Pestrost kultur je pestrost odnosa do vode
Mednarodni dan prvotnih ljudstev – 9. avgust
Prof. dr. Mihael Brenčič
Potem ko je populacija naših evolucijskih prednikov v Afriki zaradi sprememb podnebja pred okoli 850.000 leti skoraj povsem izumrla, pri tem pa na višku krize štela le še dobrih 1.300 oseb, ki so lahko imeli potomce, se je sodobni človek Homo sapiens pred okoli 50.000 leti premaknil proti severovzhodu Afrike in se preko današnjega Bližnjega vzhoda razselil po celem svetu. Skorajda ga ni bilo predela zemeljske oble, na katerem se v prihodnih tisočletjih ne bi naselil in ga tako ali drugače kultiviral. Pri tem se je razvilo na tisoče jezikov in preko njih so se vzpostavili mnogi narodi z zelo pestro kulturno tradicijo.
Med ljudmi so vedno obstajali konflikti, med različnimi socialnimi skupinami se je bil boj za naravne vire, ki jih je vedno primanjkovalo. Sprva je bil primanjkljaj posledica nezmožnosti obvladovanja naravnih danosti, in prve lovsko nabiralniške skupnosti so se lahko preživljale le s tem, kar je bilo na razpolago v naravi. Z razvojem poljedelstva in obvladovanjem kovin pa so že nastajali tudi spori zaradi dostopa do zemljišč in surovin. Zapisi starogrških in rimskih zgodovinarjev so nam ohranili zapise o osvajanjih Aleksandra Velikega, Cezarja in drugih rimskih vojskovodij, ali pa o velikih vojnah, kot so bile Peloponeške vojne. To je povzročalo velike žrtve in suženjstvo, spremembe državnih ureditev in nadvlado enih družbenih skupin nad drugimi. Toda ti nasilni konflikti, do katerih je prihajalo predvsem na širšem območju Sredozemlja, nikoli niso zavzeli takšnih dimenzij, kot se je to zgodilo na začetku Novega veka z vzpostavitvijo kolonializma.
Sprva Portugalci, za njimi Španci, ki so jim sledili še Angleži in Francozi, nato pa tudi drugi evropski državotvorni narodi, so pričeli »odkrivati« svet. To ekspanzijo so omogočile spremenjene produkcijske razmere, predvsem pa razvoj tehnologij. Te procese je podpirala tudi ideologija, temelječa na veri. Sprva je bila to katoliška vera, po reformaciji pa tudi protestantska in njene različice. Ob odkrivanju sveta je evropski človek prihajal v stik z ljudstvi, ki so tam živela že tisočletja, in zavojevanje ni bilo nikoli le okupacija zemljišč in tamkajšnjih naravnih virov, temveč je bil to vedno tudi kulturni boj med našimi, civiliziranimi ljudmi, in drugimi, neomikanimi in nerazvitimi divjaki. V umetnosti in v zgodovinskih delih bomo našli nešteto pričevanj o tragičnih zgodbah in civilizacijskih katastrofah, ki so bile posledica evropskega kolonializma. Šele 20. stoletje se je, zlasti po zaslugi antropolgov, pričelo zavedati pomena prvotnih kultur, in po drugi svetovni vojni, ki je povzročila globoke spremembe v politični ureditvi sveta, se je svet zavedel pomena prvotnih ljudstev, ljudi, ki so živeli na območju pred prihodom zavojevalcev iz evropskih in tudi drugih »naprednih« kultur. Tudi danes je svet prepreden s konflikti, ki so prav tako posledica ideoloških ter kulturnih razlik in imajo tragične posledice. V teh konfliktih pogosto nastradajo manjšine prvotnih, starih ljudstev, česar v sodobni kataklizmi skorajda ne opazimo. Ali je danes bolje, kot je bilo nekoč? So prvotne kulture in ljudstva bolje zaščiteni, kot so bili nekdaj? Na to vprašanje ni mogoče podati zadovoljivega odgovora. Vsaj v delu svetovne javnosti pa je o tem prisotno zavedanje, kako pomembna so ta ljudstva, in da so drugim povsem enakopravna.
