Juha življenja
Mednarodni dan biodiverzitete – 22. maj
Ali ste že kdaj obiskali loko ob potoku, ki ga še ni povsem izravnala gradbenikova roka? Usedite se na breg, če je le mogoče za kakšen grm, in stisnite zobe, če vas piči kakšen komar ali obad. Zaprite oči in se prepustite zvokom okoli sebe. Nenadoma bo svet okoli vas postal zelo pester; šumi, brenči, šelesti, poje … Vse to je povezano z vodo. Voda je ključ življenja tudi tega, kar imenujemo biotska raznovrstnost. Brez vode ni življenja, zaradi vode se je na Zemlji razvilo življenje.
Moj oče je bil ribič, ded prav tako. Vendar me s to boleznijo nista uspela okužiti. Oče si je kar nekaj časa zelo prizadeval, da bi me naredil za ribiča, a mu najstnika ni uspelo prepričati, da je sedenje ob vodi in nastavljanje komarjem nekaj, čemur bi lahko posvetil ure svojega mladostniškega življenja. Oče je vedno znova obujal mladostne spomine na sotočje potoka Grajena in reke Drave južno od Ptuja, kjer se je preko poletja kopala mladina in tudi odrasli, to območje je bilo nekakšno naravno kopališče. To sotočje je z izgradnjo akumulacijskega jezera Ptuj izginilo. Prav tako je oče vedno obujal spomine na staro strugo Drave, ko pod Mariborom še ni bilo hidroelektrarn. Predvsem pa je znova in znova tarnal nad tem, kako malo rib je v vodi. Neprestano je razlagal, da naj bi bilo pred drugo svetovno vojno v potokih na Ptujskem polju, ki so se izlivali v Dravo, toliko rib, da so jih domačini lovili z vršami in odvažali z vozovi, kar je bil krivolov, ki je jezil mojega deda, zakupnika ribolovne pravice na nekaterih potokih. Ko sem se začel ukvarjati s hidrogeologijo, in na sploh tudi s hidrologijo, me je oče nenehno spraševal: »Kam je izginila vsa ta voda?« Trdil je, da je bilo nekoč v vodotokih mnogo več vode in da so pri tem iz njih izginile mnoge vrste rib, ki jih je znal vse tudi našteti.
Slika 1: Reka Drava pri Molvah na Hrvaškem v naravni strugi. (vir fotografije: Wikipedia)
Človek je znatno posegel v naravni tok vode. V Sloveniji v svojem naravnem toku tečejo le še tiste reke in potoki, ki jih je voda izdolbla v živoskalno podlago, ki je človek ni mogel preoblikovati, na primer korita reke Soče in reka Radovna pri toku skozi Blejski vintgar. Struge vseh ostalih vodotokov, ki tečejo po aluvialnih ravnicah, pa tudi številni visokogorski potoki, so bili že pred stoletji preoblikovani ali bolje rečeno regulirani, pa se tega niti ne zavedamo več. Spomnimo se le mlinščic, brezštevilnih umetno zgrajenih kanalov, na primer ob Kamniški Bistrici. Človek s tem ni posegel le v hidromorfologijo, temveč tudi v vodne ekološke sisteme. Nekatere vrste so iz vodotokov izginile, druge, ki jih pred tem na nekem območju ni bilo, so zavzele izpraznjene niše ali pa so izrinile manj odporne vrste. Evolucijski in ekološki sistemi so zelo dinamični in prilagodljivi. Življenje se je skozi zgodovino Zemlje na velike in katastrofalne spremembe tako ali drugače prilagodilo in ponovno razcvetelo. Na to raznolikost pa je vedno vplivala voda, odvisno od tega, v kakšni obliki je bila na voljo za življenje. V puščavah je življenje pri odnosu do vode skrajno racionalno, v morjih pa se je vedno bohotilo. Zdi se, da bo vedno tako, ne glede na to, ali bo človek na Zemlji prisoten ali ne. To je odvisno le od tega, ali bo prisotna tudi voda, ne glede na njeno kemijsko stanje. Spomnimo se le živih bitij, ki jim pravimo ekstremofili, to so tista bitja, ki živijo v ekstremnih življenskih pogojih. Razprava o teh vidikih preživetja življenja na Zemlji presega naš prispevek, morda se teh vprašanj dotaknemo ob kakšni drugi priložnosti. S temi vprašanji se ukvarja veja filozofije okolja, ki jo imenujemo »globinska ekologija« (ang. Deep ecology).
