Obremenjevanje okolja zaradi dotrajanih kanalizacijskih priključkov je z ukrepi države mogoče preprečiti
V preteklih tednih nas je epidemija s koronavirusno boleznijo COVID-19 povsem okupirala in nase pritegnila vso pozornost javnosti. Tudi svetovni dan Zemlje, 22. april, nas nagovarja s sporočilom, da se bo treba za preprečitev ekstremnih dogodkov, med katere spada tudi epidemija, potruditi. Upravljavci vodovodnih in kanalizacijskih sistemov smo v prvih dneh po pojavu koronavirusa (SARS-CoV-2) v Evropi z nelagodjem spremljali prve informacije o načinih prenosa s prenašalca na zdravo osebo. V tovrstnih primerih vse nas, ki se ukvarjamo z vodo, predvsem skrbi fekalno-oralni način prenosa iz blata okužene osebe. Koronavirus je zaradi svoje zgradbe občutljiv na zunanje dejavnike, vodno okolje pa ni ugoden medij za njegovo preživetje, kot to velja za človeške enterične viruse, ki se prenašajo z vodo. Kljub temu pa je izbruh epidemije nastavil ogledalo tudi zaposlenim v obeh komunalnih dejavnostih, ki sta povezani z vodo. Narediti je treba vse in še več za preprečitev tveganj za javno zdravje.
Prenos koronavirusa glede na dosedanje ugotovitve stroke preko vode ne poteka, a možnosti prenosa strokovnjaki povsem ne izključujejo. Številne bolezni in smrti po svetu dandanes še vedno lahko pripišemo prav neurejenemu odvajanju odpadne vode. Čeprav Slovenija v letu 2020 zamuja z urejanjem odvajanja in čiščenja odpadnih voda, se kljub temu uvršča med države, kjer se nam izbruhov bolezni zaradi onesnaženih voda vendarle ni treba pretirano bati. Pa vendarle ni vse tako, kot bi moralo biti. Svetovni dan Zemlje je pravi trenutek, da se spomnimo na to. Okoljska zakonodaja je dosegla namen pri zmanjševanju emisij pri odvajanju in čiščenju odpadne vode iz urbane in industrijske rabe. Že desetletje pa ugotavljamo, da smo povsem spregledali, namerno ali ne, da emisije v okolje povzroča tudi neustrezno stanje kanalizacijskih priključkov in interne kanalizacije, ki povsod ne tesnijo, kot bi morali. Seveda je treba kanalizacijske sisteme, kjer jih ni, najprej zgraditi. A to ne sme biti izgovor, da druge probleme pustimo ob strani za nedoločen čas.
Izkušnje s terena kažejo, da v Sloveniji netesnost kanalizacijskih priključkov in interne kanalizacije predstavlja večjo grožnjo okolju, kot pa neustreznost stanja javnega kanalizacijskega omrežja, ki je, kjer obstoja, razmeroma dobro nadzorovano in vzdrževano. Kanalizacijski priključki so v lasti in upravljanju lastnikov, zato morajo ti poskrbeti za njihovo načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje. Kakšno je torej dejansko stanje kanalizacijskih priključkov v Sloveniji, ni poznano nikomur.
Lastniku vozila se zdi samoumevno, da mora svoj avto redno voziti na servisni pregled, saj bi ta lahko predstavljal nevarnost tako zanj kot tudi za druge udeležence v prometu. Prav tako je lastnikom hiš jasno, da je treba pred kurilno sezono pregledati centralno kurjavo, saj jih bo sicer pozimi zeblo. Visoki stroški nas ne odvrnejo od odločitve, da je po dveh desetletjih napočil tudi čas za obnovo strehe ali pa dotrajanih oken in drugega stavbnega pohištva, kar bi nam na hiši lahko povzročilo še dodatno škodo. Ko pomislimo na hišna obnovitvena dela, le malokdo pomisli tudi na obnovo kanalizacijskega priključka. Da je s kanalizacijskim priključkom ali sistemom hišne kanalizacije morda kaj narobe, v večini primerov zaznamo zelo pozno: ko se začnemo spraševati, od kod izvirajo neprijetni vlažni madeži na steni hiše, ali ko nam lastna odpadna voda, premešana še s čim neprijetnim, zalije našo lastno klet. To so zoprne situacije, ki pa se jim je vendarle mogoče izogniti.
