Scroll Top

12. februar – Darwinov dan

Darwinov vodnjak

Darwinov dan – 12. februar

Leta 1859, ko je izšla Darwinova knjiga »Izvor vrst«, se verjetno nihče ni zavedal, kako prelomna bodo njegova dognanja ne le za naravoslovje, temveč za znanost in celotno človeško védenje. Darwinovo delo je sprožilo velika nasprotovanja med tradicionalisti na eni ter strastno podporo med znanstveniki na drugi strani. Če je v strokovnih krogih evolucijski nauk okoli leta 1870 že obveljal, pa v različnih krogih in na žalost tudi pri nas še vedno sproža velika nasprotovanja v obliki tako imenovanega kreacionizma.

Charles Darwin (1809-1882) se je sprva šolal za zdravnika, a ga je že med študijem vedno bolj vleklo v naravoslovje, tako kot številne druge medicince. Zgodovina znanosti je polna zdravnikov, ki so postali pomembni naravoslovci. Na območju Slovenije sta to bila na primer Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) in Baltazar Hacquet (1739/1740-1815). Tako je po študiju medicine Darwin pričel študirati naravoslovje na Univerzi Cambridge. Kmalu po koncu študija leta 1831 je odšel z raziskovalno ladjo Beagle na pot okoli sveta. Po vrnitvi leta 1836 se je lotil intenzivnega študija materiala, ki ga je prinesel s potovanja, kot tudi analize terenskih zapiskov. Na podlagi slednjih je leta 1839 izdal popotni dnevnik »Potovanje z ladjo Beagle okoli sveta«, ki je postal velik hit, kar ga je naredilo za zelo popularnega pisca. Vendar je bila to le priprava za ostala njegova znanstvena dela, predvsem pa za opredelitev razvojnega nauka.

Charles Darwin pred potjo okoli svetaSlika 1: Charles Darwin pred potjo okoli sveta (vir: Wikipedia)

 

Na podlagi spoznanj svojega učitelja, geologa Charlesa Lyella (1797-1875), ter lastnih geoloških, predvsem pa paleontoloških raziskav med potovanjem okoli sveta, je prišel do spoznanja o postopnem razvoju naravnih vrst. Čeprav to ni bila teorija, do katere bi prišel povsem samostojno in neodvisno od ostalih znanstvenih sodobnikov, pa je bil tisti, ki jo je opredelil v najširšem pomenu ter najbolj celovito.

Charles Darwin velja za eno najpomembnješih osebnosti v zgodovini človeštva. Zaradi tega na njegov rojstni dan, 12. februarja, obeležujemo dan, ki je posvečen njegovemu delu in razvojnemu nauku, a ne le temu, temveč tudi moderni znanosti kot celoti. To ni dan, katerega obeleževanje bi sprejele mednarodne organizacije, in ni rezultat političnega konsenza članic Organizacije združenih narodov. To je dan, ki ga spodbuja mednarodna znanstvena skupnost sama. Obeleževati so ga pričeli že kmalu po njegovi smrti leta 1882, ko so se na ta dan pričeli zbirati njegovi privrženci in zagovorniki. Obširnejše obeleževanje tega dne se je pričelo šele ob 50. obletnici njegovega temeljnega dela »Izvor vrst« leta 1909. Od takrat dalje se ga, zlasti v anglosaksonskem svetu, redno obeležuje.

Zlasti v Darwinovem popotnem dnevniku bomo našli številne zanimive opise pokrajin, ki jih je obiskal, in v teh pokrajinah ne manjka vodnih pojavov v različnih pojavnih oblikah. V svojih popotnih opisih se je ukvarjal tudi z razlago hidrogeoloških pojavov, na primer z lečami sladke vode na oceanskih otokih.  Pustimo prikaz in analizo teh opisov za kakšno drugo priložnost in se dotaknimo, morda na prvi pogled, nezanimive podrobnosti, ki je lahko le drobna zanimivost, ali pa nam lahko predstavlja kratko popotnico v svet hidrogeologije.