Človek je ekološki dejavnik, ki zelo vpliva na življenje na Zemlji. Zaradi njegovega delovanja naj bi bilo ogroženih okoli milijon rastlinskih in živalskih vrst, nekatere med njimi so tik pred izumrtjem in se uvrščajo na tako imenovane rdeče sezname. Mnoga od izumrtij je človek povzročil že pred stoletji, za nekatere starejše, pleistocenske vrste živali, pa se bolj ali manj upravičeno domneva, da je k njihovemu izumrtju pripomogel človek (npr. izumrtje mamutov, izumrtje pritlikavih trobčarjev v Sredozemlju). Zaradi tega številni raziskovalci ekosistemov trdijo, da je človek odgovoren za zadnje, šesto množično izumiranje na Zemlji. Vendar takšne interpretacije, vsaj skozi geologove oči, ne morejo biti tako enostavne. Tudi pri tem igra voda pomembno vlogo.
Katera so preostala velika izumiranja v zgodovini Zemlje? Teh izumiranj je bilo po dosedanjih dognanjih geološke znanosti pet. Pogosto jih imenujemo tudi »velikih pet« (ang. Big Five). Predno se jih na kratko dotaknemo, si na hitro oglejmo nekaj pomembnih izhodišč. Zemlja je stara »natančno« 4,543 milijarde let, vodni krog, kot ga poznamo danes, pa se je vzpostavil pred 3,8 milijardami let. V oceanih se je prvo življenje pojavilo pred 3,7 milijardami let, in nato so živali potrebovale zelo zelo dolgo, da so iz morja stopile tudi na kopno. To se je zgodilo šele pred 390 do 360 milijoni let, v času dobe, ki jo geologi imenujemo devon. Rastline so bile nekoliko hitrejše, na kopnem so se pojavile že pred 470 milijoni let, to je v obdobju ordovicija. Večji del svojega obstoja na Zemlji, kar 3,2 milijarde let, je življenje preživelo samo v vodi, predvsem v morjih, torej kar 84 % časa, odkar na Zemlji obstaja vodni krog. Življenje v morjih je bilo skozi njihovo zgodovino ves čas zelo pestro.
Najbolj znano in hkrati najmlajše množično izumiranje živali se je zgodilo pred 66 milijoni let, na meji med srednjim in novim zemeljskim vekom, na prehodu iz krede v paleocen. To je takrat, ko so dinozavri na Zemlji dokončno izumrli, in po tem, ko so ji postopoma zavladali sesalci. Med geologi še vedno potekajo razprave, kako dolgo je trajalo to izumrtje, bolj ali manj pa so si enotni, da je za to kriv trk Zemlje z velikim izvenzemeljskim telesom. Še pred tem, pred 201 milijoni let, se je zgodilo izumrtje na meji med dobama triasom in juro, in so po tem obdobju med živalmi na kopnem močno prevladali dinozavri. Če stopimo še nekoliko nazaj, nas časovni stroj pripelje na mejo med starim in srednjim zemeljskim vekom, na mejo med permom in triasom pred 252 milijoni let. Pri do sedaj naštetih izumiranjih so izginile tako kopenske kot morske vrste, v vseh primerih je šlo za zelo visoke deleže izumiranja. Naslednji dve izumiranji, globoko v Zemljini preteklosti, sta bili povezani le z morskim okoljem, kar je razumljivo, saj pri najstarejšem izumrtju kopenskega življenja še ni bilo, pri drugem pa je bilo na kopnem zelo malo živali. Tudi posredni dokazi o teh dogodkih so se nam ohranili predvsem v kamninah, ki so nastale v morju. Drugo najstarejše izumiranje se je zgodilo v devonu, v časovnih epohah, ki jih imenujemo frasnian in famenian, pri tem pa ne gre le za en dogodek, temveč za širok interval v obdobju med 372 do 359 milijoni let. Najstarejše izumiranje se je zgodilo pred 445 do 444 milijoni let, na prehodu med ordovicijem in silurijem.
