Osrednji argument ministra za okolje in prostor mag. Andreja Vizjaka je, da novela 37. člena Zakona o vodah (ZV-1G) ne razširja možnosti pozidave vodnih in priobalnih zemljišč, ampak prav nasprotno, jo zožuje in omejuje samo na objekte v javni rabi, pa še za te je treba pridobiti vodno soglasje, izpolnjeni pa morajo biti tudi pogoji po prostorski in gradbeni zakonodaji, ki dovoljujejo posege v prostor. Vizjak svoje trditve utemeljuje s tem, da je v predlogu novele sedaj veljavnega Zakona o vodah (ZV-1) črtal 6. odstavek 14. člena, ki vladi omogoča, da na predlog »nosilcev planiranja« z uredbo zoži priobalno zemljišče, vendar le, če (1) gre za poseg na stavbnem zemljišču znotraj obstoječega naselja, (2) se s tem ne povečuje poplavne ali erozijske nevarnosti ali ogroženosti, (3) se s tem ne poslabšuje stanje voda, (4) je omogočeno izvajanje javnih služb, (5) ne omejuje obstoječe posebne rabe voda in (6) to ni v nasprotju s cilji upravljanja z vodami. Vizjak zatrjuje, da se je ta odstavek močno zlorabljal, saj je bilo sprejetih kar 54 uredb o zoženju priobalnih zemljišč, in sicer se tri četrtine primerov nanaša »na zasebno rabo, gre za tovarne, stanovanjske objekte, skratka za objekte, namenjene omejenemu krogu.« (Delo 17. april str. 13.) Vizjakovo navedbo o 54 uredbah je potrebno popraviti, med temi sta tudi dva pravilnika o določanju meje priobalnih zemljišč na celinskih vodah in na morju. Torej je uredb dejansko 52.
Poskušal bom pokazati, da minister mag. Andrej Vizjak namenoma zavaja, ko govori o zlorabah pri oženju priobalnih zemljišč in pravem napadu na vodna zemljišča.
Oženje zunanje meje priobalnih zemljišč
Zakon o vodah (ZV-1) iz leta 2002 sploh ni vseboval zloglasnega 6. odstavka 14. člena, ki mu Vizjak pripisuje odgovornost za pozidavo priobalnih zemljišč. Ta odstavek je prišel v ZV-1 šele z novelo zakona junija 2008 (ZV-1A), torej v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil mag. Andrej Vizjak minister za gospodarstvo v tej isti vladi. Sprejete uredbe pred tem datumom se torej na 6. odstavek 14. člena zakona o vodah sploh ne morejo sklicevati, preprosto zato, ker ga v zakonu ni bilo!
Od 52 uredb, ki so bile sprejete od leta 2002 pa do danes, jih je samo 18[1] takšnih, ki se sklicujejo na 6. odstavek 14. člena in ožijo priobalna zemljišča. Uredbe, ki so bile sprejete od leta 2002 do vključno 2008, skupaj jih je 34, pa določajo zunanjo mejo priobalnih zemljišč po 4. odstavku 14. člena (ki je pravzaprav namenjen širitvi priobalnih zemljišč), nekatere uredbe pa v skladu s 4. odstavkom 21. člena omejujejo tudi splošno rabo vode, kadar zaradi kakšne posebne rabe ta ni mogoča. Pregled uredb o določitvi zunanje meje priobalnih zemljišč do leta 2008 kaže, da gre v večini primerov za ureditev in uskladitev dejanskega stanja v ureditvenih območjih naselij z zahtevami novega zakona o vodah.
Od 18 uredb, ki temeljijo na 6. odstavku 14. člena, je 5 takšnih, ki se nanašajo na vodotoke drugega reda (meja priobalnega zemljišča je 5 metrov od vodnega zemljišča), 13 pa se jih nanaša na vodotoke prvega reda, kjer je zunanja meja priobalnega zemljišča 15 metrov od vodnega zemljišča znotraj naselij in 40 metrov zunaj območij naselij. Pri vseh osemnajstih uredbah gre za zoženje priobalnega zemljišča znotraj naselij, torej na območjih, kjer so vodotoki že stoletja ali desetletja pod močnim antropogenim vplivom.