 

Slika 2: Down House – posestvo, kjer je Charles Darwin živel od leta 1842 dalje (vir: Wikipedia)

 

Darwin je po vrnitvi s potovanja okoli sveta večino svojega življenja preživel na posestvu Down House v Kentu. Na to posestvo, ki se nahaja okoli 25 km južno od Londona, se je skupaj s svojo mlado družino preselil leta 1842. Vzrok za to, da je izbral podeželje, je bilo njegovo opešano zdravje. Kmalu po tem, ko se je posvetil urejanju in obdelavi podatkov iz svojega potovanja, je zbolel. Imel je hude težave s prebavo in srcem, kar je imelo za posledico, da je bil pogosto tako bolan, da ni mogel delati po več dni zapored. Bolezen je močno vplivala tudi na njegovo odsotnost v vsakdanjem družbenem življenju. Nikoli niso ugotovili, kaj je bil vzrok za njegovo bolehanje.

Z nakupom posestva Down House je dobil na razpolago tudi skoraj 100 metrov globok vodnjak, ki so ga dali izkopati že lastniki pred njim. Vodnjak je bil izdelan v kamnini, imenovani kreda (ang. Chalk), po kateri nosi ime tudi obdobje kreda v srednjem zemeljskem veku ali mezozoiku. Sestavljajo jo drobni delci ostankov morskih organizmov s karbonatnimi lupinicami. To je prav tista snov, s katero se je nekoč pisalo po šolskih tablah. Ta kamnina je na številnih območjih Velike Britanje in tudi drugod po severnih predelih Evrope pomemben in izdaten vodonosnik, ki se skoraj izključno uporablja za oskrbo s pitno vodo.

 

Slika 3: Pot, po kateri se je Darwin sprehajal in razmišljal o svojih rokopisih (vir: Wikipedia)

 

Tako kot pri veliko drugih stvareh, od vsakdanjega življenja pa do njegovih intelektualnih dejavnosti, so po Darwinovi smrti raziskali tudi pomen in naravo tega globokega vodnjaka, ki ga je Darwin imel na svojem posestvu, ter njegov pomen za celotno gospodarsko življenje družine. Morda se nam zdi to na prvi pogled malce pretirano, toda takšne raziskave nam pogosto odkrijejo širši pomen posameznih dejavnosti in opravil.

Dow House se nahaja na območju, kjer zaradi zakrasele krede skorajda ni površinskih vodotokov. Prebivalci na tem območju so razvili različne sisteme za zajem padavinske vode. Ker se v kredi podzemna voda nahaja globoko, so si lahko kopane vodnjake privoščili le najbogatejši posestniki. Skupnih vodnjakov niso imela niti večja naselja. Ker je bil vodnjak na Darwinovem posestvu globok, so vodo iz njega uporabljali le kot pitno vodo. Večjo količino vode je bilo zelo težko potegniti na površje. Za ostale potrebe so uporabljali deževnico, ki so jo lovili v podzemne cisterne.

Darwin je problematiki vode na svojem posestvu skrbno sledil. Ohranili so se zapisi, kjer si je z enim od svojih sosedov dopisoval o tem, kakšne so bile gladine podzemne vode v času suše v njihovih vodnjakih. Prav tako se je zanimal za različne mehanizme, s pomočjo katerih je bilo mogoče dvigovati vodo na površje. Potopnih črpalk v sodobnem pomenu besede takrat še niso poznali. Do podzemne vode je imel Darwin tudi posebno stališče. Ta je bila zaradi visoke količine raztopljenih karbonatov primerna za pitje in s tem tudi za lajšanje njegovih prebavnih težav, medtem ko zaradi tega ni bila ustrezna za zalivanje. Za zalivanje so na njegovo zahtevo uporabljali le deževnico, rabo slednje pa je Darwin argumentiral tudi z njeno kemijsko sestavo.

 

Slika 4: Charles Darwin v zrelih letih, ko je napisal že vsa svoja pomembna dela (vir: Wikipedia)

 

Navidezno droben detajl iz Darwinovega življenja nam odkriva, kako pomemben je dostop do zdrave in tudi kakovostne pitne vode, in da pri tem niso pomembne le njene osnovne senzorične in higienske lastnosti, temveč tudi ostale elementarne značilnosti, kot sta zlasti njen okus in vpliv na prebavni trakt.

 

prof. dr. Mihael Brenčič

 

Vir: Whincup, P., 2021: Darwin’s deep well at Down House, England (UK). Hydrogeological Journal 29:2305–2311, https://doi.org/10.1007/s10040-021-02378-0.

Sorodni prispevki