Scroll Top

Ob svetovnem dnevu ničelnih odpadkov – 30. marec

Smeti naše vsakdanje

Ob svetovnem dnevu ničelnih odpadkov – 30. marec

 

Pred kratkim se je v Ljubljani končal 25. Festival dokumentarnega filma, na katerem se je odvrtelo več filmov, ki so v ospredje postavljali okoljsko problematiko. Med njimi je bil tudi dokumentarec Smeti naše vsakdanje (ang. Matter Out of Place) avstrijskega režiserja Nikolausa Geyrhalterja. Več kot poldrugo uro dolg film se odvija skoraj brez dialoga ali kakršnih koli spremljajočih komentarjev. Kamera nemo prikazuje smeti, njihov celoten življenski cikel, od trenutka, ko jih odložimo ali odvržemo, ali pa ko se te znajdejo v naravi, do trenutka, ko se pojavijo na različnih odlagališčih po celem svetu; od Katmanduja in Maldivov, pa vse tja do sortirnic odpadkov in sežiga odpadkov v incineratorju. Končni kadri filma se končajo na rave zabavi v puščavi Nevade v ZDA, kjer udeleženci po koncu deliričnega nočnega divjanja za seboj med prahom pobirajo odpadke.

 

Slika 1: Bilo je nekoč. Ali res? (foto Mihael Brenčič)

Odloženi komunalni in industrijski odpadki imajo zelo velik vpliv na podzemne vode in posredno tudi na vodotoke. Ta vpliv je izrazit zlasti tam, kjer so bili odpadki odloženi neposredno v podzemno vodo, na primer v nekdanje opuščene gramoznice in izčrpane glinokope. Učinke teh vplivov nam zelo neposredno pokaže prav omenjeni dokumentarec. Prvi prizori filma se prično nekje v Avstriji, na ravnem polju, pokritem z njivami, na katerih pridelujejo poljščine. Od nekod se v kader pripelje rovokopač in prične kopati sondažno jamo. Opazujemo, kako bager koplje in zajema zemljo postopoma, žlico za žlico. S poglabljanjem jame izkopani material postaja vse bolj črn, dokler z žlico ne prične iznašati tudi vode. Ta se cedi preko njenih robov, tako črna, da nas spominja na nafto. Film nam neposredno ilustrira, kako je videti stik starih odloženih odpadkov, polnih organske snovi, in podzemne vode.

 

Slika 2: Prikaz kompleksnih razmerij v vodnem krogu odlagališča. (avtor risbe: Mihael Brenčič)

Morda bo kdo rekel, da je to prizor, ki ga v Sloveniji ne moremo doživeti, pa žal temu ni tako. V preteklosti, pred letom 2000, je na številnih odlagališčih (smetiščih) potekalo odlaganje odpadkov tako, da so jih odmetavali v nekdanje gramoznice, glinokope ali celo kraške jame (to je velika posebnost naše države). Kam drugam pa, kot v nekoristne luknje, ki »bi jih bilo treba zasuti«. V nekaterih od teh depresij je bila tudi voda, torej je odlaganje potekalo neposredno v vodo. S takšnimi praksami se je po letu 2000 postopoma prenehalo, podobno kot se je postopoma prenehalo z masovnim odlaganjem odpadkov. Danes se na redkih odlagališčih odlaga le še tako imenovana težka frakcija, ki predstavlja ostanek sortiranja in predelave komunalnih odpadkov. Toda stara odlagalna telesa odpadkov so ostala, kar nekaj – in ne tako majhno število – jih je še vedno v stiku s podzemno vodo, bodisi neposredno, tako da so odpadki odloženi v vodo, bodisi posredno preko izcejanja izcednih vod v nezasičeno območje vodonosnika in nato v zasičeno območje, kjer je prisotna voda.

Odnos med vodo in odloženimi odpadki je zelo kompleksen. Odvisen je od narave odloženih odpadkov ter od pogojev, v katerih se odlagališče nahaja. Interakcijo vode in odpadkov lahko razdelimo v dva podsistema. Prvega predstavlja voda v odlagalnem telesu odpadkov. Ta je lahko posledica infiltracije padavinske vode v telo, ali pa je posledica metamorfoze odpadkov. Zlasti za starejše odpadke je bilo značilno, da so bili zelo vlažni in da so vsebovali velike količine organske snovi. Številni procesi, zlasti vplivi presnove mikroorganizmov, ki jih je v takšnih okoljih zelo veliko, so povzročali nastanek tekočin, ki bi jih včasih le stežka imenovali voda. Te tekočine in prenikla voda so se nato infiltrirale skozi telo odloženih odpadkov, in celotna mešanica je tvorila izcedne vode. Te so pred začetkom uveljavitve strožjih standardov za varovanje okolja in voda na odlagališčih prosto iztekale v okolje. Morda se kdo od starejših bralcev še spomni, kako so sami ali s starši vozili večje kose na komunalna odlagališča, in kako se je, poleg neznosnega smradu in dušljivega dima, povsod nekaj cedilo. Vsa izcedna voda se je iztekala v okoliške vodotoke, ali pa navzdol v podzemno vodo. Toda s tem procesov, ki v odlagališčih vplivajo na vode, še ni bilo konec.