S pomočjo Atlasa okolja (http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id= Atlas_Okolja_AXL@Arso) in portala e-Prostor sem analiziral vseh 18 uredb, ki ožijo priobalni pas na posameznih vodotokih. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) oziroma Direkcijo Republike Slovenije za vode (DRSV) sem zaprosil za strokovna mnenja k predlogom za določitev (oženje) nove zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi že omenjenega 6. odstavka 14. člena ZV-1.[2] DRSV mi je posredovala štiri od šestih pozitivnih strokovnih mnenj, izdanih po letu 2016, ko je prevzela pristojnost izdajanja strokovnih mnenj po 6. odstavku 14. člena ZV-1. Pred tem je to nalogo opravljala Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO).[3] DRSV sem zaprosil tudi za informacijo o tem, koliko vlog za strokovna mnenja je bilo rešeno pozitivno in koliko je bilo zavrnjenih.
Podatki so prikazani v spodnji tabeli.
Rešene vloge po letu začetka vloge
Leto začetka vloge | NEGATIVNE | POZITIVNE | ZAVRŽBA | SKUPAJ |
2016 | 13 | 1 | 0 | 14 |
2017 | 3 | 4 | 2 | 9 |
2018 | 1 | 0 | 1 | 2 |
2019 | 2 | 1 | 0 | 3 |
2020 | 1 | 0 | 0 | 1 |
Skupaj | 20 | 6 | 3 | 29 |
Vir: DRSV, junij 2021.
Podatki iz tabele so presenetljivi: od skupaj 29 vlog med leti 2016 in 2020 jih je bilo s pozitivnim strokovnim mnenjem rešenih samo 6, torej vsaka peta vloga, če dodamo še to, da je bilo pri eni od vlog izdano pozitivno mnenje samo za del priobalnega zemljišča.
Vsekakor ti podatki odločno demantirajo stališča, ki jih zagovarja predvsem minister za okolje in prostor, da je znameniti 6. odstavek 14. člena ZV-1 največji krivec za degradacijo priobalnih zemljišč in da z novo rešitvijo v ZV-1G rešujemo pretekle napake.
Očitno je res prav obratno, na kar opozarja tudi podrobnejši pregled štirih strokovnih mnenj, s katerimi sem se seznanil.
- Za vsa štiri pozitivna strokovna mnenja velja, da se striktno držijo vseh šestih alinej, ki jih navaja 6. odstavek 14. člena.[4] Vlagatelj zahteve za zoženje priobalnih zemljišč mora z dokumentacijo dokazati, da izpolnjuje pogoje, ki so navedeni v šestih alinejah.
- Pri preverjanju izpolnjevanja pogojev pripravljavci strokovnih mnenj konzultirajo različne vodno upravljavske dokumente (karte poplavne ogroženosti, prostorske načrte itd.) in po potrebi zahtevajo dodatno dopolnilno dokumentacijo ali obrazložitve.
- Iz obrazložitev strokovnih mnenj je razvidno, da preverjanje nikakor ni bilo rutinsko, ampak je bilo konkretno in empirično, na kar opozarja veliko število zavrnjenih vlog.
- Posebej je potrebno poudariti, da pozitivna strokovna mnenja za oženje priobalnih zemljišč vsebujejo tudi navedbo, da je ne glede na oženje priobalnega zemljišča za vsak konkreten poseg, ki je v razdalji 5 oziroma 15 metrov od vodnega zemljišča, potrebno pridobiti vodno soglasje. Strokovna mnenja tudi predlagajo, da je zahtevo po vodnem soglasju potrebno vnesti tudi v uredbo o oženju priobalnih zemljišč.[5] Zanimivo je, da MOP tega predloga iz strokovnih mnenj pri pripravi uredb ni upoštevalo, zahteva po vodnem soglasju za konkreten poseg pa ni zapisana v sprejetih uredbah Vlade RS.
Na osnovi pregleda štirih (od šestih) pozitivnih mnenj, ki jih je pripravila DRSV od 2016 do 2020, lahko mirno zapišem, da je bilo delo opravljeno strokovno in odgovorno. Bolj kot število pozitivnih mnenj (6) bi nas moralo skrbeti število negativnih (20), kar gotovo opozarja na to, da so pritiski na priobalna zemljišča v naseljih razmeroma veliki.
