2. februarja obeležujemo svetovni dan mokrišč. Mokrišča, ki so kot življenjska okolja mnogokrat prezrta, so izjemno pomembna za ohranjanje narave, saj so ključnega pomena tako za oskrbo s pitno vodo kot za biotsko raznovrstnost. Voda je namreč za vse žive organizme življenjskega pomena in ključna za zdravje ljudi in planeta.
Ramsarska konvencija mokrišča kot naravna ali umetna opredeljuje kot območja močvirij, nizkih barij, šotišč, tekoče ali stoječe vode ter obalnega morja. Kot del narave so mokrišča preplavljena s površinsko ali podzemno vodo in so življenjski prostor tistim rastlinskim in živalskim vrstam, ki za razvoj potrebujejo občasno ali stalno mokro okolje. Mokrišča so tudi vir dobrin, imajo blagodejen vpliv na mikroklimo in kot naravni vodni zadrževalniki lahko preprečujejo poplave.
Na celinah med mokrišča prištevamo območja rek in jezer, mlake, poplavne ravnice, šotišča, barja in močvirja. Govorimo torej tudi o izlivih rek, kraških poljih, vodah kraškega podzemlja, nizkih in visokih barjih, poplavnih gozdovih, mokrotnih travnikih, plitvih jezerih, mlakah, ribnikih, kalih, z vodo zalitih gramoznicah, peskokopih in glinokopih. Celinska voda obsega samo 2,5 % vode na planetu, ki je večinoma shranjena v ledenikih, ledeniških pokrovih in podzemnih vodonosnikih, za človekovo rabo jo je na voljo manj kot 1 %, 0,3 % jo je v rekah in jezerih. Med slana in polslana mokrišča prištevamo velika območja slanih jezer, rečna ustja, poloje, mangrove, lagune, koralne in školjčne grebene ter vodne jame, med umetna pa ribnike, riževa polja, vodne zbiralnike in soline. Morske vode je na našem planetu 97 %.
Mokrišča vzdržujejo življenje
Mokrišča prestrezajo in shranjujejo deževnico, napajajo podzemne vodonosnike ter uravnavajo količino vode, saj skrbijo, da se ustrezna količina vode sprosti ob pravem času in na pravo mesto. Hkrati izboljšujejo kakovost vode tako, da odstranjujejo in vsrkavajo onesnaževala, in skrbijo, da lahko pijemo neoporečno pitno vodo. Mokrišča so tudi vir vode za kmetijstvo ter vir hrane, saj iz njih dobimo večino rib, ki jih zaužijemo, prav tako riža za 3,5 milijarde ljudi.
V mokriščih domuje kar 40 % rastlinskih in živalskih vrst, vsako leto odkrijejo okoli 200 novih vrst rib, zato so zibelka biotske raznovrstnosti. Blažijo tudi podnebne spremembe in nas hkrati varujejo pred naravnimi nesrečami, saj vsak hektar celinskega mokrišča vpije skoraj 17 milijona litrov poplavne vode, obalna mokrišča pa ščitijo lokalno prebivalstvo pred neurji. Šotna barja, mangrove, slana močvirja in rastišča morske trave so tudi med najučinkovitejšimi ekosistemi za prestrezanje in skladiščenje ogljika.
Porabljamo več vode, kot je Zemlja lahko obnovi
Nevzdržen razvoj, rast prebivalstva, urbanizacija in potrošnja so opustošili mokrišča in ustvarili neznosne pritiske na vodne zaloge. Tako se je poraba vode v zadnjih 100 letih povečala za šestkrat, vsako leto se poveča za 1 %. Uporabljamo več vode, kot nam jo nudi narava, ob tem pa še bolj uničujemo in onesnažujemo mokrišča. Ker so torej mokrišča vsestransko pomembna, moramo spodbujati ukrepe za njihovo obnovo ter poskrbeti za zaustavitev njihovega uničevanja. Za 10 milijard ljudi v letu 2050 bo treba zagotoviti 70 % več hrane in 14 % več vode za kmetijstvo. Poraba vode za industrijske in energetske namene naj bi se do leta 2050 povečala za 24 %.
Izguba mokrišč in pomanjkanje vode
Vodno krizo še bolj poglabljajo izginjanje in degradacija mokrišč. Od leta 1700 je na globalni ravni izginilo skoraj 90 % mokrišč, vodne vire pa ogrožajo onesnaževanje in povzročitelji bolezni. Oskrbo z vodo poleg tega ogroža še fragmentacija, gradnja pregrad in rečnih kanalov, z vodo pa je povezanih tudi skoraj 75 % naravnih nesreč. V svetu kar 2,2 milijarde ljudi nima dostopa do neoporečne pitne vode, zaradi česar letno umre 485.000 ljudi. V zadnjih 20 letih so tudi poplave in suše terjale 166.000 življenj in prizadele tri milijarde ljudi, povzročile pa za 580 milijard evrov gospodarske škode. In ne nazadnje – pomanjkanje vodnih virov je v letu 2017 imelo pomembno vlogo v spopadih najmanj 45 držav.
Zaradi izginjanja mokrišč četrtini vseh mokriščnih vrst grozi izumrtje. V letih 1970 – 2005 je intenzivna gradnja vodne infrastrukture predvsem v tekočih vodah povzročila za več kot tretjino (35 %) izgube biotske raznovrstnosti. Vpliv podnebnih sprememb na mokrišča in vodo kaže tudi prognoza, da se bo količina obnovljivih površinskih in podzemnih voda močno zmanjšala do leta 2050 in povečala probleme v sušnih regijah, kjer se bo pomanjkanje vode izražalo v vedno večji tekmi za vodo.