Vsak lastnik ima obveznost, da vzdržuje priključek in interno kanalizacijo v ustreznem stanju. To pomeni, da ju je potrebno redno pregledovati, obnavljati in vzdrževati, kar velja tudi za jaške in morebitne naprave, kot so interna črpališča. Predvsem velja, da morata biti interna kanalizacija in priključek tesna. Razlogov za to je več.
– Netesna kanalizacija ogroža tla in podzemno vodo. Tesnost kanalizacije je pomembna predvsem na vodovarstvenih območjih, ki varujejo vire pitne vode pred onesnaženji, a tudi na drugih območjih izpust neočiščene odpadne vode v tla ali v vode, ni dovoljen.
– Če poškodovana in netesna interna kanalizacija leži stalno ali zgolj občasno pod nivojem podzemne vode, vanjo doteka čistejša podzemna voda in prispeva k večjim količinam odpadne vode, ki se po kanalizaciji steka na komunalno čistilno napravo, kjer se mora očistiti. Ponekod te vode, ki jih imenujemo tudi tuje vode, predstavljajo kar glavnino odpadne vode, ki se na komunalnih čistilnih napravah čistijo in s tem povišujejo stroške delovanja.
– Poškodbe na interni kanalizaciji lahko povzročijo poškodbe na objektih. V večini primerov opazimo zamakanje, v izrednih primerih pa netesna interna kanalizacija lahko celo ogrozi stabilnost objekta.
Interne kanalizacije torej nikakor ne gre zanemariti.
Dejstvo je, da neustrezno stanje kanalizacijskih priključkov in interne kanalizacije povzroča nenadzorovano onesnaževanje okolja in povzroča tveganje za zdravje prebivalcev predvsem tam, kjer se podzemna voda uporablja kot vir pitne vode, kar je problem javnega zdravja. Epidemija s koronavirusom nas je nekako streznila in opozorila, da lahko problem javnega zdravja nastopi praktično čez noč. Poleg tega neustrezno stanje priključkov in interne kanalizacije povzroča dodatne, nepotrebne stroške vzdrževanja javnega kanalizacijskega sistema, saj se zaradi netesnosti v javno kanalizacijo stekajo velike količine sedimentov, ki povzročajo zamašitve in okvare na črpališčih kanalizacijskega sistema.
V procesu odvajanja odpadne vode pravzaprav ni deležnika, ki bi imel interes poskrbeti za neustrezno tesnjene, poškodovane ali slabo vzdrževane kanalizacijske priključke, čeprav ti obremenjujejo okolje in posledično ogrožajo zdravje ljudi. V vodonosnikih, kjer se prepletajo interesi urbane rabe prostora in izvajanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, se v vodnih virih ugotavlja prisotnost novodobnih onesnaževal v koncentracijah, ki bi lahko predstavljale zdravstveno tveganje (hormoni, zdravila, ostanki plastike, inhibitorji korozije) in ki izvirajo iz odpadne vode. Pojavljajo se nova, v preteklem desetletju še neprepoznana tveganja, kot je npr. mikroplastika v virih pitne vode. Če nas je presenetila pandemija virusne bolezni COVID-19, nas lahko preseneti še kakšna druga nevarnost, ki bi se lahko prenašala z vodo.
Zato so ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje prisotnosti novodobnih onesnaževal nujni. Med prioritetne ukrepe te vrste uvrščamo upravljanje kanalizacijskih priključkov in nadzor stanja interne kanalizacije, kar mora po zgledu dobrih praks iz Evrope prevzeti za to usposobljena institucija, to je upravljavec javne kanalizacije. Kot to že velja za vodovodne priključke, bi morali med naloge javne službe odvajanja odpadne vode zato uvrstiti tudi periodični pregled in vzdrževanje ter obnovo kanalizacijskih priključkov. Razmejiti je treba priključke od internega dela kanalizacije in zadolžiti lastnika, da interni del ustrezno vzdržuje. Čez nekaj let bomo šele ugotavljali, v kakšnem stanju so priključki. Seveda to zahteva določene spremembe v zakonodaji in povečan obseg dela za upravljavce kanalizacije. Med območja, kjer naj bi bili ukrepi prioritetni, se uvrščajo vodovarstvena območja s poselitvijo, kjer so kanalizacijski priključki stari več desetletij, morda že stoletje. Če začnemo zdaj, bomo ob svetovnem dnevu Zemlje leta 2030 lahko izmerili učinke. Že ali šele, pa presodite sami.
dr. Brigita Jamnik
Slovensko društvo za zaščito voda
Naslovna fotografija: Photo by rade nugroho on Unsplash