S tem zavedanjem je povezan tudi mednarodni dan prvotnih ljudstev (angl. International Day of the World’s Indigenous People), ki ga obhajamo vsako leto 9. avgusta, na dan, ko se je leta 1982 v Ženevi v Švici na sedežu delegacije Združenih narodov prvič sestala Delovna skupina za prebivalstvo prvotnih ljudstev (angl. Working Group on Indigenous Population). V povezavi s tem je skupščina Organizacije združenih narodov leta 2007 sprejela »Deklaracijo Organizacije združenih narodov o pravicah prvotnih ljudstev« (ang. United Nations Declaration on the Rights of Indigenous Peoples – povezava). Uradni slovenski prevod naslova te deklaracije se glasi »Deklaracija o pravicah domorodnih ljudstev«, kar je morda jezikovno ustrezen prevod, vsekakor pa je napačen pojmovno, saj implicira prav tisto, proti čemur naj bi se deklaracija borila. Izraz domorodec je izrazito ideološko in zgodovinsko gledano negativno zaznamovan. Označuje nekoga, ki je manjvreden, nerazvit in podrejen.
Združeni narodi ocenjujejo, da danes na svetu živi 476 milijonov pripadnikov prvotnih ljudstev v 90 državah, in ti predstavljajo le 5 % svetovne populacije. Ta presenetljiv podatek nam pokaže, kako zelo je zgodovina premešala ljudstva. Žal pa pripadniki teh ljudstev predstavljajo kar 15 % najbolj revnih prebivalcev sveta, med njimi jih je skoraj 50 % brez kakršnih koli šol, na globalni ravni ta delež ustreza deležu 17 %. Prvotna ljudstva predstavljajo neizmerno kulturno pestrost, po sodobnih ocenah govorijo še okoli 7.000 jezikov in tvorijo okoli 5.000 različnih kulturnih skupnosti.
Slika 1: Prvotna ljudstva imajo poseben in poglobljen odnos do narave, kar pogosto izražajo skozi različne kulte in mite. (foto: Galen Crout – Unsplash)
Današnji pripadniki prvotnih ljudstev so dediči enkratnih kultur, ki so na svojski način povezane z ostalimi ljudmi in okoljem. Zadržali so in še vedno gojijo ter nadaljujejo z drugačnimi socialnimi, kulturnimi, ekonomskimi in političnimi praksami, ki se zelo razlikujejo od tistih, značilnih za večinska ljudstva, znotraj katerih živijo. In prav globoka povezanost z okoljem, ki jo evropski človek razume kot prvinsko, je tisto, kar nas lahko pritegne v luči povezanosti človeka in vode. Poleg posebnega odnosa do narave imajo ta ljudstva tudi zelo poglobljen odnos do vode in vodnega okolja. V odnosu do vode izražajo svojo duhovno in kulturno identiteto; pesmi, plese, in zgodbe, ki odražajo njihovo povezanost z okoljem in vodami ter živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki so odvisne od njih.
Sodobna antropologija in tudi druge vede se tem vprašanjem veliko posvečajo, tudi z vidika ohranjanja njihovega izročila. Na analizo odnosa prvotnih ljudstev do vode bomo naleteli v znanstvenih publikacijah, pa tudi v posebnih publikacijah mednarodnih organizacij. Vprašanjem tradicionalnega znanja o vodi so se pričela posvečati tudi strokovna združenja s področja hidrologije. Tako je na primer nacionalni odbor Mednarodnega združenja hidrogeologov – IAH Avstralije na Avstralski konferenci o podzemni vodi, ki so jo organizirali ob mednarodnem letu podzemne vode 22. novembra 2022, sprejel »Deklaracijo o podzemni vodi in prvotnih ljudstvih« (ang. Indigenous Groundwater Declaration – povezava). V svojih vrstah pa so prepoznali tudi potrebo po tem, da enega od svojih članov, ki je potomec pripadnikov prvotnega ljudstva Aboridžinov, imenujejo kot avstralskega staroselskega hidrogeologa (ang. Australian Indigenous Hydrogeologist) in hkrati kot zastopnika avstralskih staroselcev v njihovem združenju. O tem smo na domačih straneh Slovenskega društva za zaščito voda že pisali (povezava).