Na to opozarja tudi podatek o številu vlog v reševanju na DRSV. Teh je kar 32, ena tretjina (11) jih je še iz leta 2016, sledi leto 2019 s sedmimi, 2020 s šestimi, 2018 s petimi, 2021 z dvema in 2017 z eno vlogo v reševanju. Z razlogi za te zaostanke se nisem posebej ukvarjal. Lahko pa domnevam, da so rezultat delovne preobremenjenosti, pa tudi pomanjkljive strokovne dokumentacije, ki omogočajo hitro rešitev s pozitivnimi ali negativnimi mnenji.
Vsekakor lahko sklenemo, da minister mag. Andrej Vizjak močno pretirava, ko govori o negativnih posledicah zoženja priobalnih zemljišč na podlagi sprejetih uredb. Glede na to, da se je 4/5 vlog za oženje priobalnih zemljišč zaključilo z negativnim strokovnim mnenjem ali z zavržbo, je očitno, da varovalne določbe v 14. členu opravljajo svojo vlogo, glede na to, da so pritiski na oženje priobalnih zemljišč v naseljih razmeroma močni.
Resnica je torej prav obratna: posegov, ki so ožili priobalna zemljišča, je bilo bistveno manj, kot jih navaja Vizjak – 18 in ne 52 – in bili so omejeni na že obstoječa stavbna zemljišča v naseljih, medtem ko novi 37. člen zakona bistveno razširja možnosti pozidave vodnih in priobalnih zemljišč tudi izven ureditvenih območij naselij, torej v odprti krajini in na vodotokih z manjšim antropogenim vplivom in večjo stopnjo naravne ohranjenosti strug in obvodnega območja.
Novi zakon (ZV-1G) razširja možnosti pozidave vodnih in priobalnih zemljišč
Uvodoma je potrebno poudariti, da se 37. člen zakona o vodah nanaša tako na vodna kot tudi na priobalna zemljišča. V bistvu prepoveduje posege na vodnih in priobalnih zemljiščih, obenem pa razumljivo dopušča določene izjeme, ki se nanašajo na gradnjo javne infrastrukture, izvajanje javnih služb, varstvo voda in narave, obrambne potrebe in podobno.
Katere so najbolj pomembne spremembe, ki zadevajo posege na vodna in priobalna zemljišča na celinskih vodah, v primerjavi s sedaj veljavno ureditvijo in ureditvijo, ki jo prinašajo zaradi referenduma za zdaj zadržane spremembe in dopolnitve zakona o vodah (ZV–1G)?
- Prvič: prenos odločanja o posegih na vodnih in priobalnih zemljiščih z vladne ravni na raven organa v sestavi ministrstva za okolje in prostor. Določanje zunanje meje priobalnega zemljišča (tudi oženje) se po sedaj veljavni zakonodaji dogaja na podlagi uredbe, ki jo na podlagi 14. člena zakona o vodah sprejme Vlada Republike Slovenije. Po novi ureditvi pa naj bi za dovoljevanje posegov v priobalna (in tudi vodna) zemljišča zadostovalo le vodno soglasje, ki ga na zahtevo investitorja izda DRSV. Razlika je seveda očitna. Po hierarhiji pravnih aktov v Republiki Sloveniji je uredba najvišji splošni pravni akt, ki ga sprejema Vlada RS, vodno soglasje pa je posamični in konkretni akt, ki ga na zahtevo pravne ali fizične osebe izda DRSV. Torej je uredba Vlade RS višji in močnejši pravni akt od vodnega soglasja. Uredba kot splošni pravni akt mora biti tudi objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, vodno soglasje pa je posredovano stranki v postopku in je vpisano v vodno knjigo.[6]
Nekateri bodo sicer trdili, da v vsebinskem smislu kakšne velike razlike med uredbo in soglasjem pravzaprav ni. V obeh primerih strokovno delo opravijo na Direkciji RS za vode. Prav to pa še dodatno opozarja na nesmiselnost Vizjakove argumentacije: če je DRSV pri pripravi strokovnih podlag za uredbe že do sedaj korektno in strokovno opravljala svoje naloge, zakaj sploh spreminjati naravo pravnega akta in sam postopek, razen če ga ne želimo skriti v nedrje birokratskih procedur in narediti tako rekoč nevidnega?
