Scroll Top

Modra frnikula; mednarodni dan človekovih poletov v vesolje – 12. april

Modra frnikula

Mednarodni dan človekovih poletov v vesolje – 12. april

Iz otroštva se spomnjam, da sem sedel pred črnobelim televizorjem proizvodnje EI Niš in gledal, kako se astronavti sprehajajo po Luni. V spominu imam, da naj bi bil to prenos enega od pristankov na njenem površju, a verjetno to ne bo držalo, ker je oče televizor kupil šele leta 1974, predvsem zato, da je lahko gledal prenose nogometnih tekem svetovnega nogometnega prvenstva v Zahodni Nemčiji. Prav tako se spominjam, da je novo družinsko pridobitev na dom pripeljal postrešček, in da svoje prve naloge televizor ni najbolje opravil. Prvi prenos tekme naše reprezentance je neprestano prekinjalo šumenje, preko slike pa so tekle bele proge, ker je antena slabo sprejemala televizijski signal. A otroški spomin je luknjičav, morda sem vse pomešal in sem prenos pristanka na Luni gledal kakšno leto pred tem, pri kateri od babic ali prijateljev. Verjetneje pa je, da mi je v spominu ostal ogled kakšnega starejšega dokumentarnega posnetka. Takrat ko smo pri nas doma dobili televizor, so Američani na Luni že prenehali pristajati.

Moje otroško sanjarjenje je tesno povezano z branjem znanstvene fantastike in listanjem revije Pregled, ki jo je izdajalo ameriško veleposlaništvo v Beogradu. To smo dobivali na dom zaradi tega, ker smo nekaj časa živeli v ZDA. V reviji so bili pogosto objavljeni prispevki o osvajanju vesolja in fotografije raket ter Zemlje iz vesolja. Kdo med nami, ki smo odraščali v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, pa ni sanjaril o tem, da bi poletel v vesolje? Ali o tem otroci sanjarijo še danes, ne vem. Ne spomnim se, da bi imel moj sin takšne želje.

 

Slika 1: Prvi objavljeni posnetek površja Zemlje iz vesolja, ki je bil posnet 25. marca 1947. (Wikipedia)

 

Prvi človek, ki je poletel v vesolje, je bil ruski vojaški pilot Jurij Gagarin. Zemljo je obkrožil 12. aprila 1961. Takratna Sovjetska zveza je s tem dogodkom prevzela vodstvo v vesoljski tekmi z ZDA, ki pa so kmalu nato prevzele primat s prvim pristankom človeške posadke na Luni dne 20. julija leta 1969. Kdo ne pozna znamenitih besed Niela Armstronga: »To je majhen korak za človeka in velik za človeštvo«? Šele sedaj, 54 let po prvem pristanku človeka na Luni, na Kitajskem in v ZDA ponovno razmišljajo o tem, da bi nanjo ponovno poslali človeško posadko. Na dan prvega poleta človeka v vesolje je 12. april generalna skupščina Organizacije združenih narodov proglasila za svetovni dan človekovih poletov v vesolje.

Osvajanje vesolja s človeško posadko ima izjemno pomembno vlogo tudi pri razumevanju in dojemanju našega domačega planeta Zemlje. Zgolj avtomatski satelitski posnetki nam tega pomena ne bi razkrili. Morda se je prav s prvimi poleti človeka v vesolje človeštvo zares zavedlo velikega pomena, ki ga ima za vse procese na Zemlji voda; od geoloških procesov do vsega življenja in delovanja družbe kot celote. To spoznanje pa se je oblikovalo postopoma, vse od prvega satelitskega posnetka zemljine oble pa do zadnjega vesoljskega poleta s človeško posadko iz programa Apollo, ki so ga izvedle ZDA.

Prve posnetke Zemlje iz vesolja so v 40. letih prejšnjega stoletja naredile rakete in posamezna vojaška letala, ki so občasno vstopila v vesoljsko orbito. Prvi objavljeni posnetek Zemljine oble z visoko resolucijo je bil posnet 25. marca 1947 (slika 1).

 

Slika 2: Prvi posnetek Zemlje, ki ga je naredil človek s fotoaparatom – fotografijo je 21. decembra 1968 posnel astronavt William Anders med poletom misije Apollo 8. (Wikipedia)

Tem posnetkom so postopoma sledili še drugi satelitski posnetki. Prva črno bela panoramska slika dela Zemljine oble, sestavljena iz več posnetkov, je bila objavljena leta 1948, in prva barvna, panoramska slika, prav tako le z delom njene oble, leta 1954. Tem je sledila cela vrsta drugih satelitskih posnetkov, vendar so bili to, vse do prvih poletov s človeško posadko, le tehnični posnetki, izvedeni z različno opremo in pod različnimi zornimi koti. Šele astronavti, ki so naredili posnetke s fotoaparatom, so posnetkom iz vesolja dodali zgodbo in čustveno noto. Čeprav velja pregovor, da ena slika pove več kot tisoč besed, v tem primeru to ne velja, šele vzhičenje človeka, ki je iz vesolja zagledal svoj domači planet, je tisto, kar daje fotografijam Zemlje pravo vsebino.