Predaleč bi nas odpeljalo, če bi želeli podrobneje analizirati odnos prvotnih ljudstev do vode in vodnega okolja. Na tem mestu se dotaknimo le dveh vidikov. Prvi, ki ga zelo poudarjajo tudi mednarodne organizacije, je povezan s tradicionalnim znanjem o vodi. Ideja in želja teh organizacij in tudi širše stroke je, da bi to znanje uporabili za reševanje trenutnih problemov, povezanih z vodo, zlasti pri preskrbi z vodo, in sicer za potrebe oskrbe s pitno vodo in napajanja živine. Izkušnje, ki so si jih ljudje v lokalnem okolju pridobili skozi tisočletja, so lahko pomembno dopolnilo sodobnim doktrinam gospodarjenja z vodo. Akademsko šolani upravljavci vode pogosto ne razumejo lokalnih razmer, ne le naravnih danosti, zlasti pa ne socialnih razmerij znotraj tradicionalne skupnosti. Pogled od daleč, ki ga omogoča stroka, je pogosto preveč oddaljen, da bi omogočal zelo specifične rešitve, ki jih terja lokalno okolje.
Slika 2: V ekonomiji prvotnih ljudstev imajo ženske pomembno vlogo pri oskrbi družin z vodo in hrano. (foto: Ives Ives – Unsplash)
Kot ilustracijo različnih pogledov od blizu in daleč navedimo primer anekdote o oskrbi z vodo v eni od podsaharskih vasi. Mednarodne organizacije veliko sredstev namenjajo izdelavi vodnjakov. Poleg nakupa vrtalnih strojev financirajo tudi nakup opreme za vodnjake in najemajo strokovnjake, ki poiščejo vodo in izvedejo njen zajem. V neki vasi so izdelali nov vodnjak, ki pa je bil od vasi nekoliko bolj oddaljen, kot je to običajno. V tej vasi je bilo tudi sicer neprimerno napajališče za zajem pitne vode in za napajanje živine, ob njem pa je pogosto potekalo tudi trgovanje. Ženske, ki so zadolžene za oskrbo gospodinjstev z vodo, so še naprej uporabljale staro napajališče, vodnjak pa je sameval. Marsikdo bi pomislil, da je to posledica tradicionalističnega pogleda prebivalstva, ki se noče prilagoditi sodobnemu razvoju. Ko pa so se podrobneje lotili premisleka, zakaj je temu tako, so prišli do za Evropejce presenetljivega sklepa. Za ženske, ki so hodile po vodo, je bilo srečanje ob napajališču in istočasen nakup ali izmenjava dobrin pomemben družaben dogodek. Pri napajališču so si vsako jutro izmenjale informacije o družinah, otrocih in možeh, ali pa so se posvetovale o tem in onem. Nov, nekoliko oddaljeni vodnjak, jim je to onemogočal, za trgovanje in nato še za odhod po vodo so porabile preveč časa, vsakdanji klepet je izostal, čemur pa se seveda niso želele odpovedati.
Drug vidik analize prvotnih ljudstev in njihovega odnosa do lokalnega okolja je povezan z našim, sodobnim razumevanjem vode, ter odnosom do nje. Antropologija in etnologija prvotnih ljudstev nam pogosto omogočata vpogled v razvojne stopnje oblikovanja odnosov in relacij v različnih sociogenetskih procesih. Zaradi številnih kultur, ki so se oblikovale v različnih okoljskih pogojih, nam analiza teh procesov na eni strani omogoča vpogled v procese na različnih razvojnih stopnjah človekove družbe, na drugi pa v procese, ki so specifični za določena naravna ali družbena okolja, torej takšna, s katerimi evropocentrične kulture nimajo ali niso nikoli imele stika. Takšni vpogledi nam odgovarjajo na vprašanja, kako je človek v globoki preteklosti razumel pojavljanje vode in kako je to razumevanje uporabljal za različne rabe in njeno izkoriščanje. Antropološke in druge družboslovne analize tega odnosa nam pomagajo razumeti stanje in naravo naravnega prava, kako se oblikujejo vodne pravice in kako se je razvijal pojem skupnega v primeru vodnega vira in od njega odvisnih virov.
Slika 3: Odnos do narave se pri prvotnih ljudstvih pogosto vzpostavlja preko različnih obredov. (foto: Datingscout – Unsplash)
Danes pogosto govorimo o antropologiji vode. To je postalo pomembno področje raziskav in sodobnih razmislekov o vodi. Vpogled v vodne prakse prvotnih ljudstev nam odgovarja na številna vprašanja o družbenem in razvojnem kontekstu sodobnega odnosa do vode. Poleg tega nam odpira še vpogled v kulture prvotnih ljudstev in hkrati omogoča vzpostavljanje spoštovanja do njih. Predstavlja tudi način, kako lahko v tem razmerju evropska kultura vsaj na simbolni ravni delno pokrije svoj zgodovinski dolg.
