledic naravnih nesreč. Že pred desetletji, ko smo v Državnem zboru sprejemali eno od prejšnjih različic tega zakona, smo se zavedali, da za hujše naravne nesreče in za odstranjevanje kompleksnih socialnih, gospodarskih in prostorskih posledic, ne bo zadoščal.
Treba je sprejeti in uveljaviti poseben zakon, ki celovito nagovarja in rešuje prav specifične probleme, ki jih prinaša prav konkretna naravna nesreča tako velikega obsega, kot so nedavne poplave. Sedanja prostorska, gradbena, vodna, energetska, okoljska in prometna zakonodaja je napisana za »normalne razmere«, kvečjemu še za kakšne izredne dogodke, ob naravni ujmi takšnega obsega pa zagotovo ne bo zadostovala. Kdor si je ogledoval posnetke razdejanja v Črni na Koroškem, je moral ugotoviti, da brez celovitega načrta prenove mesta preprosto ne bo šlo.
Zakon o razvojni prenovi po nedavni ujmi bi moral zajemati:
- Sredstva in finančne instrumente za prenovo, med drugim tudi način dodeljevanja pomoči tako javnim institucijam, lokalnim skupnostim, gospodarskim subjektom in seveda posameznikom. Treba bo tudi opredeliti, v kolikšni meri bo lahko pomoč nepovratna, kolikšen del pomoči pa bo nemara treba zagotoviti z dolgoročnimi krediti. Tu se kot možnost ponuja poseben proračunski sklad, ki ni odvisen od proračunskih nihanj.
- Celovitost prenove, ki naj zajema tako državo kot občinsko infrastrukturo, gospodarske objekte in seveda stanovanja. Prenova, ki je ločena po sektorjih (npr. prometna infrastruktura, komunala, vodne ureditve) prinaša številna tveganja in medsebojne neusklajenosti, ki lahko ogrozijo hitrost in učinkovitost prenove.
- Na nekaterih najbolj prizadetih območjih kar nekaj pomembnih podjetij in obrtnih dejavnosti, ki bodo morale dobiti, vsaj za določeno obdobje, poseben status, predvsem v zvezi z zaposlovanjem in vzpostavljanjem proizvodnje.
- Glede na stopnjo prizadetosti in ocene škode bi bilo verjetno smiselno razdeliti območja prenove po stopnji prizadetosti in temu prilagoditi instrumente za prenovo.
- Zakon bo moral urediti tudi posege v prostor in dati bolj pomembno vlogo prostorskemu planiranju kot mestu za usklajevanje različnih interesov in pobud pri razvojni prenovi. Pri tem posebej opozarjam, da bi zakon moral v navezavi na zakon o urejanju prostora vpeljati za posamezna naselja ali za določena sklenjena območja, ki lahko segajo tudi preko meja občin, posebne sanacijsko razvojne prostorske načrte, ki bi morali biti izdelani vsaj na ravni sedanjih občinskih podrobnih prostorskih načrtov (OPPN). Pri tem je treba zagotoviti, da bi ti načrti, v nasprotju s hierarhijo planskih aktov, obenem spreminjali tudi »strateške« občinske oz. državne prostorske načrte in seveda predstavljali osnovo za neposredno izdajo gradbenih dovoljenj.
- Glede na obseg nesreče bi morala država aktivno vstopiti v postopke priprav razvojno sanacijskih načrtov in bi morala, tako kot je bilo to ob potresu 1998, ustanoviti državno tehnično pisarno, ki bi morala biti locirana neposredno na prizadetem območju in bi nudila strokovno tehnične usluge pri pripravi načrtov prenove, oziroma bi bila celo zadolžena za njihovo pripravo. Mislim, da bi morala vlada čimprej stopiti v stik z Inženirsko zbornico Slovenije in Zbornico za arhitekturo in prostor, da bi se dogovorila o načinih aktivne državne tehnične pomoči.
- In ne nazadnje, zakon bi moral opredeliti tudi nekatera načela, na katerih bo morala temeljiti prenova, kot so pravičnost, enakopravna obravnava, sorazmernost, trajnostni pristop, celovito urejanje voda, z zadrževanjem voda, urejanjem gorvodnih-dolvodnih razmerij in zagotavljanjem prostora za vode, še posebej izven naselij.
Posebej je treba opozoriti na pogubne posledice plazenja tal. Lahko upamo (ali smemo upati), da se takšna količina padavin ne bo spustila na naše kraje, vsaj ne v obdobju ene generacije, pa lahko že normalno deževje kaj kmalu aktivira plazove, ki jih je sprožila nedavna ujma. Ogroženost infrastrukture in bivališč je zato tako rekoč permanentna.
V naslednjih desetih do štirinajstih dneh bodo tako državna kot občinske oblasti še vedno močno zasedene z vzpostavljanjem kolikor toliko normalnih razmer na infrastrukturnem področju in predvsem pri občinskih javnih službah (oskrba z vodo, čiščenje in odvajanje odpadnih voda, odvoz in procesiranje odpadkov..), da ne govorimo o zagotavljanju trajnejših bivališč za vse, ki se ne bodo mogli vrniti v porušene hiše ali hiše, ki jih ogroža plazenje tal.
Po tem pa bodo oči javnosti, predvsem pa prebivalcev prizadetih območij, usmerjene v prihodnost. Vlada in parlament imata mogoče slab mesec časa, da povesta kako, koliko, komu, kdaj in na kakšen način bosta konkretno in operativno zagotovili pomoč pri prenovi in razvoju prizadetih območij.
dr. Pavel Gantar
Ljubljana
Foto: arhiv SDZV