- Drugič: na vodnih in priobalnih zemljiščih je dovoljena gradnja enostavnih objektov. Po gradbeni zakonodaji za enostavne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, niti ni potrebno gradnje enostavnega objekta prijaviti. Novi 37. člen (tako kot 14. člen sedaj veljavnega zakona) pa za vse posege na priobalna (in vodna) zemljišča, torej tudi za enostavne objekte, zahteva vodno soglasje. Najmanj kar lahko rečemo je, da imamo opravka s kolizijo med gradbenim zakonom in novelo zakona o vodah. Medtem ko prvi ne zahteva nikakršnih dovoljenj za enostavne objekte, pa drugi zahteva vodno soglasje. Če bo prišlo do sodnega (upravnega) spora med državo (inšpektoratom) in lastnikom enostavnega objekta na priobalnem zemljišču, bo sodišče ugotovilo to kolizijo, in kot to v takšnih primerih vedno stori, bo odločilo v korist »šibkejšega« v postopku, torej tistega, ki bi ga kolizija dveh zakonov lahko prizadela. To pa je, jasno, lastnik enostavnega objekta. Da ne govorimo o tem, da je odprta pot h gradnji raznih ut, lop, piknik prostorov, dostopov do vode, pomolov, privezov in podobnih enostavnih objektov.
- Tretjič: novela zakona omogoča gradnjo objektov v javni rabi v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Minister Vizjak se rad hvali s to določbo, saj zatrjuje, da se je v priobalna zemljišča posegalo s privatnimi objekti, kot so tovarne, stanovanjske hiše in podobno. Novela zakona naj bi to absolutno prepovedala in omogočila gradnjo objektov za javno rabo. Torej gre za objekte, v katere je pod enakimi pogoji omogočen vstop vsem. To so med drugim tudi gostinski obrati, zabavišča, razni športni in adrenalinski parki, parkirišča, hoteli, pa tudi šole, vrtci, stadioni in tako naprej. Ampak ti objekti so lahko tudi v privatni lasti, tako kot so to stanovanjski objekti ali tovarne. Obljube, da bodo prepovedali privatne posege v priobalna zemljišča, so se tako sesule v prah. In resnici na ljubo, res ni pomembno, ali je projekt v javni ali zasebni rabi, pomembno je, kako njegova postavitev vpliva na vlogo, ki jo ima priobalno zemljišče pri zaščiti površinskih voda in poplavni varnosti.
Pomembno je tudi vedeti, da so iz novele zakona o vodah izpustili enega ključnih pogojev v veljavnem zakonu, in to je, da »gre za poseg na obstoječem stavbnem zemljišču znotraj obstoječega naselja«. To preprosto pomeni, da je gradnja enostavnih objektov in objektov v javni rabi možna tudi na vodnih in priobalnih izven območja naselij. Trenutno veljavni zakon tovrstne posege absolutno prepoveduje.[7]
Torej ne gre samo za širitev posegov na priobalna zemljišča z novimi vrstami objektov (enostavni objekti in objekti v javni rabi), temveč se širi tudi prostorsko območje izven naselij v odprto krajino in na vodna zemljišča.
- Četrtič: prostorska zakonodaja ne bo preprečila nesmotrnih posegov v vodna in priobalna zemljišča. Zagovorniki novele zakona o vodah (ZV-1G) zavračajo očitke, da novela odpira pot k pozidavi vodnih in priobalnih zemljišč tudi z argumentom, da morajo biti vsi posegi v prostor (vključno s priobalnimi zemljišči) v skladu prostorsko in drugo relevantno zakonodajo (kmetijska zemljišča, varovanje narave, okolja…). Načeloma nobenega objekta ni mogoče umestiti v prostor, če to ni predvideno v občinskem prostorskem načrtu (OPN) in/oziroma v občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN). Zagovorniki imajo v osnovi prav. Hkrati pa to tudi pomeni, da se raven odločanja o tem, kje in za kakšno pozidavo sproščati na vodna in priobalna zemljišča, spušča na raven občin. Pritisk na pozidavo priobalnih zemljišč se bo prenesel na občine, in sicer na spremembe in dopolnitve OPN in OPPN, kadar ga OPN predvideva oziroma zahteva.
