Sporočilo za javnost
Na Vodnih dnevih 2021 še o odpadni vodi in o biotski strategiji za celinske vode
Rimske Toplice, 8. oktobra 2021: Na simpoziju Vodni dnevi so drugi dan pozornost posvetili procesom čiščenja in odvajanja odpadnih voda, ki so izjemno kompleksni in zahtevajo interdisciplinarne pristope in specifična znanja, v sekciji narava in vodna okolja pa spremembam površinskih celinskih voda in biodiverziteti. Težko bi našli boljše izhodišče kot EU Strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2030, ki je bila objavljena maja 2020 in je prvič doslej postavila merljiv in konkreten cilj za celinske vode: obnoviti 25 000 km prosto tekočih rek po vsej Evropi.
Čiščenje odpadne vode
Pri odvajanju in čiščenju odpadne vode nastajajo toplogredni plini, kot so ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄) in dušikov oksid (N₂O), njihove vrednosti pa skušajo na čistilnih napravah znižati skozi procese čiščenja. Emitirane količine so odvisne od velikosti čistilne naprave, tehnološkega postopka, porabe energije in kemikalij ter želene stopnje čiščenja. Predavatelj mag. Bengt Hansen iz švedskega podjetja Kemira je z matematičnim modeliranjem predstavil LCA analizo (Life Cycle Assessment) okoljskega vpliva čiščenja odpadne vode, in sicer pri treh različnih načinih obarjanja fosforja z železovim kloridom in dveh želenih koncentracijah fosforja. LCA analiza je pokazala, da čiščenje odpadne vode z obarjanjem fosforja v primarni stopnji proizvede največjo količino bioplina in najnižjo količino toplogrednih plinov. Dodatek peščenih filtrov je sicer znižal koncentracijo fosforja iz 1 mg/L na 0,3 mg/L, je pa na drugi strani povečal količino emitiranega CO₂ predvsem na račun dodatne porabe električne energije. Analiza je tudi pokazala, da z anaerobno digestijo blata in proizvodnjo električne energije iz bioplina zmanjšamo celotno vrednost toplogrednih plinov v primerjavi z drugimi viri energije, ki jo potrebuje čistilna naprava za svoje obratovanje.
Kako kompleksen in tehnološko zahteven je lahko proces čiščenja odpadne vode, je predstavil Peter Cerar iz Centralne čistilne naprave Domžale-Kamnik, ki je z nadgradnjo na SBR tehnologijo morala v letu 2016 razviti svoj lasten in napreden sistem vodenja procesa čiščenja odpadne vode. Odpadna voda, ki priteka na čistilno napravo, se sooča z izrazitimi nihanji obremenitve tudi na račun vdora tujih voda in različnih industrijskih virov. Kljub temu, da je v sistem vgrajena najnovejša tehnologija in senzorika, je bilo potrebno veliko truda, da so ves čas zagotavljali skupni dušik na iztoku pod 10 mg/L. Občasno so morali dodati zunanji vir ogljika in obarjalna sredstva, ki so pomagala uravnotežiti pravo sestavo aktivnega blata. Ob danih tehnoloških zmožnostih in omejitvah je ekipa CČN Domžale-Kamnik razvila inovativen način vodenja SBR bazenov z enostavnim preklopim iz štiri-bazenskega na tri-bazenski režim. S to dodatno možnostjo, ki je unikum, so tako zagotovili stabilnost biološkega procesa čiščenja odpadne vode z visokim učinkom čiščenja ob sočasno zmanjšani porabi električne energije in uporabljenih kemikalij. Njihovo delo zato dokazuje, da je kljub novim tehnologijam k čiščenju odpadnih voda potrebno pristopiti strokovno in interdisciplinarno.