 

Slika 3: Nafta ali izcedna voda? (foto Mihael Brenčič)

Izcedne vode so tako prešle v drugi podsistem. Ko so iztekle iz neposrednega območja odlagališča, so se pričele širiti v prostor, bodisi v podzemne bodisi v površinske vode. Pri slednjih je zaradi mešanja, predvsem pa zaradi vpliva zraka, prišlo do relativno hitrega prezračenja, in nevarne snovi so se oborile v »bližnji okolici« odlagališča. Drugače je bilo pri podzemni vodi. V njej se pod odlagališčem tvori oblak onesnaženja, ki pa ima posebno strukturo. Kemizem tega oblaka se vzdolž toka podzemne vode zelo spreminja. V njem imamo opraviti z različnimi območji, ki so vezana na tako imenovane redukcijsko oksidacijske pogoje. Tik pod odpadki je prisotno območje metanogeneze, nato vzdolž toka sledi območje sulfidov, nekoliko naprej območje amonija in še naprej območje nitratov. Na podoben način pride tudi do prostorske porazdelitve arzena, železa, mangana in drugih kovin, katerih mobilnost je povezana s pH vode in redoks pogoji. Če pa k temu dodamo še spremembe in transport organskih spojin, dobimo pravo enciklopedijo organske kemije. V podzemni vodi, zlasti v okolici starejših odlagališč, je pravi »raj« za geokemike. Vse to, kar je opisano, ni teorija, je rezultat opazovanj, tudi v vodonosnikih na območju Slovenije.

Ali procese, ki se dogajajo v vodi pod odlagališčem, dovolj dobro poznamo? Ker se zarečenega kruha največ poje, si na to vprašanje ne upam podati pritrdilnega odgovora. Ne glede na to, da smo se o teh procesih v preteklosti veliko naučili, sem mnenja, da bi morali te procese bistveno bolje in podrobneje poznati, predvsem pa preučiti vse njihove možne vplive v nizvodni smeri. To velja še danes, ne glede na to, da so se pretekle slabe prakse odlaganja odpadkov zelo spremenile.

 

Slika 4: Izcedne vode ob stiku s površinsko vodo. (foto: Mihael Brenčič)

Procesi, ki se dogajajo pod površjem, so zelo kompleksni in so že zaradi območja, ki nam je težko dostopno, težko opredeljivi in obvladljivi. Zato je v tem primeru smiselneje delovati preventivno in preprečevati odlaganje odpadkov, ne le z njihovo predelavo, temveč tudi tako, da nastanek odpadkov zmanjšamo pri njihovem izvoru na najmanjšo možno mero. To velja za vse nas, ki v vsakdanjem življenju uporabljamo zelo veliko število snovi in materialov. Bodimo odkriti in pošteni, čeprav danes težimo k temu, da bi snovi v krožnem gospodarstvu uporabljali v celoti, to verjetno nikoli ne bo mogoče. Ne glede na to pa moramo strmeti k temu, da bo odpadkov čim manj.

Prav temu je posvečen 30. marecmednarodni dan ničelnih odpadkovZero Waste (nič odpadkov). To je eden najmlajših mednarodnih dni, letos ga obhajamo prvič. Generalna skupščina Organizacije združenih narodov ga je razglasila decembra leta 2022. Resolucija, ki so jo ob tem sprejeli, je bila naslovljena: »Spodbujajmo strategije ničelnih odpadkov za napredek pri uresničevanju trajnostnega razvoja v okviru Agende 2030«. Namen tega dne je promocija trajnostne rabe in proizvodnje snovi, spodbujati razvoj družbe v smeri krožnega gospodarstva ter graditi zavest o tem, kako strategije ničelnih odpadkov prispevajo k trajnostnemu razvoju, ki je bil zastavljen z Agendo 2030.

 

Slika 5: Stik starega (prekrito telo v ozadju), novejšega (na levi) in bodočega (na desni). (foto Mihael Brenčič)

In kako je s tem pri nas v Republiki Sloveniji? Pomemben premik v strategijah ravnanja z odpadki smo dosegli ob vstopu v Evropsko unijo, ki nas je prisilila k sprejemu sodobnih doktrin ravnanja z odpadki. A tako kot pri vseh drugih aktivnostih varovanja okolja in narave je treba še veliko postoriti. Tudi tako, da se bodo nekatera stara okoljska bremena odstranila, območja pa očistila. Naj nam bo v zgled čiščenje jame Ravnica v Pivški kotlini, ki pa zaradi visokih stroškov sanacije še ni povsem očiščena. Upam in želim si, da bo kmalu prišel čas, ko bomo očistili še druge kraške jame, ki so zasute z odpadki, in da bomo »pospravili« tudi vsa druga nekdanja odlagališča odpadkov v občutljivi kraški pokrajini. Nato pa nas čaka veliko nalog še drugod po Sloveniji.

 

Slika 6: Laguna ob saniranem odlagalnem telesu odpadkov. (foto: Mihael Brenčič)

  

Prof. dr. Mihael Brenčič

Sorodni prispevki