TIHA GROŽNJA POMURSKIH VODA
Pilotske meritve mikroplastike v sladkovodnih ribah rdečeokah (Rutilus rutilus) v porečju reke Mure na območju Slovenije
Plastika z okoli 370 milijonov ton letne proizvodnje postaja vedno večja okoljska grožnja, ne zavedamo pa se problema, skritega našim očem, mikroplastike. Ravno to naju je pritegnilo k podrobnejšemu raziskovanju te tematike. Odločila sva se izpeljati pilotske meritve mikroplastike v ribah rdečeokah v porečju reke Mure, da bi ugotovila, ali mikroplastika predstavlja grožnjo tudi pri nas.
Kaj mikroplastika sploh je?
Mikroplastika predstavlja globalni problem. Nastane z razgradnjo plastike na manjše delce, in sicer v velikosti od 1qm do 5 mm. Delimo jo na 6 kategorij: vlakna, fragmenti, filmi, peleti, pene in granule. Glavni vir onesnaževanja oceanov z mikroplastiko so reke, saj kar 70 % mikroplastike v oceane pride iz rek. V te mikroplastika pride z odplakami iz industrijskih obratov, z neposrednim izpustom v vodne poti, iz čistilnih naprav, s padavinami… Veliki onesnaževalec so tudi gospodinjstva, saj na primer pralni stroji iz oblačil v odpadno vodo odstranijo sintetična vlakna. Mikroplastika ima veliko negativnih vplivov na organizme. Nevarna lastnost mikroplastike je, da se nanjo vežejo organska onesnaževala, ki imajo lahko hude posledice na zdravje organizmov.
Kaj in kako sva raziskovala?
Izbrala sva ribo rdečeoko (Rutilus rutilus), saj se pojavlja tako v tekočih kot v stoječih vodah, ker je ni težko uloviti in ker je vsejedka. Izbrala sva 5 lokacij ulova, od tega tri neposredno na reki Muri (Sladki Vrh, Hrastje – Mota in Krapje) in dve umetni jezeri (Zgornje Konjišče in Gajševsko jezero). Na vsaki lokaciji je bilo ujetih 10 rib. Po ulovu sva ribe takoj stehtala, izmerila njihovo dolžino na centimeter natančno, jim odstranila drobovje in tudi tega stehtala. Nato sva drobovje zamrznila do januarja, ko sva nadaljevala z raziskovanjem. Drobovje sva odmrznila, razgradila v 10 % raztopini KOH. Vzorce sva 3 dni inkubirala na sobni temperaturi. Razgrajeno vsebino kozarca sva prefiltrirala z nučo. Pripravljene vzorce sva prenesla v petrijevke in jih razdelila na četrtine za boljšo preglednost ter pregledala pod stereo mikroskopom. Fragmentom, ki sva jih odkrila, smo na Inštitutu za vode Republike Slovenije (IzVRS) določili kemijsko sestavo z IR spektrometrom.
Kaj sva ugotovila?
Odkrila sva 239 delcev mikroplastike, od tega 230 vlaken in 9 fragmentov. Ugotovila sva, da je količina mikroplastike v korelaciji s težo in z velikostjo rib, torej večja je riba, več mikroplastike vsebuje. Ugotovila sva tudi, da količina mikroplastike po toku reke Mure navzdol ne narašča, saj se podatki statistično značilno ne razlikujejo. Prav tako se statistično ne razlikuje količina mikroplastike v stoječih in tekočih vodah. Tako sva prišla do zaključka, da mikroplastika ni le problem morskih, temveč tudi celinskih voda.
Zaključek
Z najino pionirsko raziskovalno nalogo na tem področju sva dokazala pomembnost tovrstnih raziskav mikroplastike v celinskih vodah, saj so ravno reke tiste, ki so glavni vir onesnaževanja oceanov z mikroplastiko. Zato so te raziskave enako pomembne oz. še pomembnejše od tistih v morju. Količina najdene mikroplastike je zelo zaskrbljujoča, zato meniva, da bi se s to problematiko morali začeti takoj spopadati, saj bo drugače kmalu prepozno. Že dejstvo, da sva ena prvih v Evropi, ki sva iskala mikroplastiko v ribah celinskih voda, je zastrašujoče, saj kaže na neozaveščenost o tej temi.
Avtorja: Tamara Kolerič in Domen Bogdan, 3. b, šolsko leto 2020/21, Gimnazija Franca Miklošiča, Ljutomer
Mentorici: dr. Marija Meznarič, prof. biol. in kem., dr. Manca Kovač Viršek, univ. dipl. biol.
Naslovna fotografija Danilo Batista iz Unsplash