Slika 2: Trilobiti, nekdaj zelo razširjeni razred morskih mnogočlenarjev, ki so izumrli ob tretjem množičnem izumrtju na meji med starim in srednjim zemeljskim vekom. (vir slike: Wikipedia)
Najstarejši izumiranji sta bili vezani na spremembe v kemizmu in fizikalnih pogojih, ki so vladali v oceanih. Razmere v morju so se povsem spremenile, prišlo je do tako imenovanih anoksičnih pogojev; padel je delež nasičenja vode s kisikom, narasle so temperature vode, povečala se je njena kislost in kot posledica tega se je spremenila tudi kemijska sestava morske vode. Kaj je bil vzrok za takšne spremembe v morju, ni povsem jasno, najverjetnejša razlaga pa je, da je bila to posledica intenzivnih izbruhov vulkanov. Kljub temu, da je izumrl velik del življenja, pa se je to nadaljevalo, še več, postopoma je življenje ponovno vzcvetelo in se celo preselilo na kopno. Odziv življenja na drastične spremembe v morju kaže na njegovo odpornost. Odraža to, kar opažamo tudi danes. Tudi če človek neko vodno telo povsem spremeni ali uniči, se bo v vodi našla neka oblika življenja, pa četudi so to le bakterije in drugi enostavni organizmi. Za njimi bodo prišle tudi višje razvite živali. To seveda na opravičuje onesnaževanja voda, ilustrira pa, kako zelo pomembna je voda kot podporna snov življenju ter tudi razvoju biotske pestrosti. Zgodovina življenja na Zemlji dokazuje, da po še tako velikih krizah vedno znova in znova vzbrsti in se razvije v pisano paleto vrst, družin in rodov. Pestrost in raznolikost življenja je posledica prisotnosti vode.
Slika 3: Pestro življenje v devonskem morju pred približno 370 milijoni let. (vir slike: Wikipedia)
Pustimo različne poglede na odpornost življenja na globalne spremembe okolja in podnebja ob strani, in se nekoliko dotaknimo še zgodovine mednarodnega dne biotske pestrosti. Pogled nanjo je zanimiv, ker posredno odraža, kako se v globalnem merilu spreminja pogled na to problematiko.
Mednarodni dan biotske pestrosti je bil v Generalni skupščini Organizacije združenih narodov – OZN opredeljen že 29. decembra leta 1993, ko je bila sprejeta Konvencija o biološki raznovrstnosti[1]. Ker pa se je ta datum za obeleževanje tega pomembnega dne izkazal za neprimernega, saj številne države okoli novega leta obhajajo za ljudi intimnejše praznike, se tej vsebini ni posvečalo dovolj pozornosti. Zato so v Generalni skupščini leta 2000 za ta dan razglasili 22. maj, potem ko so v Nairobiju oblikovali končno besedilo Konvencije o biološki raznovrstnosti. OZN je pomen biotske raznovrstnosti prepoznala tudi tako, da je 15. cilj trajnostnega razvoja opredelila kot »Življenje v morju« in 16. cilj kot »Življenje na kopnem«. Od leta 2002 OZN izbira tudi vsakoletno vodilno geslo, kar odraža dejstvo, da je ta dan predmet zanimanja številnih organizacij in agencij. V letu 2023 je vodilno geslo dneva »Od soglasja do ukrepanja: povrnimo nazaj biodiverziteto« (ang. From the agreement to action: Build back biodiversity).
Kako zelo je biotska raznovrstnost povezana z vodo, dokazujejo tudi nekatera gesla iz preteklih let. Leto 2004 je potekalo pod geslom »Biodiverziteta: Hrana, voda in zdravje za vse« (ang. Biodiversity: Food, Water and Health for All), leto 2012 je zaznamovalo geslo »Morska biodiverziteta« (ang. Marine Biodiversity), leto 2013 pa »Voda in biodiverziteta« (ang. Water and Biodiversity).
Naj nas mednarodni dan biotske pestrosti opozarja tudi na povezanost življenja in vode!
Prof. dr. Mihael Brenčič
[1] V slovenščini na področju prevajanja angleških izrazov vlada dokaj velika terminološka zmeda. To je uradni prevod angleškega naziva konvencije (ang. Convention on Biological Diversity). Zasledili bomo še besedne zveze biotska pestrost, biotska raznovrstnost in biodiverziteta. Razprava o teh besedah in besednih zvezah presega namen našega besedila. V našem besedilu te izraze uporabljamo kot sopomenke.
