Kaj mi bodo pa tokrat ušpičili, se sprašujem, ko v tretjem tednu meseca eko izzivov počasi odpiram kuverto z novim dodeljenim eko preizkusom. Sama pri sebi srčno upam, da se me tokrat v SDZV usmilijo, in da listek, ki ga z malo strahu in s priprtim očesom izvlečem, ne bo narekoval kakšnega vratolomnega izziva. Preh… uf, pošteno si oddahnem. Nova tema tretjega tedna meseca eko izzivov je – PREHRANA! Izziv je en sam, glasi pa se – EN TEDEN NE JEJ MESA IN MESNIH IZDELKOV.
Meso in mesni izdelki se sicer redno znajdejo na mojem jedilniku, še posebej zato, ker me je v preteklosti pogosto pestilo pomanjkanje železa in je bil to edini način, da se moja krvna slika in telesna odpornost tudi izboljšata. Sicer zelo rada jem vegetarijansko in vegansko hrano, in zato si mislim, da izziv le ne bo pretežak. Športniki običajno skrbno načrtujemo obroke glede na treninge z namenom, da dosežemo čim večji napredek in regeneracijo. Beljakovine jemo za gradnjo novih mišičnih vlaken, ogljikove hidrate za energijo, maščobe za pravilno hormonsko ravnovesje, vitamine, minerale in vlaknine pa pridobimo z uživanjem sadja in zelenjave.
Kot zgledna športnica si zato prvi dan naredim natančen načrt in oblikujem svoje jedilnike brez mesa za teden, ki je pred mano. Skočim na splet in ob brskanju po vegetarijanskih receptih me radovednost zanese še v branje najrazličnejših člankov o tem, kako prehrana modernega človeka vpliva na naš planet. To, da je živinoreja eden največjih onesnaževalcev planeta, kar se toplogrednih plinov tiče, sem že vedela, pretreslo pa me je dejstvo, da je zelo podobno z mlekom in mlečnimi izdelki.
Za živinorejo naj bi bilo na tem planetu namenjenih kar 83 odstotkov vseh kmetijskih površin, po drugi strani pa tovrstna živila zagotavljajo le pičlih 18 odstotkov kalorij v človeški prehrani. Še več, proizvodnja mesa in mlečnih izdelkov predstavlja kar 60 odstotkov vseh emisij v kmetijskem sektorju.
To, da naše najbolj vsakdanje navade vplivajo na okolje, mi je postalo jasno že pri prvih dveh izzivih in naše prehranjevalne navade več kot očitno niso nobena izjema. Kmetijstvo, živinoreja ter posledično izsekavanje gozdov so dejavnosti, ki okolju najbolj škodujejo in ga onesnažujejo.
Masovna proizvodnja hrane zahteva agresivno uporabo herbicidov, fungicidov in drugih pesticidov, v kombinaciji z gojenjem zgolj ene vrste poljščine na neskončnih hektarih kmetijskih površin pa njihova uporaba preprečuje tudi razvoj mikroorganizmov v prsti. Posledica konvencionalnega kmetijstva je uničena mikrobiotska raznovrstnost zemlje, kar ji preprečuje, da bi zadrževala ogljikov dioksid, posledično pa ga več zaide v atmosfero, kar segreva ozračje in tanjša ozon.
S tehnološkim napredkom smo ljudje dobili to, kar si nekaj desetletij nazaj ni bilo mogoče niti predstavljati. Do nas lahko, ne glede na to, kje živimo, pripeljejo tropsko hrano, kot so tajski kokosi, afriške banane, kalifornijski avokado ali celo južnoameriški mango. Se pri tem vprašamo, ali s tem, ko nekaj kupujemo, posledično vplivamo na okolje? Opažam, da redko. A na žalost ima razkošje, tako kot vedno, svojo ceno. Kmetijstvo in z njim povezane dejavnosti so največji onesnaževalec na planetu!
Kapitalizem nas je lepo pretental. Pod pretvezo priročnosti in dostopnosti nas je počasi razvadil do te mere, da si le stežka predstavljamo, da bi se čemur koli odrekli. To opažam že ves čas uresničevanja svojih eko izzivov in skrbi me, da je lenoba tista lastnost, ki je najbolj trdovratna in katere se je najtežje znebiti. Ljudje smo bitja z ustaljenimi navadami in če smo bili vse življenje pitani z določenimi dobrinami, se bodo, preden se spremenimo, takoj v nas sprožili vsi možni mehanizmi odpora pred to spremembo. To je tudi razlog za tako velike odpore mesojedcev do veganov in vegetarijancev. Lažje je te ljudi oceniti za prismojene naravovarstvene hipije, ki v življenju nimajo nič pametnejšega za početi, kot da bi sami stopili pred ogledalo in se vprašali, ali je karkoli narobe s tem, kar počnejo? Odreči se udobju je namreč za veliko večino ena najtežjih stvari.
A najboljša stvar pri temu je, da se ni potrebno ničemur odreči. Ali ste vedeli, da je prehrana, ki je najboljša za planet, hkrati tudi najboljša za nas in naše telo? Ali ste vedeli, da če jemo organsko, pretežno rastlinsko hrano, lahko živimo dlje, smo bolj zdravi in vitalni? S hrano rastlinskega izvora (občasna konzumacija mesnih in mlečnih izdelkov ni problematična) bistveno zmanjšamo tveganje za raka, srčno-žilne bolezni, visok pritisk, debelost, diabetes in še bi lahko naštevali… Če naših navad ne bi radi spremenili zato, da rešimo okoljevarstveno krizo, jih lahko še vedno spremenimo zaradi sebe. S tem bomo naredili neizmerno veliko ne samo za prihodnost našega planeta, ampak tudi za prihodnost tistih, ki bodo prišli za nami. Ker nič na tem svetu ni večno. In to kar jemo, bo na koncu odraz tudi tega, kdo smo v resnici bili – sočutna, premišljena bitja s samonadzorom, ali uničevalci narave za dosego lastnega užitka. Odločitev je v naših rokah.
Urša Kragelj