Prvi posnetek Zemlje, ki ga je naredil človek s fotoparatom, je verjetno posnel ameriški astronavt William Anders dne 21. decembra 1968 na misiji Apollo 8 (slika 2). To je bil prvi polet človeške posadke okoli Lune. Na istem poletu je nastala tudi druga, še znamenitejša fotografija, vzhod Zemlje na Luni (ang. Earthrise). Prvo fotografijo je dne 24. decembra 1968 s črno belim filmom posnel Frank Borman, nekoliko kasneje pa še William Anders z barvnim filmom (slika 3). Ta fotografija je poleg druge, nekoliko mlajše fotografije, ki jo je posnel član posadke misije Apollo 17, temeljito spremenila pogled na Zemljo. Ko je poveljnik Frank Borman komentiral dosežke misije, je izjavil: »Bolj kot po čemerkoli drugem si bomo Apollo 8 zapomnili po Billovi fotografiji, ki prikazuje krhkost Zemlje, njeno lepoto, in to, kako nepomembno majhni smo v vesolju.« Ob neki drugi priliki pa je avtor fotografije še zapisal: »Odšli smo v vesolje, da bi odkrili Luno, odkrili pa smo Zemljo.«

 

Slika 3: Fotografija vzhoda Zemlje izza Luninega obzorja, ki jo je 24. decembra 1968 posnel ameriški astronavt William Anders. (Wikipedia)

Prvo fotografijo Zemlje kot celote je nekaj let kasneje, 7. decembra 1972, posnel ameriški astronavt Harrison H. Schmitt, član zadnje NASA odprave na Luno (slika 4), ki je ob tej priložnosti Zemljo poimenoval »Modra frnikula« (ang. Blue marble). Fotografija prikazuje Zemljo na območju med Sredozemljem in Antarktiko. Južna polobla je prekrita z oblaki, zelo jasno pa so vidni Arabski polotok, Madagaskar, skoraj celotna obala Afrike, večji del Indijskega oceana in velik del južne Azije. Lepo je viden tudi ciklon nad Indijskim oceanom. Predvsem pa nas Zemlja navduši s svojo modrino, s svojo vsepovsod prisotno vodo.

Pri tem preletu je bilo poletu Apolla prvič omogočeno, da je preletel Antarktiko in da so astronavti lahko videli južni ledeni pokrov. Zemljo so opazovali od spodaj navzgor. Lunarni modul je imel sonce za seboj, zato so astronavti lahko fotografirali Zemljo kot celoto in v njenem popolnem blišču. To je bila zadnja čovekova misija izven spodnje orbite Zemlje in od takrat dalje človeku neposredno ni bilo več mogoče videti Zemlje v takšni podobi.

 

Slika 4: Originalna fotografija Zemlje iz vesolja, ki jo je 7. decembra 1972 na misiji Apollo 17 posnel ameriški astronavt Harrison H. Schmitt. (Wikipedia)

Schmittova fotografija Zemlje je ena najpomembnejših fotografij v naši zgodovini, in verjetno sodi med tiste, ki so bile največkrat objavljene in komentirane. Imela je velik vpliv na kulturo, zasidrala se je v številnih literarnih delih različnih žanrov in prav tako v številnih filmih. Še danes krasi platnice marsikatere nove knjige. V 70. letih prejšnjega stoletja je spodbudila okoljsko gibanje in okoljske aktiviste, ki so jo uporabili kot simbol krhkosti, ranljivosti in izgubljenosti Zemlje v vesolju.

Fotografije, posnete iz vesolja, so spodbudile NASO in druge vesoljske agencije, da so iz različnih posnetkov Zemlje, posnetih iz satelitov, sestavili številne druge podobe. Najprej so Schmittovo fotografijo obdelali tako, da prikazuje samo Zemljino kroglo (slika 5), pri tem so jo zasukali v smeri sever – jug, nekoliko so izostrili tudi originalni posnetek in poudarili njeno modrino.

 

zemlja slikana iz vesoljaSlika 5: Obdelana in prilagojena originalna fotografija Modre frnikule, ki jo je posnel Harrison H. Schmitt. (Wikipedia)

Poleg vseh naštetih je pomembna še neka druga fotografija, na kateri se Zemlje skorajda ne vidi. Na njej planet Zemlja predstavlja le 0,12 pixla osnovne enote podobe. Pravzaprav je človeško oko ne vidi več (slika 6). Fotografija je nastala tako, da je ameriški astronom Carl Sagan prepričal NASO, da je kamere na satelitu Voyager 1, ko je zapuščal osončje, obrnila nazaj proti Zemlji. Kamere so zabeležile Zemljo kot drobno točko v središču razpršene svetlobe. Ob tem je Sagan v knjigi »Bleda modra pika« (ang. Pale Blue Dot) zapisal: »Iz te oddaljene, potujoče točke, Zemlja ne izgleda zanimiva. Toda za nas je drugačna. Ponovno se ozrimo nazaj k tej piki. Tukaj je. To je dom. To smo mi. Na njej so živeli svoja življenja vsi, ki ste jih kdarkoli ljubili, vsi, ki jih poznate, vsi za katere ste kadarkoli slišali, katerikoli človek, ki je kdajkoli bival.«

 

Slika 6: Zemlja leži na desni strani, kot zelo drobna točka v centru enega od žarkov razpršene svetlobe, ki so posledica tega, da je bila kamera na satelitu usmerjena v bližino Sonca. (Wikipedia)

 

Zemlja se imenuje Zemlja zaradi tega, ker ljudje hodimo po tleh, po zemlji, ker nas zemlja prehranjuje in nam daje kruh, in ker so bili našim prednikom morje in oceani, polni vode, tuji, nevarni in sovražni, ker se niso zavedali njihovega obsega in velikosti. Če bi imeli ljudje takrat, ko so izbirali zanjo ime, priložnost, da bi jo uzrli iz vesolja, bi jo gotovo poimenovali Voda.

 

Prof. dr. Mihael Benčič

Sorodni prispevki