Foto: Jimmy Chang, Unsplash.com
DPN za nadgradnjo železniške proge na odseku Ljubljana-Kranj/Naklo je priložnost za realizacijo regijskega vodovoda
dr. Brigita Jamnik, članica SDZV
Po pregledu dokumentov za Državni prostorski načrt za nadgradnjo železniške proge na odseku Ljubljana-Kranj/Naklo, katerih javna razgrnitev se zaključuje danes, 30. 8. 24, menim, da je treba jasno zapisati dejstvo, ki ga pozna večina slovenske hidrogeološke stroke, a pri pregledu dokumentacije izzveni v prazno: Sorško polje ima kljub lokalnim obremenitvam velik potencial za javno oskrbo s pitno vodo in to na regijskem nivoju, ne na občinskem, tako za občine Škofja Loka, Kranj, Medvode in Ljubljana, morda še za katerega od deležnikov. Doslej so načrti izkoriščanja podzemne vode ostali v predalih, ker ni bilo načina, kako tovrstni regijski vodovod umestiti v prostor. Vzporedno z DPN za gradnjo železniške proge, ki povezuje regije, je to možno. V prihodnje tovrstne priložnosti ne bo več. Četudi nihče od deležnikov na lokalnem nivoju ni jasno izražal tovrstnega interesa, bi praviloma moralo pristojno Ministrstvo za naravne vire in prostor prepoznati priložnost.
Zato predlagam, da se vzporedno z DPN za nadgradnjo železniške proge Ljubljana-Kranj/Naklo izvaja tudi umestitev regijskega vodovoda s Sorškim poljem kot vodnim virom v prostor. Projekt bo do realizacije trajal desetletje ali dve, ko bodo potrebe in razmere v prostoru povsem drugačne kot danes. Pri upravljanju javnih vodovodnih sistemov se ne bomo pogovarjali več zgolj o varnosti, ampak tudi o dvigovanju odpornosti in oskrba iz več vodnih virov je zgolj eden izmed pristopov k temu.
Neodgovorno je v dokumente DPN zapisati, da bo možno celo pod določenimi pogoji izkoriščati vodni vir na Svetju za javno oskrbo s pitno vodo občine Medvode, četudi gre vkop za železnico na Svetju čez vodnjake, ki se trenutno izkoriščajo, čeprav se ve, da to ni realno izvedljivo in da v primeru, da bi Ministrstvo že pripravilo uredbo za varovanje vodnih virov v občini Medvode, to ne bi bilo niti možno. Sklicevati se zatem na dejstvo, da sedanji občinski Odlok o varovanju vodnih virov to dopušča, je sprenevedanje.
Pričakovati, da bo občina Medvode zaradi projekta nadgradnje železnice našla nadomestne vodne vire za svoje potrebe znotraj svojih občinskih meja, je popolnoma nesprejemljiv, neučinkovit in nestrokoven pristop, h kateremu občino Medvode sili sedanja zakonodaja, ki ureja delovanje gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo. Vodni viri ne poznajo občinskih meja.
Od Ministrstva za naravne vire in prostor se pričakuje, da se sooči s situacijo in pristopi k dolgoročni strokovno utemeljeni rešitvi za izkoriščanje podzemne vode Sorškega polja, ki bo naslovila regijsko problematiko. V tej situaciji ni pričakovati, da bodo vodstva občin, niti izvajalci gospodarskih javnih služb oskrbe s pitno vodo pobudniki projekta, saj nimajo pristojnosti za to.
Upam, da bo Ministrstvo za naravne vire in prostor prepoznalo priložnost, povezalo med seboj zainteresirane deležnike ter vztrajalo pri projektu, ki bo zahteven in dolgotrajen. Dolgoročno pa bo za del gorenjske in del osrednjeslovenske regije pomenil večjo varnost oskrbe s pitno vodo, pripomogel k izpolnjevanju zahtev po neprekinjenosti oskrbe, zmanjšal tveganja za izredne dogodke, uredil varovanje tako pomembnega vodnega vira, kot je Sorško polje, ki trenutno ni varovan v skladu s strokovnimi smernicami, in izpolnil pričakovanja uporabnikov. Projekt ima velik potencial, da bo pozitivno sprejet med splošno javnostjo, zagotovo pa bo sprejet v strokovni javnosti.