Tovarne in voda
Minister Vizjak kot primer slabega ravnanja z vodnimi in priobalnimi zemljišči navaja primere gradenj tovarn oziroma industrijskih objektov ob vodah. Sklicuje se na primer Leka v Prevaljah in celo na nekdanjo tovarno Rog v Ljubljani. Tovarne ob vodi? Očitno je na delu velika nepoučenost. Vsakdo, ki se je le malo seznanil z zgodovino modernega urbanizma ve, da se je industrijska doba začela ob rekah in morju. V zgodnji dobi industrializacije, ki je kot energent uporabljala paro, je potrebovala velike količine vode in premoga, ki so ga dostavljali tudi po vodnih poteh. Tudi pozneje, proti koncu 19. stoletja, ko je bila izvršena elektrifikacija industrije, so reke in jezera ohranile pomembno vlogo, bodisi kot vir tehnološke vode, predvsem pa so na njih gradili hidroelektrarne za javne in gospodarske potrebe. Da je bila »na vodi« zgrajena zdaj že presežena industrijska doba, je torej splošno znano. Šele v drugi polovici 20. stoletja, ko so se pokazale številne in usodne okoljske posledice industrijskega in komunalnega onesnaževanja voda, se je začel spreminjati odnos do površinskih in podzemnih voda, ki se je izrazil v zahtevah po čiščenju odpadnih voda. Kakovost voda se je od tedaj v razvitem svetu pomembno izboljšala, čeprav še zdaleč nismo opravili s problemi onesnaževanja. Danes marsikatere tovarne ne bi več zgradili neposredno ob vodi. Tiste, ki še obstajajo, so dediščina naše civilizacije in vseh ni mogoče kar tako odstraniti. Moramo pa zagotoviti, da bo njihov vpliv na kakovost vode in vodni režim minimalen in da se bo stanje voda izboljševalo. |
Za enostavne objekte bodo občine, ki bodo to želele (in malo bo takih, ki se bodo tej možnosti odpovedale), preprosto v OPN dodale novo določbo, s katero bodo opredelile vodna in priobalna zemljišča, na katerih je ob vodnem soglasju dovoljena gradnja enostavnih objektov. V realnosti pa smemo pričakovati, da se niti to ne bo pogosto dogajalo že zaradi omenjene kolizije med vodno in gradbeno zakonodajo.
Za objekte v javni rabi na vodnih in priobalnih zemljiščih (na primer gostilne, restavracije, adrenalinski parki, zabavišča…), ki niso enostavni objekti, pa bo seveda potrebno gradbeno dovoljenje, torej bodo morali biti umeščeni v OPN in OPPN, s tem da OPPN v večini primerov sofinancirajo investitorji, oziroma jih kar sami pripravijo po lastnih zamislih. Pričakujemo, da se bo opazno povečal obseg površin v občinah, ki so namenjene za gradnjo, tudi izven sedanjih ureditvenih območij naselij. Na ravni države MOP, ki skrbi za usklajenost OPN z državnimi prostorskimi akti in zakonodajo, ne bo moglo kar tako zavrniti soglasja k takšnemu prostorskemu načrtu, saj bo projekte, ki so v njem načrtovani, lahko potrdilo ali zavrnilo šele skozi institut posamičnega akta – vodnega soglasja, ki ga bo od Direkcije RS za vode zahteval investitor.
Če bo novela zakona o vodah (ZV-1G) uveljavljena, lahko čez leto ali dve pričakujemo močan pritisk investitorjev na najbolj atraktivne lokacije ne samo v naseljih, ampak predvsem tudi v odprti krajini, torej tam, kjer je bil do sedaj antropogeni vpliv na vodotoke razmeroma majhen. Koncept priobalnih zemljišč, s katerimi branimo površinske vode s kopnega in zagotavljamo poplavno varnost, bo v svojem temelju porušen. Obenem bodo večjemu pritisku izpostavljena tudi vodna zemljišča, ki so bila do sedaj razmeroma dobro zaščitena pred posegi vanje.
Povzetek:
Dosedanja ureditev v zakonu o vodah vsebuje absolutno prepoved gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih in v 37. členu eksplicitno navaja izjeme od absolutne prepovedi. V 6. odstavku 14. člena pa ob določenih pogojih dovoljuje oženje priobalnih zemljišč, vendar samo na že obstoječih stavbnih zemljiščih in znotraj obstoječih naselij. Torej ne dopušča širjenja stavbnih zemljišč navzven.