Mokrišča je treba ohranjati in z njimi bolje upravljati
Mokrišča moramo torej prenehati uničevati in jih začeti obnavljati, z njimi pa v prihodnje tudi bolje upravljati, da bomo lahko trajnostno zagotavljali potrebe po vodi. Da bi zagotovili največjo mogočo družbeno in gospodarsko blaginjo ter pri tem ne ogrozili vzdržnosti ekosistemov, bo potrebno uskladiti količino vode, zemljišča in vire ter z vodnimi viri celostno upravljati. Le varstvo, obnova in preudarna raba mokrišč lahko pripomorejo, da bo zagotavljanje povečane potrebe po vodi tudi trajnostno. Opustiti bi morali gradnjo jezov in ne izsuševati kanalov, za polovico zmanjšati porabo vode v industrijskem sektorju, v kmetijstvu pa za pridelavo hrane, za katero porabimo veliko vode, te občutno manj zavreči (letno jo zavržemo za 1,3 milijarde ton). Da bi z naravnimi rešitvami poskrbeli za uspešno upravljanje z vodnimi viri, bi morali vzporedno skrbeti prav za mokrišča ter vanje investirati več kot le 1 %, kot to velja danes, pri tem pa upoštevati tako medsektorsko kot tudi načrtovanje na lokalni, državni in mednarodni ravni. Že samo izguba celinskih mokrišč na globalni ravni pomeni izgubo storitev, ki nas letno stanejo 2,3 bilijona evrov.
Ramsarska konvencija in slovenska mokrišča
Ramsarsko konvencijo o mokriščih je podpisalo 175 držav, med njimi tudi Slovenija, na njenem seznamu pa je 2.414 Ramsarskih lokalitet. V Sloveniji imajo status mednarodno pomembnih mokrišč Sečoveljske soline, Škocjanske jame in Cerkniško jezero z okolico. Naravovarstveni status imajo tudi številna druga mokrišča, vendar jih še vedno odločno preveč zasujemo, pregnojimo, pozidamo ali kako drugače uničimo. Vode za naravo in za ljudi bomo imeli dovolj, ko bomo prenehali pregrajevati vodonosnike, onesnaževati vodne vire ter uničevati mokrišča, te pa začeli trajnostno uporabljati ter jih vključevati v razvojne načrte območij pri upravljanju z vodami in mokrišči.
Škocjanske jame so bile na seznam Ramsarske konvencije vpisane kot prvo podzemno mokrišče na svetu, ki je tudi najdaljše v Evropi. Po še ne raziskanih podzemnih poteh reke Reke se nadaljuje vse do izvirov reke Timave v Italiji, pomembno pa je tako zaradi biotske pestrosti kot zaradi preskrbe s pitno vodo, ki je kar 40 % zagotavljajo prav kraški vodonosniki.
Voda, mokrišča in življenje – obeleževanje letošnjega svetovnega dneva mokrišč
Na povabilo Parka Škocjanske jame k obeleževanju svetovnega dneva mokrišč, ki letos poteka pod sloganom Voda, mokrišča in življenje, se je odzvalo tudi Slovensko društvo za zaščito voda. Spletne konference z naslovom Bogastvo mokrišč med Velikim Snežnikom in malimi Benetkami se je 1. februarja udeležil tudi podpredsednik prof. dr. Mihael J. Toman, ki je udeležence ob zaključku konference seznanil še s svojimi razmišljanji o težavah pri varovanju mokrišč, ki se nam obetajo tudi na povodju in porečju samih Škocjanskih jam. Poudaril je, da kljub temu, da je v dokumentih vse zapisano, zaščite v praksi ni nikoli dovolj. Izpostavil je, da je tudi sama dikcija, kaj mokrišča so, izredno široka, saj obsega tudi reke, jezera in morja, ki pa so samostojni ekosistemi s popolnoma drugačnimi ekosistemskimi in termodinamskimi pravili, kot to velja za mokrišča (angl. wetlands): ”Mokrišča so območja z velikim deležem vode, ki vpliva tako na kopne kot na vodne ekosisteme. Prav zato je tudi varovanje mokrišč iz tega naslova lahko problematično in bo po petih desetletjih, odkar je bila 2. februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar podpisana Konvencija o mokriščih, verjetno potrebna tudi revizija te definicije, da bi jih v prihodnje lahko tudi bolj učinkovito upravljali in varovali. Zdaj smo zavarovali tisto, kar smo v preteklosti praktično že uničili, in stremimo k temu, da bi bilo uničevanja čim manj.” Izrazil je tudi podporo tovrstnim projektom, kot je Interregov projekt za krepitev zelene infrastrukture v čezmejni kulturni krajini Slovenija – Italija,* Gordana Beltram pa je kot nacionalna koordinatorka Ramsarske konvencije ob letošnjem svetovnem dnevu vse odločevalce ponovno pozvala k ohranjanju in aktivnemu upravljanju mokrišč.
*Projekt je sofinanciran v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Italija-Slovenija 2014 – 2020 s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev ; https://www.ita-slo.eu/sl/engreen
Naslovna Fotografija: Arhiv PŠJ, fotograf Borut Lozej