V Sloveniji naj bi se po oceni za kar 40 % prebivalstva zagotavljalo odvajanje in čiščenje odpadne vode v malih komunalnih čistilnih napravah (MKČN). Razlog za tako visoko številko je razpršena poselitev in razgibanost terena. MKČN so v primerjavi z velikimi čistilnimi napravami, ki imajo stalen dotok odpadne vode in specializirano osebje, majhne in občutljive, vendar kljub temu zelo pomembne pri celostnem 
ohranjanju vodnega okolja. Mag. Mojca Vrbančič iz ljubljanskega javnega podjetja VOKA SNAGA, kjer letno pregledajo več kot 400 MKČN velikosti do 50 PE, je pokazala na več anomalij. Zakonodaja, ki obravnava področje čiščenja v manjših napravah, je zapisana preveč kompleksno in v določenih delih nerazumljivo. Nujne bi bile smernice, ki bi bile v pomoč tako zaposlenim v komunalnih podjetjih kot tudi lastnikom in upravljavcem MKČN. V predpisih imamo kar 8 različnih kategorij stopenj čiščenja odpadne vode in te vključujejo tudi MKČN do 50 PE, kar pomeni, da smo prebivalce Slovenije razdelili na tiste, ki živijo v ali izven aglomeracije, slednje pa še na njeno velikost in občutljivost območja. Za MKČN pod 50 PE ne moremo pričakovati tako učinkovite stopnje čiščenja (III. stopnje), kot pri večjih čistilnih napravah, prav tako ne npr. ustreznega rokovanja s kemikalijami za obarjanje fosforja. MKČN do 50 PE so namreč v lasti in upravljanju posameznikov, največkrat lastnikov objektov. Ustvarili smo dvojna merila. Na eni strani smo za MKČN pod 50 PE omilili stopnjo čiščenja izven aglomeracije (KPK je 200 mg/L), v aglomeracijah pa jo dvignili na nerazumno raven, kar pomeni, da smo prebivalce RS postavili v neenak položaj. Naši predpisi tako ne upoštevajo načela zagotavljanja oz. dostopa komunalnih storitev vsem prebivalcem na enak način in ne upoštevajo načela sorazmernosti, saj procentualno gledano te majhne naprave v velikih aglomeracijah očistijo izredno majhen delež odpadne vode. Na podlagi učinkovito opravljenih pregledov v podjetju ugotavljajo pozitiven odziv lastnikov, predvsem pa njihovo zavzetost in zavedanje, da z dobrim obratovanjem MKČN sami prispevajo svoj delež k zdravemu življenjskemu okolju in ohranjanju naših voda. Zaradi kadrovske podhranjenosti in pomanjkanja znanja marsikatere komunale ali režijski obrati opozarjajo na nujnost permanentnega izobraževanja o delovanju MKČN, da bodo skladno obratovale.
Kako pomembna je za komunalno podjetje zaščita vodnih teles, je v svojem prispevku prikazala Sabina Senica, ki je opisala pristop podjetja KOSTAK pri razvoju lastnega individualnega sistema za čiščenje odpadne vode in ozaveščanju lokalnega prebivalstva. S projektom VARUJ VODO, ki so ga podprle tudi občine, so občane sistematično ozaveščali o pomenu in načinih varovanja voda. Postavili so hidrogeološki model vodonosnika, geološke stolpce in informativna obeležja na vodovarstvenih področjih ter pripravili številna izobraževalna gradiva. Aktivnost so razširili tudi na svetovalno pisarno za izbiro in obratovanje MKČN ter v razvoj in postavitev dveh pilotnih MKČN. Predstavljena pilotna MKČN za 6 oseb je skladna s standardom EN 12566, katere iztok v dveh letih delovanja prikazuje stabilno in zakonsko ustrezno obratovanje. Čistilna naprava deluje na principu prezračenega peščenega filtra granulacije 2-32 mm, skozi katerega se enakomerno preliva odpadna voda. Pilotna MKČN prikazuje trajnostno in sonaravno rešitev, saj je v celoti vkopana, uporabljeni pa so materiali iz lokalnega okolja. Kot taka predstavlja možen način čiščenja za okolja, kjer imajo lastniki objektov že postavljene ustrezne greznice ter imajo dovolj površine za postavitev sistema čiščenja.
Narava in vodna okolja
Na vprašanja, kako uresničevati zeleni dogovor in EU Strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2030, kako EU podpira države članice in kako se na ta izziv odzivajo druge države, je odgovarjal belgijski raziskovalec mag. Andras Krolopp iz TNC Europe.
Še nedolgo tega je veljalo, da je treba z vodo v rekah in potokih ravnati tako, da se jo s posameznih območij čim prej odvede, na drugih pa, kjer je to imelo gospodarske koristi, zadrževati. S tem namenom so bili na rekah v preteklosti zgrajeni številni objekti; kot so jezovi, pragovi, zapornice in drugi hidrotehnični objekti. Vse to je pripeljalo k prekinitvi naravnega zveznega prostorskega poteka rek in toka vode v njih. Takšno stanje vodotokov imenujemo fragmentacija ali razdrobljenost. V Evropi je preko milijon jezov, in tudi v Sloveniji pri fragmentaciji vodotokov nismo nobena izjema. Čeprav v Sloveniji o tem nimamo podatkov, izkušnje ekologov kažejo, da je to velik problem tudi na naših vodotokih. Dr. Polona Pengal iz Zavoda Revivo je na simpoziju predstavila prvo oceno razdrobljenosti rek v Sloveniji. Izdelali so pilotno študijo na območju porečja reke Soče in obalnega območja ter ugotovili, da je razdrobljenost vodotokov zelo velika. Podatki o hidrotehničnih objektih, s pomočjo katerih ugotavljamo njihovo razdrobljenost, so zelo pomanjkljivi, kar kliče k bolj sistematičnemu in poglobljenemu študiju s tem povezanih odprtih vprašanj. Le s pomočjo dobrih in zanesljivih podatkov bomo lahko izvedli ustrezne ukrepe za doseganje dobrega stanja voda, k čemer smo se v skladu z Okvirno vodno direktivo kot država tudi zavezali.
