Uroš Krajnc
Na konferenci v Puli sem srečal dr. Josipa Rubinića, uglednega profesorja z reške gradbene fakultete. Ko sem mu povedal, da se sedaj kot upokojenec ukvarjam z zgodovino slovenskega vodnega gospodarstva in pomembnimi strokovnjaki s tega področja, me je opozoril na knjigo Branka Vujasinovića: VIDNE OSEBE HRVAŠKEGA VODNEGA GOSPODARSTVA SKOZI ZGODOVINO ( v originalu »ISTAKNUTE OSOBE U HRVATSKOM VODNOM GOSPODARSTVU KROZ POVIJEST«), ter mi jo poslal. Knjigo je leta 2007 izdalo Hrvatsko društvo za odvodnju i navodnjavanje. Slovenci take knjige nimamo, preveril sem še pri profesorju v Srbiji, tudi oni podobne knjige niso napisali.
Branko Vujasinović (1927 – 2018) je vso svojo delovno dobo in tudi upokojitvene dni posvetil vodnemu gospodarstvu. Zahvaljujoč njegovemu delu so bile zapolnjene številne vrzeli v zgodovini hrvaškega vodnega gospodarstva. Diplomiral je leta 1955 na Geodetskem oddelku Tehniške fakultete v Zagrebu z diplomsko nalogo Skupna izravnava triangulacije in poligonometrije z metodo posrednih opazovanj. Njegov prvi zgodovinsko-gospodarski članek z naslovom Zgodovina hidrotehniških in melioracijskih del v dolini reke Save je bil objavljen leta 1970 v zborniku O Posavini posveta v Zagrebu, po upokojitvi pa je z veliko ljubeznijo in navdušenjem sistematično zbiral podatke iz zgodovine vodarstva, zgodovine gradnje cest in železnic ter podatke o življenjepisih ljudi, ki so opravljali ta in podobna dela.
Slika 1: Naslovnica knjige Branka Vujasinovića
Knjiga vsebuje tri sklope:
- Biografije vidnih oseb (preko 350 oseb);
- Vidne osebe brez biografije;
- Pomembne institucije in ostali subjekti v zgodovini hrvaškega vodnega gospodarstva.
Vsaka vidna oseba je predstavljena s kratkim življenjepisom, opisom strokovnega dela in viri podatkov.
Pri vidnih osebah je zanimivo, da so nekatere poznane iz drugih področij delovanja (hrvaški bani, generali, navajam škofa Strossmayerja, ki ima svojo ulico v centru Maribora). Nekateri od njih so znani v Sloveniji: Gabrijel –Gruber, ki je v letih 1772 -1773 izdelal načrte in predračune za ureditev Kolpe in Save, med leti 1773 -1776 pa še za čiščenje rek Drave med Osijekom in Legradom; Josip Ressel, ki je naveden kot avtor stroja za rečne ladje za plovbo proti toku na Savi med Zidanim mostom in Zagrebom, ter odgovoren za odvodnjo in melioracije delte reke Neretve; Joseph Maria Schemmerl, ki je na Hrvaškem zaslužen za ureditev za plovbo reke Kolpe in Save med Siskom in Zalogom; Vinko Jurij Struppi, ki je izdelal načrte za razširitev pomorskih luk Trsta, Reke, Kraljevice, Bakra in Senja.
V poglavju Pomembne institucije in ostali subjekti v zgodovini hrvaškega vodnega gospodarstva so predstavljeni: Antanudonia – rimsko naselje v bližini Zagreba; v Audanautoniji je bil med božanstvi tudi rečni bog Savus. Cesar Dioklecijan je zgradil Dioklecijanovo palačo v Splitu, za potrebe te palače pa je bil zgrajen vodovod dolžine 9,8 km s štirinajstimi viadukti in štirimi predori. Obnovljen je bil v letih 1885 – 1886. Drava: na reki Dravi so bili prvi vodnogradbeni objekti izvedeni v začetku 17. stoletja pri Varaždinu. Prvi nasipi so bili zvedeni leta 1720 pri ustju Drave v Donavo v dolžini 6,7 km. Ukrepi za usposobitev Drave kot plovne reke so se začeli leta 1805 in so se izvajali do leta 1846. Vzhodna trgovska kompanija za trgovske povezave med Avstrijo in Turčijo je bila osnovana leta 1670. Jezuiti so začeli delovati na Hrvaškem v letu 1559, za hrvaško vodno gospodarstvo pa je pomembno njihovo prizadevanje za plovbo po rekah. Kanal Donava – Sava ima prvo omembo ideje v letu 1773. Kolpa: po njej so vozile različne ladje glede na stopnjo razvoja plovbe. Ko pa se je Avstrija po vojnah s Turki širila v Podonavje, Banat, Srem in Slavonijo, je pomen rečne plovbe samo še napredoval. Preučevali so možnosti plovne poti po Donavi, Savi in Kolpi do Karlovca. Lonjsko polje je trpelo zaradi pogostih poplav, zato pobude za njegovo ureditev izvirajo že iz osemdesetih let 18. stoletja. Prvo celovito rešitev je izdelal inženir Pongratz leta 1793. Plovni red je začel veljati leta 1772 z namenom reševanja osnovnih problemov pri izvajanju plovbe po Kolpi, Savi in drugih rekah. Pooblaščena orientalska kompanija je bila osnovana leta 1797, da bi razvijala trgovske zveze z vzhodom. Uprava za plovbo je bila osnovana leta 1771 in začela s pregledom stanja rek. Ugotovili so, da so velik problem za plovbo mlini z mlinščicami, na Savi jih je bilo 26, na Kolpi pa celo 96. Za glavnega upravnika za Savo, Kolpo in Ljubljanico je bil leta 1772 imenovan jezuit Gabrijel Gruber. Regulacija reke Save za področje Zagreba je bila ustanovljena po katastrofalnih poplavah leta 1895. Med letoma 1906 in 1908 se je izvedla regulacija Save med Podsusedom in Rugvico v dolžini 53 km. Rimljani: v njihovem obdobju so izvedli prva dela pri usposobitvi Save za plovbo, melioracije, ter pri izgradnji vodovodov in kanalizacij ter javnih kopališč. Sava: zapisi iz sej Sabora v letu 1666 navajajo opravke nasipov ob Savi, večji posegi pa so se izvajali med letoma 1736 in 1739. Slavonsko društvo za izgradnjo kanala Drava – Sava je bilo ustanovljeno leta 1840 v Osijeku z namenom, da izdela načrte za plovno povezavo med Dravo in Savo. Tržaška trgovska intendanca je bila osnovana v Trstu leta 1831 z namenom osnovati lastno prometno dejavnost po Savi in Donavi. Zamanice na Kolpi so ustanovili leta 1837 v Karlovcu za plovbo po reki Kolpi.
Knjiga je izšla leto pozneje, ko so na Hrvaškem obeležili 130 letnico prve hrvaške vodne skupnosti Društvo za regulacijo reke Vuke. Na to temo sem za revijo Slovenski vodar št. 23-24, ki je izšla februarja 2011, prevedel članek KRATEK PREGLED REGULACIJ (SLAVONSKE IN BARANJSKE ) KARAŠICE avtorjev Zdenka Samaržije in mag. Darka Grgića (strani 113 -120).
