Dr. Uroš Krajnc
Inženirska Zbornica Slovenije je 23. 4. 2025 v Mariboru organizirala strokovni posvet o izzivih prihodnosti pri oskrbi s pitno vodo, ki se ga je udeležilo več članov Slovenskega društva za zaščito voda. Na srečanju sem v uvodu predstavil nekaj utrinkov iz zgodovine Mariborskega vodovoda, o čemer sem nato objavil še blog na spletni strani IZS (povezava).
Ključni razlog za pripravo novega članka o Mariborskem vodovodu je posvetitev mariborske pravoslavne cerkve 5. 10. 2025 s strani patriarha Srbske pravoslavne cerkve Porfirija. V oltarni del svetišča je patriarh vstavil relikvije svetih bratov Cirila in Metoda, katerima je cerkev tudi posvečena.
Ker je sprememba namembnosti objekta – od glavnega črpališča pitne vode mesta Maribor na začetku dvajsetega stoletja do pravoslavne bazilike – precej nenavadna, navajam nekaj podatkov.
S širitvijo mesta Maribor in gradnjo tovarn v drugi polovici devetnajstega stoletja so naraščale potrebe po novih količinah pitne vode. Nekateri mariborski industrijski obrati in Južna železnica so za polnjenje parnih kotlov uporabljali dravsko vodo, ki se je dvigovala s pomočjo črpalk.
Projekt mestnega vodovoda je mariborska občina naročila pri dunajski firmi Rumpel – Waldek, ki je leta 1896 začela s hidrološkimi raziskavami na področju Tezna. Kot sodelavca je pri teh delih angažirala znanega profesorja Forchheimerja. Na osnovi enajstih vrtin in enega črpalnega vodnjaka ter opazovanja gibanja podtalnice je ta izdelal prvo hidrološko karto za ta predel. Pri poskusnem črpanju so ugotovili dotok 50 l/s, kemične preiskave pa so potrdile, da gre za odlično pitno vodo. Projekt je pregledal tudi dunajski profesor Forchheimer, specialist za preskrbovanje z vodo, in ga priporočil.
Gradnjo mariborskega mestnega vodovoda so pričeli leta 1900. Zgradili so vodnjak s črpalno postajo, v kateri sta bila montirana dva parna kotla z dvema batnima črpalkama zmogljivosti 50 l/s, ter rezervoar za 1.200 kubičnih metrov vode na Kalvariji. Glavni cevovod je imel premer 350 mm, dolžina od vodarne do rezervoarja je znašala 3,8 km, razdelilnega omrežja po mestu pa je bilo 32 km.
Slika 1: Načrt črpališča. (arhiv Mariborskega vodovoda)
Slika 2: Črpališče Tezno. (foto: arhiv Mariborskega vodovoda)
Slika 3: Načrt vodohrana Kalvarija. (arhiv Mariborskega vodovoda)
Vodnjak Tezno I je bil zgrajen leta 1901 in adaptiran leta 1984. Podtalnica črpališča se pretežno napaja iz vode, ki iz Pohorja infitrira v podtalje. Vodnjak Tezno I je z vodnjakom Tezno II, zgrajenim leta 1908, povezan s podzemno napeljavo.
Po dveh mesecih je župan Nagy zaradi tako imenovane vodovodne afere podal ostavko. Ugotovilo se je, da je podjetje Rumpel- Waldek s podkupovanjem vodje mestnega gradbenega urada doseglo, da so mu bila zaupana dela. S prvim problemom se je vodovod spopadel že ob otvoritvi – Mariborčani so bojkotirali uporabo mestnega vodovoda. Vodnjake so imeli ob vsaki hiši, in čeprav so bili ti onesnaženi, jim je bilo škoda plačati za vodo. Zato je mestni svet izdal nalog, da morajo biti vsi zasebni vodnjaki zasuti.
Črpalni poskusi so zajeli prekratko časovno obdobje, količina 60 Iitrov vode na osebo na dan pa se je kmalu izkazala za premajhno. Pomanjkanje vode je že leta 1906 postalo tako občutno, da so morali zgraditi še pomožni vodnjak. Ker pa je bila mestni upravi raziskava predraga, je naročila vrtanje vodnjaka na Tržaški cesti, le 150 metrov stran od obstoječega. Ta ukrep je problem pomanjkanja vode rešil le za deset let.
Oba vodnjaka sta zadostila potrebam do leta 1917, od takrat naprej pa je prihajalo do stalnega pomanjkanja vode, kar se je močno odražalo predvsem v sušnih Ietih (vir: Jasna Mlakar, Začetki mariborskega vodovoda, diplomska naloga, Ljubljana, marec 1997).
V članku Izbira in zaščita vodnih virov za Mariborski vodovod prof. Mitja Rismal navaja, da je kapaciteta črpališča Tezno 22,48 l/s od 174,88 l/s virov na desnem bregu oziroma od skupnih virov 290,21 l/s (Gradbeni vestnik 12/1967, št. 1967). Danes je vir opredeljen za oskrbo industrije s tehnološko vodo.
Trg generala Maistra, na katerem stoji danes kip pesnika in generala, ki je najbolj zaslužen, da Maribor po koncu prve svetovne vojne ni ostal Marburg a.d. Drau, je imel med obema svetovnima vojnama naziv Jugoslovanski trg. Kratek čas je na tem trgu stala tudi stavba, o kateri je ostalo le nekaj redkih fotografij.
Leta 1934 so blagoslovili temeljni kamen za novo pravoslavno cerkev sv. Lazarja. Notranjost cerkve ni bila nikoli dokončana, prav tako ne okolica, saj je začetek druge svetovne vojne preprečil nadaljevanje gradnje. Okupator se je že aprila 1941 odločil cerkev podreti. Za rušenje pravoslavne cerkve so uporabili internirance iz meljske vojašnice, med njimi tudi katoliške duhovnike. Večino “meljskih” internirancev so kmalu izgnali predvsem v Srbijo, kjer so jih v lepo sprejeli: tam so se spletla številna prijateljstva, ki trajajo še danes.
Za nikoli dokončano cerkvijo sv. Lazarja je ostal le bled spomin, je zapisal Vid Kmetič v časopisu Večer (vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/firbcanje-po-mariboru-cerkev-ki-so-jo-morali-porusiti-mescani-10291357#google_vignette)
Slika 4: Cerkev svetega Lazarja na trgu generala Maistra. (foto: arhiv Večer)
Objekt opuščenega črpališča je odkupila Srbska pravoslavna cerkev Maribor in ga preuredila v svetišče. 5. 10. 2025 je patriarh Porfirije v oltarni del svetišča vstavil relikvije svetih bratov Cirila in Metoda, katerima je mariborska pravoslavna cerkev tudi posvečena.
Slika 5: Zunanjost cerkve. (foto: https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/maribor/maribor-je-dobil-prvo-pravoslavno-cerkev-sv-cirila-in-metoda/759766)
Slika 6: Notranjost cerkve. (foto: https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/maribor/maribor-je-dobil-prvo-pravoslavno-cerkev-sv-cirila-in-metoda/759766)