Dr. Nataša Mori je v nadaljevanju odprla še širše vprašanje vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost celinskih voda. Na vodne ekosisteme tekočih voda imajo največji vpliv spremembe temperature vode in vodnih režimov. Zaradi poviševanja temperature zraka se povišuje tudi temperatura vode, kar prizadene vodne organizme na vseh organizacijskih nivojih. 
Neposredni učinki se najprej pokažejo na nivoju celičnih procesov, nato pa še na nivoju populacij, vrst in združb. Nekatere vrste organizmov se lahko prilagodijo novim razmeram, medtem ko se vrste, ki so vezane le na posebne ekološke pogoje, soočijo z akutnim ali kroničnim stresom. Ta lahko v skrajnem primeru vodi do izginotja vrste na posameznih območjih. Povišane temperature voda vodijo tudi v naseljevanje tujerodnih vrst, prekomerno razrast strupenih cianobakterij in nenazadnje tudi v spreminjanje ekosistemskih procesov. Poleg višanja temperatur so vodni organizmi in ekosistemski procesi izpostavljeni spremembam vodnega režima, predvsem ekstremnim hidrološkim dogodkom, kot so suše in poplave, kar imenujemo hidrološki stres. To lahko vodi do izgube življenjskega prostora in do obremenjevanja z različnimi onesnaževali. Pri spremembi klime se moramo zavedati, da imajo te takšne vplive na vodne organizme, da jih moramo z ustreznimi ukrepi ublažiti. To je možno le na podlagi zgodnjega zaznavanja sprememb in na podlagi razumevanja odzivov organizmov in celotnih ekosistemov. Rešitve morajo temeljiti na pristopih, ki posnemajo naravo, torej v gospodarjenju in upravljanju voda na sonaraven način.
Dr. Mira Kobold je sklop zaključila z napovedmi vpliva podnebnih sprememb na hidrologijo slovenskih površinskih in podzemnih vod. Na Agenciji Republike Slovenije za okolje – ARSO so izdelali modelne analize, s katerimi so skušali napovedati, kako se bodo glede na različne v mednarodnem okolju uveljavljene scenarije izpustov toplogrednih plinov spremenile količine vode v celinskih vodah na območju Slovenije. Za ta namen so uporabili optimistični scenarij, zmerno optimistični in pesimistični scenarij. V nasprotju s splošno sprejetim laičnim prepričanjem so ugotovili, da pri srednjih letnih pretokih v rekah, kot tudi napajanju podzemne vode, do konca tega stoletja ni pričakovati sprememb. Izjema je le severozahod države, kjer lahko pričakujemo, da se bodo pretoki po zmerno optimističnem scenariju izpustov toplogrednih plinov do konca stoletja lahko povečali do 30 odstotkov, napajanje podzemne vode pa celo do 40 odstotkov. To so le na videz presenetljive ugotovitve, ki pa potrjujejo tudi ugotovitve drugih hidroloških analiz, da se v Sloveniji količine vode v povprečju dolgoročno gledano ne bodo zmanjševale.
Predsednica SDZV dr. Marjetka Levstek je simpozij zaključila s povabilom udeležencem na Vodne dneve 2022.
Fotografije: Jaka Babnik
Več informacij: Miša Hrovat, SDZV, odnosi z javnostmi (M: 041 619 616, E: misa@maga.si).
Slovensko društvo za zaščito voda (SDZV), ustanovljeno leta 1991, je prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje, ki s svojim delovanjem ozaveščanja, izobraževanja in povezovanja deluje na področju zaščite slovenskih voda. Kot nevladna organizacija smo do aprila 2021 delovali v javnem interesu na področju ohranjanja narave na območju Republike Slovenije. Povezujemo se tudi s sorodnimi društvi in združenji doma in po svetu. Smo člani mednarodnih združenj International Water Association (IWA), European Water Association (EWA) in Deutsche Vereinigung für Wasserwirtschaft, Abwasser und Abfall e. V. (DWA). Prepoznani smo kot aktiven partner lokalnim skupnostim in državi. Naše poslanstvo je razvijanje zavesti o pomenu zaščite voda, naše glavne naloge pa so spremljanje, preučevanje in delovanje na področju zaščite in izkoriščanja voda, preskrbe s pitno vodo in ravnanja z uporabljenimi vodami in odpadki, pa tudi informiranje in izobraževanje strokovne, znanstvene in ostale javnosti, kar izvajamo skozi predavanja, strokovna srečanja, izvedbo delavnic in izdajo publikacij. V SDZV podpiramo redno izmenjavo izkušenj med strokovnjaki iz mednarodnih združenj, kar uresničujemo tudi z organizacijo ekskurzij in tečajev ter tako zagotavljamo podporo aktivnostim, ki predstavljajo aktualna stanja in dosežke s področja zaščite voda. Od leta 1995 naprej vsako leto organiziramo tudi odmeven simpozij z mednarodno udeležbo VODNI DNEVI.