Novela zakona o vodah (ZV-1G):
- odpravlja absolutne prepovedi in večjemu tveganju izpostavlja tudi vodna zemljišča,
- znižuje raven odločanja o posegih v vodna in priobalna zemljišča z ravni vladne uredbe na raven vodnega soglasja, ki ga izdaja Direkcija RS za vode,
- s kolizijo gradbenega zakona in zakona o vodah v zvezi z enostavnimi objekti ustvarja »pravno anarhijo« in dopušča različne interpretacije, kaj je in kaj ni dovoljeno na vodnih in priobalnih zemljiščih,
- prenaša raven odločanja, kje dopustiti posege v vodna in priobalna zemljišča tudi izven obstoječih naselij na raven občine, pri čemer je vloga države omejena na ugotavljanje usklajenosti občinskih prostorskih načrtov z državnimi ter na izdajanje vodnih soglasij za konkretne posege na priobalnih oziroma vodnih zemljiščih.
[1] Prvotno smo omenjali 17 uredb. Izpustili smo Uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah ob reki Meži v Občini Prevalje (Ur. list. 29/10 z dne 19. 11. 2010), ki je bila dopolnjena z Uredbo o spremembah in dopolnitvi Uredbe o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah ob reki Meži v Občini Prevalje (Uradni list RS, št. 58/17 z dne 20. 10. 2017). Tako prva kot druga uredba (in prečiščeno besedilo) se ne sklicujeta na 6. odstavek 14. člena, dejansko pa pomenita oženje priobalnega zemljišča. Tudi sprejeti sta bili že po letu 2008, ko je že veljale spremembe ZV-1A, ki so omogočale oženje priobalnih zemljišč na stavbnih zemljiščih v naseljih.
[2] Postopek sprejemanja uredbe Vlade o določitvi nove zunanje meje priobalnih zemljišč se začne z vlogo oziroma zahtevo »nosilcev planiranja« (praviloma je to občina), ki jo posredujejo na MOP, DRSV pripravi strokovno mnenje o upravičenosti spremembe, če je mnenje pozitivno, MOP pripravi predlog uredbe, ki jo posreduje Vladi RS v sprejem.
[3] Po pregledu strokovnih mnenj sem ocenil, da so za potrebe te analize dovolj reprezentativna in nadaljnjih poizvedovanj o strokovnih mnenjih, ki jih je pripravila ARSO med leti 2008 in 2012, nisem opravil.
[4] Navedel sem jih na začetku tega prispevka. Zoženje priobalnih zemljišč je dovoljeno, če (1) gre za poseg na stavbnem zemljišču znotraj obstoječega naselja, (2) se s tem ne povečuje poplavne ali erozijske nevarnosti ali ogroženosti, (3) se s tem ne poslabšuje stanje voda, (4) je omogočeno izvajanje javnih služb, (5) ne omejuje obstoječe posebne rabe voda in (6) to ni v nasprotju s cilji upravljanja z vodami.
[5] Predlog, da se v uredbo Vlade RS zapiše tudi zahtevo po vodnem soglasju za vsak posamičen poseg na stavbno zemljišče (ki zaradi zoženja ni več priobalno), je pa v razdalji 5 oziroma 15 metrov od vodnega zemljišča, je izvrsten primer ilustracije razmerja med splošnim in posamičnim oblastvenim aktom. O tem bo še nekaj besed v nadaljevanju. Z uredbo opredelimo način obravnave oziroma status določenega zemljišča (priobalno ali ne), s posamičnim aktom vodnega soglasja pa odločimo o upravičenosti konkretnega (gradbenega) posega na tem območju.
[6] Glej tudi opombo 5.
[7] Kot smo pokazali, na vodna in priobalna zemljišča – razen izjem iz 37. člena – sploh ni dovoljeno posegati. To velja tudi za stavbna zemljišča v naseljih, ki ležijo na priobalnih zemljiščih. Za gradnjo na teh stavbnih zemljiščih je potrebno pred tem z uredbo vlade spremeniti (zožiti) zunanjo črto priobalnih zemljišč, da se poseg dogaja na parceli, ki ni več priobalno zemljišče.
dr. Pavel Gantar, član Slovenskega društva za zaščito voda
foto: Klemen Razinger
fotografija Pod Mangartom: Milenko Roš